/ PETEK, 26. DECEMBER
Celo jutro in dopoldne razmišljam o nevroplastičnih simptomih, ki jih srečamo tako pri izgorelosti, sindromu kronične utrujenosti in sindromu kronične bolečine. Pa še kje. Na primer pri nekaterih primerih dolgega kovida. Nevroplastični simptomi so tisti, pri katerih ne najdemo strukturnih težav, ampak gre za to, da možgani padejo v modus nevarnosti in sprožajo različne simptome.
Ta spoznanja prvenstveno prihajajo iz sveta nevroznanstvenih raziskav na področju kronične bolečine in se sedaj širijo na druga področja. Možgani se dobesedno naučijo sprožati simptome bolečine, kar je lahko vezano na neko dejavnost, lahko pa na notranje sprožilce. Sedaj se ugotavlja, da enako velja za kronično utrujenost, vrtoglavico, anksioznost in vse sorte čudnih simptomov. Zaradi strahu ali drugih čustev rezistence se nato ti simptomi znova in znova ponavljajo, saj je tak čustveni odziv gorivo za simptome. Jaz pa gorim od navdušenja, ko vidim, kako ljudem koristi takšna psiho-nevroedukacija in somatsko delo s simptomi.
Popoldan pride Miha po vso foto in video opremo od dedeja in vem, da je šlo vse, kar sem podedovala, v prave roke. Odpelje do vrha nabasan avto in mi že čez par ur pošlje posnetek razložene opreme in dias moje mame z boksarjem Ringom na krilu iz leta 1970. Diase bo poskeniral. Svetovno. Hvala, Miha.
Zvečer greva z Žigo k Neni in Jerneju na tradicionalno čago Kič za božič. Oblečem žametne zelene hlače in svileno pepita bluzo, vse iz second hand-a, priljubljenega butika mojih punc. Čaga je zelo fajna, kot vedno. Odideva malo po polnoči, ker gre Žiga zjutraj smučat.
/ SOBOTA, 27. DECEMBER
Končno sonček zjutraj. V takšnem vremenu bi še jaz šla na Areh, a moram nujno končati vse potrebno za spletni program FENIKSstart. Primarno je bil narejen za podporo pri izgorelosti, v zadnjem času pa se veliko ukvarjam tudi s sindromom kronične utrujenosti in kronične bolečine. Ker gre za zelo podobne mehanizme v možganih, sem program razširila.
Dopoldan berem dr. Liso Feldman Barret, psihologinjo in nevroznanstvenico, ki se ukvarja s čustvi. Vsakič znova ugotovim, da smo v psihologiji in psihiatriji toliko stvari kategorizirali, da bi bilo zadeve lažje raziskovati, s tem pa odvzeli tako celosten pogled na določene fenomene kot nianse. Feldmanova ugotavlja, da čustva ne delujejo, kot smo mislili. Da v možganih nimamo zares tokokrogov za osnovna čustva, ki bi naj bila jeza, gnus, strah, presenečenje, veselje, žalost. Njene raziskave izpostavljajo, da imajo možgani primarno vlogo, da nas regulirajo in predvidevajo na podlagi preteklih izkušenj. Topogledno se čustev naučimo preko interpretacije fizioloških sprememb v telesu v svojem kontekstu. Tako čustva niso le v primitivnejših delih možganov, v limbičnem sistemu, ampak gre za povezave čez celotne možgane. Pomen namreč pripisujemo s prefrontalnim korteksom, najbolj človeškim delom možganov. In to se bistveno povezuje z nevroplastičnimi simptomi, saj lahko ravno z drugačnim pripisovanjem pomena simptomom prekinemo tokokroge sprožanja simptomov. V praksi to pomeni, da z jasno razlago, zakaj se človeku ni treba bati simptomov, dobesedno spreminjamo povezave v možganih in prispevamo k ugašanju simptomov.
Popoldan čaga za 70-ko mojega tasta. Takšnih generacij ne delajo več. Nihče od nas mladih jima s taščo ne more parirati pri športnih in potovalnih aktivnostih. Tudi s čagami ne moremo parirati, kar je res, je res.
/ NEDELJA, 28. DECEMBER
Zjutraj ob 6.00 se priklopim na meditacijo. Hvaležna sem Gregorju, da vsako jutro točno ob uri predvaja posnetek ene od Dispenza meditacij, mi se pa samo priklopimo, kakšno razkošje.
Sledi moja prav posebna razvada, in sicer ob sobotah je zvečer na sporedu ena francoska serija; ker se prične pozno, si jo zavrtim zjutraj ob 7.45 ob jajcih in kavi. Namenoma nimam platform za predvajanje video vsebin na zahtevo, ker želim vzdrževati frustracijsko toleranco. Še danes se spomnim občutka, ko sem zjutraj zamudila ŽivŽav in si kot otrok enostavno moral to frustracijo predelati. Danes je vse na dotik prsta. Droga na dlani. Že dejstvo, da lahko TV prevrtim nazaj, gre v to smer, vseeno pa vsak del čakam ves teden. In res se splača, ker je pričakovanje prav poseben občutek.
/ PONEDELJEK, 29. DECEMBER
Zunaj je čudovito sonce, z našo gospo pes Kano sem dvakrat zunaj, ves preostali čas pa pripravljam zadnje stvari za program Feniks. Danes skušam v ravno pravi meri vključiti informacije o povezavi metabolnega in duševnega zdravja. Navdušuje me novo področje metabolne psihiatrije, ki na glavo postavlja vse, kar smo mislili o psihiatričnih simptomih.
Čeprav smo ves čas vedeli, da pri psihiatričnih simptomih nekaj z možgani ni okej, je bilo vse skupaj zavito v meglo. Predvsem zato, ker v možgane nismo mogli zares pogledati. Največji napredek na področju razumevanja metabolizma v možganih so omogočili posnetki PET (pozitronska emisijska tomografija), ki je edina metoda, ki kaže, kako možgani porabljajo glukozo.
Področje metabolne psihiatrije se je začelo pospešeno razvijati, ko so raziskovalci našli tesno povezavo med motnjami možganske presnove (beri: oteženo proizvajanje energijskih molekul ATP v mitohondrijih), inzulinsko rezistenco in nevrodegenerativnimi boleznimi, kot je Alzheimerjeva demenca. Veliko vlogo je odigralo ravno slikanje PET, saj je dalo empirično težo, ko so raziskovalci uspeli povezati presnovne motnje v možganih s prisotnostjo psihiatričnih simptomov.
Povedano praktično, naše celice ne zmorejo učinkovito tvoriti energije iz glukoze, zato se kot izjemno koristen izkaže obvoz preko drugega goriva, to je maščobnega. Pri pretežno maščobni prehrani telo tvori ketone, ki jih preko druge presnovne poti celice pretvarjajo v energijo. Kombinacija metabolnih intervencij izkazuje izjemne rezultate. Toplo priporočam knjigo Brain Energy psihiatra Chrisa Palmerja in YT-kanal Metabolic Mind, kjer so na voljo daljši intervjuji z znanstveniki in predstavitve raziskav.
Čeprav se zdi to področje novo, je skrajno zanimivo prebirati stare medicinske zapise iz časa, ko tehnologija PET ni bila niti približno na voljo. Nabavila sem ponatis knjige American Nervousness, Its Causes and Consequences, a Supplement to Nervous Exhaustion (Neurasthenia) iz leta 1881 nevrologa Georgea Millerja Bearda. Pisal je o nevrasteniji, ki se po opisu popolnoma sklada z izgorelostjo, pomešano s kronično utrujenostjo in depresijo. Pisal je o "izčrpani živčni energiji", svojim pacientom pa je priporočal maščobno dieto, masažo in počitek. Da ne rečem, da je človek obsojen na odkrivanje tople vode zaradi ignorance do zgodovine.
/ TOREK, 30. DECEMBER
V roke vzamem knjigo Radical Compassion od Tare Brach. Lani poleti sem prebrala njeno Radical Acceptance, tole drugo pa sem samo kupila in me še čisto sveža čaka na polici z goro drugih knjig (obe sta prevedeni v slovenščino in na voljo v knjižnicah). Žiga mi je že večkrat napovedal prepoved neskončnega kupovanja knjig. Skupaj s čevlji. Ampak knjigam se res ne morem upreti. No, saj čevljem tudi ne. Mnoge v moji zbirki so takšne, ki jih ne moreš dobiti v knjižnici. Knjige, namreč. Največ je poljudnoznanstvenih, ko za neko temo kak čudovit znanstvenik opravi delo namesto mene in gre skozi kritično maso literature, pogleda v zgodovino te tematike in nato napiše knjigo. Posebej ljube so mi tiste, kjer se znanost prevede v aplikativne možnosti za zdravljenje človeških tegob.
Zadnje čase večkrat naletim na zgodbe ljudi, ki razlagajo o dolgih letih kronične bolečine ali drugih kroničnih simptomov, ki so ponehali po tem, ko so prebrali npr. knjigo zdravnika Johna Sarna. On je eden začetnikov Body-Mind medicine. V knjigah razlaga o čustvih, ki povzročajo toliko stresa, da možgani sprožajo kronično bolečino. Že gola teorija v ljudeh sproži lajšanje sekundarnega strahu pred bolečino in ta popusti.
Razvil se je izraz Book-Cured (s knjigo ozdravljen), saj ljudje v tovrstnih knjigah najdejo ključne informacije za svojo ozdravitev, ki jih tekom zdravljenja niso prejeli. Vsaj ne v dotični obliki, saj je, kot kaže, način razlage teorije ključen.
Večina mojih kolegov psihologov pove, da ne berejo in ne priporočajo knjig za samopomoč. Ker se gibljem v krogih kroničnih simptomov, za katere nimamo jasnih napotkov ne psihologi ne zdravniki in vidim zgodbe ozdravitve ter sama berem tovrstne knjige, lahko povem, da se s takšnim pavšalnim mnenjem kolegov ne strinjam. Včasih je težko biti del nekega strokovnega kroga, kaj šele doktor znanosti in imeti drugačno mnenje. A prvi odstavek v knjigi Radical Compassion gre takole: delavci v hospicu, ki so na smrtni postelji spremljali na stotine ljudi, povedo, da je najbolj pogosto obžalovanje umirajočih, da niso živeli in govorili svoje resnice. Ta misel me vedno strezni.
/ SREDA, 31. DECEMBER
Odločiva se, da ostaneva v Mariboru in se pridruživa čagi pri Maji in Reneju. Vsak pripravi nekaj dobrega za pojest. Pripravljam goveje mesne kroglice in radičevo solato s sladkim krompirjem in karamelizirano čebulo. To jedo še tisti, ki sicer jamrajo, da je radič grenek. Ob 21.00 se baje obeta skrivnosten razvedrilni program, sumim, da Rok nekaj pripravlja ...
/ ČETRTEK, 1. JANUAR
Prvi januar mi je zelo ljub, posebej jutro. Ko večina še spi, se odpravim ven z gospo pes Kano in uživam v tišini mesta. Novoletnih zaobljub ne delam, ker sem mnenja, da je edini pravi trenutek za spremembo zdaj. Kar lahko spremenim zdaj in je dejansko izvedljivo, je najboljši začetek. Zadnjih deset let se mi zdi, da sem ves čas na začetku nečesa. Toliko stvari bi se še rada naučila in vključila v svoje delo. Ampak, kot pravi frizer Grega, ko striže in bi postrigel še malo tako in malo tako, je enkrat treba končati in dati izdelek od sebe. Pa bo, kar bo.
