/PETEK, 19. DECEMBER
V času pred božičnimi prazniki, ko čakamo na rojstvo Jezusa Kristusa, duhovniki bolj pogosto spovedujemo. Ljudje so to začutili in tudi oni iščejo čas in duhovnika, ki bi jih spovedal. A tudi duhovniki smo ljudje in potrebujemo spoved, zato sem tudi sam našel dopoldan čas in stopil v spovednico. Zdi se mi, da bom tako tudi sam bolj umirjeno in zbrano sedel v spovednici ter v Božjem imenu ozdravljal duše grehov in tegob, ki jih tarejo. Prav vsi smo grešniki, prav vsi potrebujemo Božje usmiljenje in Bog je vesel vsakega, ki se vrne v njegovo naročje, v njegov objem. Te misli me spremljajo, ko zapustim spovednico.
/ SOBOTA, 20. DECEMBER
Pred božičnimi prazniki imamo vsi polne roke dela s pripravo na to praznovanje. Postoriti je treba povsem konkretna dela, tudi na župniji. Pred župniščem že stoji okrašena smreka, v cerkvi mladi postavljajo jaslice - in lepo je videti njihovo vnemo, zagnanost in veselje. Sam le opazujem, premaknem kakšen kamen, prinašam mah, jim postrežem s sokom in piškoti ter jih občudujem. S temi mladimi še nekaj bo. Lahko smo ponosni na njih. Žrtvovali so že včerajšnji večer in ves današnji dan, da so postavili dom in jaslice za Jezusa. Še bolj pomembno pa je, da jaslice postavimo v svojem srcu, da Jezus, ki je Luč, posveti v tisti del našega življenja, kjer vladajo tema, brezup in žalost. Zato je Jezus prišel na svet.
/ NEDELJA, 21. DECEMBER
Danes je bil zame eden bolj napornih dni v zadnjem času. Pozna se, da prihajajo prazniki - in v tem času ljudje veliko bolj potrebujejo duhovnike, sploh zaradi spovedovanja. Pa še nedelja je, kar pomeni tudi kakšna maša več kot ob delavnikih. A vendar sem na koncu dneva srečen, da sem lahko opravil svoje delo in ustregel ljudem. Danes smo v evangeljskem odlomku pri sveti maši premišljevali o svetem Jožefu, ki je sprejel Marijo, ko je bila že noseča z Jezusom. Želel jo je odsloviti, saj ni razumel tega, da je spočela od Svetega Duha. In razmišljam o tem, da je cel naš svet postal takšen, da ko mi kaj ni všeč, se moram tega znebiti, odstraniti iz svojega življenja. Današnja družba je zelo egocentrična. Pomembna je moja odločitev, pomembna je samo moja izbira. Kot majhen otrok, ki govori, kaj vse je le moje in moje, ne gleda pa na druge. Egoizem je prevladujoč motiv današnje družbe. Sveti Jožef pa je Marijo sprejel. Šel je preko svojih pričakovanj, preko svojih predstav in potreb. In tako je izpolnil svojo življenjsko nalogo. Zdi se mi, da je človek srečen, ko gre preko lastnega jaza. Premagati svoj egoizem - to pomeni izstopiti iz cone udobja.
/ PONEDELJEK, 22. DECEMBER
Ponedeljek običajno izkoristim za obisk domačih. Takrat tekom dneva nimam kakšnih posebnih obveznosti, zato lahko ta dan izkoristim za kakšen obisk ali druge aktivnosti. Zjutraj imam verouk, potem pa sem do večerne maše prost. Ta teden verouka nimamo, smo pa imeli zjutraj zornice. To je sveta maša, ki se jo obhaja že zgodaj zjutraj, ko je še tema, in jo imamo zgolj ob svetlobi svečk. Nekaterim je to všeč. Morda zato, ker je bolj romantično vzdušje. Ali pa ker jih tako nihče ne vidi, kako pri maši zaspijo. Morda jim je všeč, ker svečka v običajno mrzlih cerkvah pogreje naše prste na rokah. Medtem pa se duhovniki ob slabi svetlobi mučimo z branjem. Verjamem, da ljudje, ki pridejo k zornicam, nimajo takšnega namena. Konec koncev morajo za to zgodaj vstati. Morda jim prav pride zgodnja maša, da jo imajo še pred službo. Tudi meni so všeč maše zjutraj. Na takšen način dan začneš z molitvijo, z Jezusom - in te to spremlja še cel dan. Zornice pa imajo še posebno sporočilo. Luč premaga temo. Tema je le odsotnost luči. Naj bo ta luč še tako majhna in šibka, ta temo razsvetli. Ta Luč v mojem življenju je Jezus. V božični noči vstopa kot nebogljeno dete, majhna Luč. A če bo vedno prisotna v mojem življenju, se temačnih in težkih trenutkov nimam kaj bati. Z Jezusom bomo vedno zmagali. On je premagal zlo in greh. Danes vseeno nisem šel domov. V času pred prazniki imamo duhovniki več dela. Dopoldne sem obiskal stanovalce v domu za ostarele in jim prinesel Jezusa v svetem obhajilu. Spraševal sem se, kako oni praznujejo božič tukaj. Ali praznujejo sveti večer? Je za božično večerjo kaj bolj slovesno? Nikogar nisem o tem povprašal. A verjamem, da je Jezus še posebno z njimi, ki so morda osamljeni in žalostni.
/ TOREK, 23. DECEMBER
Danes sem pred božičnimi prazniki obiskoval bolne in ostarele po domovih. Obiščem jih enkrat na mesec. To je zame prav poseben dan. Veliko je vožnje, veliko pa lepih pogovorov. Lepo je videti, da so veseli mojega obiska. A ne pridem praznih rok. Pravzaprav upam, da niso veseli samo mene, ampak predvsem tistega, ki ga prinašam. Ljudem, ki ne morejo k Jezusu v cerkev, Jezus pride k njim domov. Pa ne, da se sam delam Jezusa, ampak jim prinašam obhajilo, duhovno hrano. Včasih koga tudi spovem in podelim bolniško maziljenje. Pa ne zato, ker bodo že jutri umrli, čeprav v resnici ne vemo ne ure ne dneva. Bolniško maziljenje ozdravlja in krepi naše duše, ki so zaradi bremen starosti in bolezni velikokrat obremenjene. Koliko težkih misli se človeku porodi, ko večino dneva preživi na postelji in sam. Velikokrat v svoji starosti tudi ne vidijo smisla - ali pa si ga skušajo na novo poiskati. Bolniško maziljenje pa daje ljudem moč in blagoslov, da bi svoje betežnosti lažje, bolj vedro prenašali. Da bi kljub vsemu zaupali v Boga. Ja, Bog je tudi tem ljudem blizu, ki že vrsto let niso mogli k njemu. Prihaja v njihove domove in jih osrečuje. Daje jim življenje. Prav zato je Jezus, Božji Sin, prišel na svet. Da bi nam Bog bil blizu. Naj bo blizu tudi vsem nam.
/ SREDA, 24. DECEMBER
Dan se je začel umirjeno. Kar zanimivo sicer glede na to, da smo v tem času bolj oblegani. Zdi se, da se bo vse bolj prevesilo v drugo polovico dneva in še čez. Adventno pričakovanje se počasi zaključuje in kmalu bomo praznovali božič. Sprašujem se, koliko obrazov ima ta praznik. Za nekatere božič pomeni prihod Božička, za druge je to družinski praznik, zame pa je to praznik Jezusovega rojstnega dne. Razmišljam, kako praznujejo ta "družinski praznik" tisti, ki nimajo družine. Ali pa Božička tisti, ki vanj več ne verjamejo - ali pa nimajo nikogar, ki bi jim bil Božiček. Večkrat slišimo, da je osamljenost v času božično-novoletnih praznikov zelo velik problem. Veliko je osamljenih ljudi, ki nimajo nikogar, s katerimi bi praznovali na ta dan. Na nek način imamo podobno usodo tudi duhovniki, ki v župniščih večinoma stanujemo sami. Opravijo svete maše, se posvetijo ljudem, ki jih potrebujejo, potem pa ostanejo sami. Moram priznati, da meni po celem dnevu dela zvečer prav prija, da sem malo sam. Da se mi misli umirijo in glava spočije. Ampak za mnoge ljudi pa so ti prazniki lahko mučni. Velikokrat je ta praznični čas prežet s svetlobo, smehom in radostjo, a po drugi strani je lahko čar božiča za mnoge boleč. Osamljenost, razhod, huda bolezen, nedavno slovo od ljubljene osebe in druge težke zgodbe nas oddaljuje od božičnega veselja. K temu močno prispeva komercialna mrzlica in umetno vzdušje, ki ga povzročajo preštevilne lučke, pretirana količina daril, božični filmi - in velikokrat je prepad med tem idealom in mojo resničnostjo prevelik, zato se vključevanje v ta vrvež zdi nemogoče. Veselje božiča pa nima dejansko nič opraviti z vsem bliščem. Veselje božiča je v simboliki jaslic. V dogodku Jezusovega rojstva v revni štalci na betlehemskih poljanah.
/ ČETRTEK, 25. DECEMBER
Praznujem prvi božič kot duhovnik. Za nas je to delovni dan. A vseeno imam nekaj časa, da obiščem svoje domače. Da se peljem za božič domov. Na mamino kosilo. Mamina kuhinja najbolj diši. Kot otrok sem bil kar precej izbirčen. Doma smo imeli vedno dovolj raznolike hrane in sem si zato tudi velikokrat raje izbral to, kar je boljše. Ko pa greš od doma, pa je drugje hrana drugačna. In takrat začneš pogrešati okuse domače kuhinje. Na domač božič imam zares lepe spomine. Že na sveti večer, en dan prej, smo s kadilom in blagoslovljeno vodo blagoslovili svojo okolico, svojo domačijo, živali, stroje, avte in hišo. Vmes smo molili rožni venec. V tej procesiji so se nam velikokrat pridružile tudi mačke in pes. Vedno smo morali biti na ta dan še posebej pridni, da smo do večera vse pospravili, postavili jaslice, smreko in napeljali lučke. Potem pa smo še hitro odpravili v štali. Vendar se na kmetih tudi na praznične dni lahko zgodi marsikaj. Enkrat nas je ravno ob tem našem dragocenem družinskem obredu obiskal veterinar, ki smo ga ves dan čakali. Bili smo potrpežljivi in smo blagoslovili tudi njegov avto in mu dali nekaj hrane od naše božične večerje. Spomnim se nekega božiča, ko je ravno na tisti dan obležala ena krava, s katero smo se mučili še celo jutro. Na prvi videz se je to zdel pokvarjen božič. Mnogi sanjajo o belem božiču, ki se ga v času mojega življenja spomnim le dvakrat. Sneg je postal eksotika. A kakršnekoli že so okoliščine, Jezus se je rodil. In to v slabih okoliščinah. V štali, kjer sem sam preživel velik del otroštva. In velikokrat je tudi v našem življenju, v naših družinah, kje kakšna štala, nered, greh, preizkušnja. No, Jezus prihaja tja. Rad pride tja v našem življenju, kjer je težko, hudo, kjer ni upanja in veselja. Želi, da mu zaupamo.
Vsem ljudem želim vesel božič in naj vas toplina tega praznika spremlja v novem letu.
