Haaška priča Nedžad Avdić, ki je preživel množično streljanje: Genocid se dogaja vsak dan in še bolj brutalno in kruto

"Star sem sedemnajst let in povedal vam bom zgodbo. To je zgodba o zločinu. Ne vem, ali jo bom znal pravilno povedati. Toda bil bi zločin, če zgodbe ne povem. Potem bi bil večji zločinec, kot so moji rablji. Ker se naš največji sovražnik vedno skriva v nas," začenja svojo pretresljivo pripoved Nedžad Avdić, ki je bil julija leta 1995, ko so srbske sile vdrle v Srebrenico in izvedle genocid, star 17 let. "Hoteli so me ubiti. Hoteli so ubiti na tisoče takih, meni podobnih, skupaj z mano. Pri večini jim je uspelo. Glede mene ne. Krogle so mi prebile prsi in šle tik mimo srca. V komolec. In v stopalo. Vendar sem živ. Zdaj ležim v povojih, negiben. V domu upokojencev, v drugem nadstropju, v sobi številka 53." Preživel je množično streljanje in skoraj dvajset let ni javno spregovoril o svoji izkušnji. Dolga leta je bil zaščitena priča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu, prav zato njegova zgodba, ki je izšla v knjižni obliki, pred dnevi tudi v slovenskem jeziku, nosi naslov Haaška priča (Mladinska knjiga, 2025).

Slišati človeško plat zgodbe

Med množičnimi usmrtitvami 14. in 15. julija je bil Nedžad ustreljen, najbrž je več ur preživel med nezavestjo in budnostjo, ko je opazil, da se poleg njega nekaj premika. Skupaj s še enim preživelim sta se več dni in noči med obstreljevanjem, na robu nepredstavljivega trpljenja, prebijala in prišla do osvobojenega ozemlja. Da je čez leta sploh začel pisati zgodbo o tej izkušnji, ima največ zaslug njegova sestra Amela Avdić Unkić, ki je tudi soavtorica knjige, pisanje pa je začela ob bratovem razkritju identitete haaške priče. Avdić se je po travmatični življenjski izkušnji šolal in živel v Tuzli, dvanajst let po težki izkušnji pa se je vrnil v Srebrenico, kjer pa sprva ni razkril, da je haaška priča, šele pred desetletjem je to delil z okolico. Še vedno živi v Srebrenici, skupaj z ženo in tremi hčerkami, o svojih izkušnjah pa danes pripoveduje in predava po vsem svetu.

Ali je o izkušnji genocida, o njegovi zgodbi drugače pripovedovati v domovini kot drugod po svetu, smo vprašali Avdića. "Vsekakor je nekoliko drugače, a v bistvu je moje sporočilo vedno enako, ne glede na to, kje sem, bodisi doma, nekje v Skandinaviji ali v Sloveniji. Sporočilo komurkoli, ki želi poslušati, ki želi slišati, ne glede na to, kdo ali od kod je. Sicer pa je večina ljudi, kjer koli sem že bil, želela slišati, kakšne so bile moje misli, pričakovanja in, če hočete, upanja sedemnajstletnega fanta, ko so ga skupaj s sorodniki, sošolci, učitelji ... peljali zvezanega na tovornjaku. Ljudje želijo slišati človeško plat zgodbe," odgovarja sogovornik.

Ko ostajajo prizori in moraste sanje

"'Premaknite posteljo! Spravite me od tod! Slišite!? Spravite me od toooood!! Tukaj pobijajo ljudi!! A vidite!?' kričim, ne preneham. Vstanem, ne vem, kako, ampak znajdem se na nogah. Oprimem se kovinskih palic. Mama premika posteljo, jo vleče po sobi, medicinske sestre ji pomagajo. Ko se v tistem trenutku zavem, kje sem, jim rečem, naj se je ne dotikajo, da je ni treba premikati. Spet se uležem, popolnoma izčrpan," popisuje Avdić, kako so se kasneje, ko je že bil v bolnišnici in je lahko opazoval, kako mu zdravniki previjajo rane, okoli katerih "je bilo še vedno črno", izmenjevali trenutki realnosti in morečih sanj. "Sanje, grde sanje, moreče sanje in nočne more so sestavni del mojega življenja. V njih so vedno srbski vojaki in policisti. Včasih se skrijem v kakšnem grmu ali največkrat v travi, nato bežim, da bi prišel do gozda, in samo bežim do onemoglosti. V nekem trenutku vstanem, se zbudim ves prepoten, pogosto najprej otipam posteljo, spoznam, da sem na varnem, takoj mi je lažje, nato pa ves polomljen poskušam zaspati," opisuje v knjigi avtor.

Ko ga povprašamo, kako pogosto ga še vedno preganjajo prizori iz obdobja genocida, Avdič pravi, da je izkušnja genocida del njegovega življenja, del njega. "To je nekaj, kar je del mojega življenja, del mene. To je nekaj, kar me je trajno zaznamovalo, me opredelilo za celo moje življenje, saj se je genocid dogajal v letih mojega življenja, ko sem se oblikoval, v letih, ko so me življenjske okoliščine osebnostno najmočneje oblikovale. Tega ne moreš kar tako izbrisati, kot da bi z radirko poradiral, čeprav bi si to morda kdaj želel. Povsem človeško je, da nekatere stvari s časom zbledijo in tonejo v pozabo, nekatere pa ostajajo trajno vtisnjene v meni. Naučil sem se eno pomembno stvar, - med drugim tudi zaradi obiskov svojega psihiatra po stresnih pričevanjih v Haagu, ti obiski so trajali mesece in leta -, in to je, da se naučim živeti s tem. In to se učim vsak dan, se s tem soočam, in bom s tem živel in sčasoma umrl, ker je postalo in ostaja del mene in del moje identitete."

Mame – sinonim vztrajnosti, odpornosti in boja

"Rahima mi pove, da je videla Nedžada, ujetega v Sandićih, kako teče v skupini približno dva tisoč mož z dvignjenimi tremi prsti. Danes ga je videla skozi okno avtobusa. Obkroženi so bili s četniki, ki so imeli puške, mitraljeze, avtomatske puške, pasove z naboji, bajonete, transporterje, tanke … 'Ah, oči moje, nesreča moja! Ubili mi ga bodo! Alah, med milostnimi najbolj milosten, čuvaj ga!'" v svojih spominih na tisto obdobje napiše Nedžadova mama. Avdić je na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, kjer je predstavljal svojo knjigo, dejal, da so bili moški žrtve do trenutka, ko so bile izvedene usmrtitve, potem so bile žrtve ženske. "V tistem trenutku pa so postale žrtve naše mame, one nosijo breme, še danes. Zaradi tega smo dali glas mami, ki ima v knjigi bolj vlogo naratorke, ne piske. Želeli smo pokazati, kako se tri generacije na različne načine spopadajo s temi izzivi," je pojasnil, zakaj je v knjigi ob njem in sestri zabeležen še mamin pogled na genocid.

"To pripovedovanje, to gledanje s treh perspektiv, dejansko prikazuje, kako se tri generacije soočajo z istim problemom, vsaka na svoj način. In vsaka nosi svoje breme, včasih lažje, včasih težje, včasih pa isto stvar vidi skozi povsem različne oči," nam pojasni avtor. Dodaja, da je najprej nameraval napisati knjigo v tretji osebi, vendar bi bilo to težje, "ker je to še vedno osebna izkušnja, zelo osebna" - s pisanjem v tretji osebi se ne bi mogel poistovetiti z zapisanim.

Mama ni pisala, temveč je govorila, pripovedovala o vsem, kar se je kopičilo skozi leta. Dati v knjigi glas materam pa je "na nek način poklon njim, najprej moji materi, nato pa vsem materam, ki so sinonimom odpornosti, vztrajnosti in boja, pa tudi dostojanstva, ki ga ni bilo lahko ohraniti in kjer je bilo zelo enostavno popustiti in iti po poti, po kateri so šli zločinci. Naše matere so nas rešile pred to 'pošastjo'".

Avdićev oče, ki genocida ni preživel, si "zasluži svojo, ločeno knjigo", sogovornik napoveduje, da bomo lahko brali še več zgodb o dogajanju v tistem času. "Čeprav bo Srebrenica večni navdih za nas, preživele, je to tudi težka in boleča tema, zato upam, da bova s ​​sestro, skupaj ali vsak zase, zbrala moč, da nadaljujeva pisanje."

Transgeneracijska travma, ki se prenaša

"Pred seboj sem videl polje trupel, prizor, kakršnega si je kljub vsej brutalnosti, ki sem jo doživel prejšnjo noč, težko predstavljati. Kot bi bili črno-beli filmski prizori, ki sem jih gledal kot fantič in mislil, da so takšne stvari za nami. Tokrat je bila to resničnost. Krvava resničnost. Nakladalnik je potiskal trupla; včasih, kadar se je nakladalna žlica ob kaj zataknila, se je motor močneje zaslišal, a se je vseeno premikal, dokler žlice ni napolnil. Tovornjak je bil na dnu planote, na samem robu, ob prvi vrsti trupel. Kmalu je bil poln," je le eden od številnih pretresljivih opisov iz knjige, ki si jih je današnjim generacijam, ne glede na to, da se odvijajo številne vojne in tudi genocidi, težko predstavljati.

Avdića povprašamo, kako mlajše generacije, denimo njegove hčere in njihovi vrstniki, doživljajo njegove spomine. "To je transgeneracijska travma, ki se prenaša, in mlajše generacije v Srebrenici, tudi moje hčere, jo doživljajo. Doživljajo Srebrenico, čeprav tema Srebrenice ne prevladuje v naših pogovorih, recimo za mizo, pri kosilu, ker je ne vsiljujem, a se ji tudi ne izogibam. Dovolj je, da si ogledate pisna in umetniška dela mojih hčera in boste razumeli, za kaj gre, čeprav so se rodile 15 ali 20 let pozneje."

Tudi pri mlajših generacijah, ki prihajajo na njegova predavanja povsod po svetu, "z iskreno željo, da bi iz prve roke slišali izkušnjo človeka, ki je bil julija 1995 njihovih let", so njihove reakcije zelo človeške, zato je prepričan, da dobro razumejo genocid. Podobno je občutil na nedavnem predavanju na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. "In to je nekaj, kar mi daje moč, da o tem govorim, da te mlade ljudi spodbudim k razmišljanju, da izhajajo iz sebe, saj se to, kar se je zgodilo meni, lahko zgodi vsakomur. Nobena skupnost ni na to imuna, ker je zlo popolnoma človeško in lahko prizadene kogarkoli."

Ob 'Nikoli več' bi nas moralo biti sram

"Grobe kršitve temeljnih človekovih pravic so žal stalnica človeških odnosov in dolgo je trajalo, da so bili na mednarodni ravni sprejeti nekateri temeljni akti, ki zahtevajo njihovo uresničevanje," v spremni besedi k Haaški priči zapiše dr. Vasilka Sancin, sodnica Evropskega sodišča za človekove pravice. Pa tudi, da je primerov ustreznih in pravočasnih odzivov za preprečevanje genocida v praksi žal malo. "Več je tistih, kjer so se z ugotavljanjem odgovornosti ukvarjala domača ali mednarodna sodišča (v kontekstu Srebrenice na primer Mednarodni tribunal za nekdanjo Jugoslavijo, Meddržavno sodišče v Haagu in tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu). Naj tudi ta pomembna izpoved služi kot večen opomin, da je treba ukrepati odločno in pravočasno, sicer bodo le redki lahko pričali o grozotah, ki se ne bi smele nikoli pripetiti!" sklene profesorica.

"Nikoli več," je mogoče večkrat slišati, ko govorimo o vojnah in pomorih. Pa smo se iz zgodovine res česa naučili? "Vidimo, da se genocid dogaja vsak dan - in še bolj brutalno in kruto. Sram nas je lahko, ko izgovarjamo stavke, kot je "Nikoli več". Smo se česa naučili, smo kot družba napredovali? V tehnološkem smislu smo, v človeškem smislu pa ne, še vedno smo na začetku oziroma na samem začetku," pa zaključi sogovornik, ki poudarja, da njegova zgodba ni zgodba o sovraštvu, temveč zgodba o preživetju, s katero se lahko tudi mladi izobrazijo o dogajanju v Srebrenici.