/ PETEK, 4. SEPTEMBER
Danes sem se prebudil v čudovito jutro v tirolskem kraju Imst, sredi Alp, kjer nas z ekipo mladinske reprezentance v hitrostnem plezanju čaka tekma evropskega mladinskega pokala. Imst je obdan s čudovitimi gorami. Ko sem se prebudil, me je z balkona pričakal pogled na vrhove, obsijane s soncem, medtem ko je bila dolina še mrzla in v senci. Malo me je prevzela nostalgija, saj sem sam tekmoval za reprezentanco v tem kraju, takrat še v disciplini težavnostno plezanje.
Po dobrem avstrijskem zajtrku smo se odpravili na prizorišče, kjer smo s trenerjem Lanom in kineziologom Andreiem sestavili plan aktivacije, ogrevanja telesa in poteka tekmovanja.
Z nastopi sem zadovoljen, saj so naši tekmovalci dali svoj maksimum kljub precej slabi steni. V hitrostnem plezanju velja standard enaki oprimki in enaka stena povsod, a stena v Imstu je bila izredno gladka, česar tekmovalci niso bili vajeni. Od sedmih smo imeli pet finalistov, najbolje sta se uvrstili Zoja na 7. in Stella na 8. mesto. Ni mi bilo lahko ohranjati fokusa plezalcev na tekmo, saj s prilagajanjem površini niso bili zadovoljni.
Dan smo sklenili v kitajski restavraciji z dobro in zasluženo večerjo ter kratko analizo tekmovanja. Zanimivo je, da se je prav danes v Kopru začela že 30. izvedba tekme svetovnega pokala, zato smo od daleč držali pesti tudi za naše tekmovalce tam. V sobi sem še dolgo premišljeval, ali je to res tisto, za kar toliko treniramo, in ali bi morala svetovna federacija plezanja poskrbeti, da so tekme povsod organizirane po pravem standardu.
/ SOBOTA, 5. SEPTEMBER
Danes nas je čakala pot domov, a pravzaprav proti Kopru, na finale svetovnega pokala, da podpremo naše tekmovalce. Po zajtrku smo se razdelili, ekipa in jaz smo sedli v kombi, trener Lan in kineziolog Andrei pa v avto proti Ljubljani. Naš kombi je krenil po prelepi poti čez Italijo. Vožnja je bila dolga, kakšnih sedem ur sem vozil, z nekaj postanki za razteg nog, ob katerih so tekmovalci izvajali še različne akrobatske vragolije, kar je bilo zabavno gledati.
V Koper sem nas pripeljal okoli 17. ure, sledilo je dobro kosilo, saj smo med potjo imeli le prigrizke in smo bili že izredno lačni.
Nato smo se odpravili na prizorišče tekme svetovnega pokala PC Plus, ki je že od daleč izgledalo res dobro, ob glavni steni je stala tudi hitrostna stena. Srečal sem veliko plezalnih prijateljev in sodelavcev iz tega športa, dogodek je bil velik in podpora gledalcev noro dobra. Imeli smo tudi srečanje s sponzorji, ki so nam letos omogočili kvalitetne treninge in obisk mednarodnih tekem.
Finale je bil fenomenalen, še posebno ob epski predstavi Janje Garnbret, ki je znova zmagala v Kopru, pravi domači home-run, bravo Janja. Po podelitvi sem precej časa nabiral svojo ekipo, saj so tudi tekmovalci srečali svoje prijatelje in podpornike, a mi je na koncu le uspelo. Sledila je še vožnja domov, vsakega sem varno pripeljal do doma, sebe pa k družini v Laško.
/ NEDELJA, 6. SEPTEMBER
Po malo daljšem spancu, domov sem prišel šele ob enih zjutraj, sem bil danes v vlogi očeta. S partnerko imava dve prelepi hčerki, eno v prvem in eno v tretjem razredu, torej nič več vrtca. Zelo ju zanima, kje sem bil in kaj smo počeli, poznata tudi moje tekmovalce in vprašata za vsakega posebej. Z veseljem jima pripovedujem dogodivščine s tekem in treningov, tudi o kakšnem spopadu s tekmovalci, ki so trenutno v hudi puberteti, smeh.
Dneva pa nisem mogel preživeti, ne da bi razmišljal o hitrostnem plezanju. Ta disciplina me je tako prevzela, da sem opustil treniranje balvanov in težavnosti.
Danes sem razmišljal, zakaj v Sloveniji marsikdo misli, da je hitrostno plezanje nezanimiva oblika plezanja ali da sploh ni plezanje. Take izjave slišim precej pogosto. Razumem, od kod to prihaja, saj smo alpinističen narod z močno zgodovino, z ogromno uspehi, zlatimi cepini in plezalnimi zmagami v svetovnem pokalu. Se strinjam, da to ni tipično plezanje, na takšno, kakršnega smo vajeni, a kaj pa rečemo otroku, ki se hitro vzpenja po drevesu? V hitrostnem žargonu temu rečemo tek oziroma run.
Disciplina je po svetu naredila velik preboj, postala je izredno gledana in atraktivna, v Sloveniji pa se ta preboj šele dogaja. Trenerji bodo morali pričeti izobraževati svoje atlete o tem, da imamo tri olimpijske discipline znotraj športnega plezanja, in jim glede na zmožnosti predstaviti vse tri. Treningi hitrostnega plezanja se v Sloveniji izvajajo večinoma v celjskem klubu, pri meni, nekaj tudi v Slovenski Bistrici in malo na Koroškem. Upam, da se bodo kmalu tudi drugod.
Matic Kozmus vodi mladinsko reprezentanco Slovenije v hitrostnem plezanju in je trener pri ŠPO Celje. S partnerko sta starša dveh deklic, njegov hobi pa je, prizna, kar ista stvar kot služba. V prostem času rad bere znanstvene knjige o športu, predvsem o biomehaniki gibanja našega telesa.
/ PONEDELJEK, 7. SEPTEMBER
Po jutranjih opravilih, hčerki sem pospremil v šolo, nato so sledila še reprezentančna in klubska opravila za računalnikom, je bil na vrsti popoldanski trening. Čez poletje smo imeli skoraj vse treninge dopoldne, zdaj pa je spet šola in športne obveznosti se selijo v popoldanski čas. Od 16. do 18. ure sem imel mlajše, nadobudne hitrostne plezalce, kar nekaj jih je zagnanih in hitrih. Trening z njimi pa je zabaven, saj se veliko dogaja okoli poligonov, tekov, igre z žogo in samih dvobojev v hitrostni smeri, kar imajo najraje.
Ko sem zaključil z mlajšimi, je sledil trening starejših, med katerimi je večina reprezentantov. Tu imam trening podrobno dodelan, saj gradimo na tehniki, moči in avtomatizaciji gibanja po smeri, a se sproti vedno kaj novega naučim in popravim v planu, če je potrebno.
S tistimi, ki so bili z mano na tekmi v Imstu zadnji petek, smo naredili tudi hitro analizo tekmovanja. Ugotovili smo, da smo vsi dali vse od sebe, ne glede na zahtevne pogoje. Nad njihovim napredkom sem izredno zadovoljen, saj so v vsem tem času od samega starta leta 2024 do danes zrasli v prave atlete, jaz pa v trenerja, ki to je.
Sam proces učenja in razvoja hitrostnega plezanja, ob tem pa hkrati doseganje napredka pri svojih atletih, je nekaj, kar sem si vedno želel, le nisem vedel, da je prav to tisto, moral sem preizkusiti.
/ TOREK, 8. SEPTEMBER
Jutranjo kavo sem popil pri starših. Sedeli smo za mizo, vsak s svojo skodelico, in debatirali o vsakodnevnih stvareh, kako je bilo na tekmi, kdaj pripeljem hčerki v varstvo, ker ju že malo pogrešata. Oba starša zanima športno plezanje, saj sem od otroštva do 20. leta tekmoval v športnem plezanju, v hitrosti le redko, tako da je bila tokrat glavna tema prav hitrostno plezanje.
Ko sem prišel domov, me je na dvorišču pričakal velik kup drv. Zavihal sem rokave, bilo je tako vroče, da sem slekel majico, in začel spravljati drva v barako. Sprva nisem bil najbolj navdušen nad tem, saj je kup res velik, a kmalu padeš v svoj ritem, misli pa so mi ves čas uhajale k hitrostnemu plezanju. Petkova tekma v Imstu mi še vedno ne da miru zaradi slabe površine stene. Mednarodna organizacija bi morala biti strožja pri tem, kdo sme organizirati tekme v hitrostnem plezanju, saj standard obstaja prav zato, da se lahko postavljajo rekordi. Standarda ni tako težko preveriti, dovolj bi bilo, da se z dotikom in pogledom oceni, ali ima stena ustrezno trenje.
Vsi atleti trenirajo na standardnih pogojih, kjer bijejo stalno bitko s svojim najboljšim časom, na tekmah pa upravičeno pričakujejo, da bodo lahko pokazali to svojo najboljšo verzijo. Zdi se mi narobe, da ni tako. Kot bi sprinterji na 100 metrov enkrat tekmovali na tartanu, drugič pa na betonu, trenirajo pa vendarle vseskozi na tartanu.
/ SREDA, 9. SEPTEMBER
Dopoldan je sledila še ena runda zlaganja drv, spet je bilo treba najti pravi ritem. Kmalu me je presenetilo neurje, pihalo je izredno močno, a nisem imel časa čakati, saj sem moral hitro pokriti kup drv, ki bo počakal še nekaj dni.
Ko mi je dež prekinil delo zunaj, sem se lotil čiščenja kurilnice in peči. Delo je izredno umazano, zato sem oblekel pirotehnični kombinezon, ki mi je ostal iz prejšnje službe, ko sem bil zaposlen v Slovenski vojski kot pirotehnik. Ko sem odprl peč, me je čakalo kar veliko dela, saj tega že eno leto nisem storil. Drgnil sem in sesal, na koncu pa se odločil, da peč še preizkusim, saj je neurje prineslo nekaj hladnega zraka. Partnerka je takoj prihitela do mene, ko je začutila, da se je v hiši segrelo, bila je izredno vesela, kako to prija.
Po kosilu sem se odpravil na trening mlajših kategorij, s sabo sem danes vzel hčerki, ob sredah sem namreč v plezalnem centru le med 16. in 18. uro. Ta dan mi pomagata oziroma sodelujeta na treningu. Mlajša izredno rada pleza, starejša pa ima raje ritmično gimnastiko, v kateri je, moram reči, kar dobra.
/ ČETRTEK, 10. SEPTEMBER
Ob 9. uri sem si ogledal steno v Kranju, kjer je nekoč potekal svetovni pokal. Porodila se je namreč ideja, da bi steno prenovili v sodobnejšo izvedbo, s steno za težavnost in steno za hitrostno plezanje. Za Gorenjsko bi to bila velika pridobitev, saj bi tako lahko z razvojem hitrostnega plezanja pričeli tudi tam, ne le na Štajerskem. Trenerja že imam, potrebujemo le še steno za izvedbo. Zanimanje za disciplino je tam manjše, a verjamem, da bi ga prava stena hitro obrnila na pozitivno stran.
Ko se ozrem na ta teden, vidim, da je hitrostno plezanje pri nas šele na začetku poti, a na poti, ki gre nezadržno navzgor. Ves teden sem imel v mislih isto vprašanje: kako hitrostno plezanje v Sloveniji čim prej razviti in mu dati priložnost, ki si jo zasluži. Verjamem, da moramo razvoj, pri nas in v svetovnem merilu, pospešiti in čim hitreje ujeti korak z najboljšimi, vendar hkrati vem, da vse potrebuje svoj čas in da je treba tudi to razumeti.
