/ PETEK, 12. december
Zjutraj sem se prebudil in občutil težo nečesa, česar se ni dalo preprosto opisati. Roke so me bolele, kot da bi nosil breme, ki presega moč človeškega telesa, in to zaradi včerajšnje telovadbe, pri kateri sem se osramotil z 10 sklecami. Občutek, da sem v dobri kondiciji, se je razblinil kot megla pred jutranjim soncem.
S težavo sem se premaknil v bar Činkole, da si privoščim kavo. A to je bilo nujno opravilo, vsaj nekaj malega rutine v tem vsesplošnem kaosu, ki ga prinaša življenje. Kljub megli, ki me je obdajala, sem vzel kolo, si nadel slušalke, pri čemer se je glasba današnjega dne - Les Vitrines (Kid Francescoli, Julija Minkin) - oblikovala v zvok, ki mi je dajal silo, da sem pognal na cesto, osvoboditev v trenutku.
Danes smo v službi dobili rutke za kužke, mačke in ostale domače ljubljenčke, ki smo jih naročili za kampanjo Petarde! Ne, hvala!, ki traja že 13 let. Lepe so. Letošnje sporočilo pa je: "Pokanje je red flag." Za živali je vsak posamezen pok alarm, ki pretrese njihov svet.
Čas je hitro mineval; pripravil sem nekaj paketkov za naše zveste partnerje in odgovoril na številne maile, kot da bi pisanje nudilo momentalen pobeg pred skrbmi. Potem me je pričakalo novoletno kosilo, ki se mu bo pridružila novoletna večerja.
Zvečer je bil na sporedu koncert skupine KOIKOI v Kinu Šiška. Tja sem prispel pravočasno, če pravočasno pomeni "tik pred koncem". Ujel sem zadnje tone, kar je približno tako, kot da bi prebral zadnjo stran romana in se prepričeval, da sem doživel celotno zgodbo.
Okoli polnoči sem iz Tivolija pobral otroka, sijočega od predbožičnega srednješolskega žura. Med vožnjo domov sem razmišljal o koncertu, ki sem ga zamudil, o mladosti, ki je nisem, in o tem, kako odraslost deluje kot zelo resna pogodba, ki si jo podpisal brez drobnega tiska. Svoboda še obstaja, seveda — le da je zdaj bolj podobna redkemu, nekoliko izmuzljivemu občutku, ki se pojavi ravno takrat, ko si nadeneš slušalke in za trenutek pozabiš, da te jutri spet čaka deset sklec.
/ SOBOTA, 13. december
Sobota je dan, ki se pretvarja, da je sproščen, v resnici pa ima natančno določen urnik. Tržnica je obvezna. Ne zato, ker bi brez nje propadel svet, ampak zato, ker bi se brez nje pojavila tiha, a zelo vztrajna slaba vest. Po tržnici sledi kava pri Čoklu, ki je nekakšno gravitacijsko središče dneva – vse poti vodijo tja in nihče ne ve točno zakaj.
Pri kavi so se nama s Simono pridružile še njene prijateljice. Nenadoma sem se znašel v epicentru ženskega pogovornega vesolja, kjer se teme menjajo hitreje kot misli in kjer moški obstaja predvsem kot dokaz, da je nekdo prinesel kavo. Presenetljivo je bilo zelo zabavno. Očitno ima vesolje smisel za humor in me je za dobro vedenje nagradilo z opazovanjem pogovora, v katerem sodeluješ predvsem s kimanjem. Človek se tam nauči, da je svet hkrati neznosno zapleten in povsem obvladljiv, odvisno od kota gledanja in količine kave.
Po tržnici sem se lotil kosila. Nekaj lahkega, skoraj asketskega, saj me zvečer čaka že 26. novoletna večerja s prijatelji. Šestindvajsetkrat smo že dokazali, da je tradicija le izgovor za vztrajanje v istem kaosu z istimi ljudmi, ki jih imamo ravno zato radi. Letos nekoliko prej – običajno se ta obred zgodi tik pred božičem, ko je človek že dovolj utrujen, da se ne sprašuje več o smislu, ampak zgolj še o tem, kdo bo plačal naslednji krog. To je klasična večerja, ki se vedno – in to z zanesljivostjo slabe vesti – razvije v nočno potepanje.
Med kuhanjem se je vrtela glasba skupine KOIKOI. Če jih že nisem mogel slišati včeraj v živo, sem jih danes poslušal doma, kar je sicer manj herojsko, a bistveno toplejše. Glasba je polnila kuhinjo in za trenutek se je zazdelo, da ima svet neko strukturo, ali vsaj dober ritem.
Zvečer je šel otrok na koncert v Kino Šiška – Špil liga, prva liga dijaških bendov. Zdi se, da je Kino Šiška postal družinsko prizorišče, nekakšen sodoben dom kulture in prehodni obred hkrati. Ni mi bilo treba po njo; s prijateljem je šla na avtobus, samozavestno, kot da je to najbolj naravna stvar na svetu. In morda tudi je.
Medtem se kampanja Petarde? Ne, hvala! razrašča po internetu kot nekakšen kolektivni poskus razuma v mesecu, ki praviloma prisega na hrup in pretiravanje. December je pač tak: malo bolečine, malo kave, malo glasbe, nekaj tradicije in občutek, da smo vsi skupaj udeleženci nekoliko čudne, a vztrajno ponavljajoče se zgodbe, ki se ji reče življenje.
/ NEDELJA, 14. december
Nočno potepanje se je – povsem predvidljivo in brez posebne dramatike – preoblikovalo v celodnevno poležavanje. Nedelja ima to sposobnost: razveljavi vse ambicije in jih nadomesti z vodoravnim položajem telesa ter tiho pogodbo s kavčem.
Danes glasba ni prišla iz zvočnikov. Je bolj v glavi. Razno razni miksi, nedoločljivega izvora, sestavljeni iz včerajšnjih ritmov, naključnih refrenov in tišine, ki si vzame čas. Takšna glasba ne moti poležavanja; kvečjemu ga legitimira.
/ PONEDELJEK, 15. december
Prvi dan v tednu. Tisti nekoliko sumljivi dan, ko se človek zaloti pri misli, da komaj čaka, da gre v službo. Če je temu sploh verjeti. Morda ne gre za veselje, temveč za potrebo po strukturi – po nečem, kar ima začetek, sredino in obljubo konca. Ponedeljek je vsaj pošten: brez iluzij pove, da je tu, in že s tem ponudi tiho tolažbo, da bo – prej ali slej – spet petek.
Jutranja rutina je tekla skoraj mehanično, a z rahlim občutkom smisla. Kava Činkole, kolo, glasba dneva: Giorgio by Moroder – Daft Punk. Nekaj v tem komadu ima moč, da človeka prepriča, da je red v svetu možen, če ne drugače, vsaj v štiriminutnem kosu elektronike.
Roke bolijo manj. To opažanje je treba izreči previdno, skoraj s šepetom, saj vem, da se približuje dan nove telovadbe. Tokrat bom preskočil sklece. Ne kot upor, temveč kot majhen kompromis med voljo in razsodnostjo.
Ta teden je, vsaj po načrtu, namenjen druženju. Kosila, kave, novoletna darila. Čvekanje in iskanje novih priložnosti za leto 2026 – leto, ki še ne obstaja, a se že vede, kot da bi hotelo biti obravnavano resno. Danes se je zgodilo že eno takšno srečanje. Prijetno in okusno. Včasih je to dovolj, da dan ne zdrsne v popolno filozofsko praznino.
Kampanja Petarde? Ne, hvala! je v polnem teku. Na internetu se dogaja na polno, telefon neprestano brni, kot bi imel lastno zavest in bi ga grabila rahla panika. Upam, da se podobno dogaja tudi pri najstnikih, ki jih skušamo nagovoriti – da pokanje petard ni kul, temveč rdeča zastava. Vesolje ima dovolj eksplozij že brez dodatne pirotehnike.
Zvečer rekreacija. Pingpong s prijatelji – igra, ki daje vtis nadzora nad kaosom, čeprav žogica vedno znova dokaže nasprotno. Kasneje še druženje ob vrčku piva, kjer se lotimo reševanja sveta. Svet se seveda ne pusti rešiti, a mi vztrajamo. Iz navade. In solidarnosti.
/ TOREK, 16. december
Megla je še vedno tu. Ne kot vremenski pojav, temveč kot stanje duha, ki se je očitno odločilo za daljše bivanje. Ljubljana jo prenaša z določeno potrpežljivo melanholijo, kot star znanec, ki nikoli ne pove, kdaj bo odšel. Zato imam rad Ljubljano.:)
Sedel sem na kolo, si nataknil slušalke in se pognal naprej ob ritmih Viagra Boys – Sports. Glasba, ki zveni, kot da se norčuje iz same ideje smisla, a ravno zato nenavadno dobro drži pokonci. Pedaliral sem, megla se mi je lepila na obraz in za trenutek sem se vprašal, ali se premikam jaz ali pa mesto zgolj drsi mimo mene iz rahle naveličanosti.
Dan je bil poln. Prevzel sem distribucijo plakatov. Odgovornost, ki se sprva zdi povsem tehnična, a hitro razkrije svojo eksistencialno težo. Papir, lepilo, stene, urniki – in ti, vmes, kot nekakšen posrednik med idejo in zidom. Ta naloga me bo spremljala vse do leta 2026, ko jo bo prevzel kolega Miha. Do takrat bom jaz tisti, ki bo nosil tiho breme vprašanja, ali je plakat res tam, kjer mora biti.
Med opravki sem se zalotil pri misli, da je življenje nenavadno podobno megli: vidiš dovolj, da greš naprej, nikoli pa dovolj, da bi bil popolnoma miren. In prav v tem je nekaj skoraj smešnega. Človek se muči z vprašanji o smislu, vesolje pa mu v odgovor ponudi rutino, glasbo v slušalkah in seznam nalog.
Popoldan sem imel res dolgo in prijetno kosilo, ki se je končalo ob 22. uri. Vmes so se odprle vse mogoče teme. Nekatere lahkotne, druge presenetljivo resne, tretje takšne, ki se pojavijo samo takrat, ko ljudje sedijo dovolj dolgo skupaj in jim ni več treba ničesar dokazovati.
/ SREDA, 17. december
Sreda ni dan, je stanje – nekaj med vztrajanjem in tiho mislijo, da bo treba iti naprej.
In ni šla po načrtih. Avto sem moral peljati na servis. Obljubljenih je bilo dvajset minut. Dvajset. Trajalo je dve uri. Dve uri, ki sta pogoltnili sestanke, urnike in vsako iluzijo, da imam nadzor.
Kolo je ostalo doma. Namesto ritma pedalov sem poslušal tiktakanje ure – hladno, brezbrižno, skoraj pedagoško. Kot glas vesolja, ki ti mirno pove: "Človek, ti nisi glavni junak. Si zgolj opazovalec absurdnosti." V ozadju se je vrtel Eminem. Besede so tekle, ritmi pa so za trenutek zmanjšali bolečino, kot da glasba lahko manipulira s časom, prostorom in telesnim trpljenjem. Vsaj za hip. Dan se je tako končal brez idealnega začetka, z zamujenimi sestanki, s premalo kolesa in preveč časa, ki je tekel mimo mene, kot da me vesolje tiho opazuje in se ob tem rahlo smehlja. A končal se je. In v tem koncu je bila čudna tolažba: tudi če vesolje ignorira urnike, dnevi vseeno najdejo svoj nenavadno hudomušni zaključek.
/ ČETRTEK, 18. december
Zadnji dan mojega dnevnika. Pa je res zadnji? Naslov se dela pomembnejši, kot je – kot vsi naslovi, ki svojo negotovost skrivajo za velikimi črkami. Dnevniki so podobni vesolju: nikoli zares ne povedo, kdaj je konec, in pogosto te pustijo samega z občutkom, da nisi povsem prepričan, ali si končal ali šele začel. Adijo in hvala za vse ribe.
