Rok Kajzer
Kam se odpotuje s tega perona, naj ostane skrivnost, vsaj do kave v bifeju Panja. Ni pa naključje, da se je bob zgradil v nepremičninski kolumni, saj so stavbe neločljiv del njegovega življenja (in pisanja). Navsezadnje se je v Svečino iz Ljubljane vrnil zaradi "Slovenije dveh hitrosti", saj je ugotovil, da za denar, za katerega v prestolnici dobiš štiriinšestdeset kvadratov deset let starega stanovanja, v Svečini dobiš tristo kvadratov veliko novo hišo.
V kolumni, ki je prinesla nominirani bob, je stavkov-kandidatov za to nagrado seveda še več, sploh ob njegovi ugotovitvi, da nas nepremičnine brez najmanjšega dvoma opredeljujejo kot narod. Nato je v nekaj stavkih pojasnil še vso tragiko slovenskih gradbenih podvigov: "Za koga gradimo? Reklame nam ponujajo odgovor: Za mlade družine vendar! Ampak tudi oba deležnika mlade družine sta morala od nekod priti. Nekje sta stanovala, še preden sta postala mlada družina. In nepremičnina, v kateri sta zapustila na pol užaljene starše s celim nadstropjem viška, bo nekega dne postala njuna. A takrat bosta že stanovala v lastni nepremičnini. In jima bo stara hiša le v breme oziroma jo bosta prodala z namenom nakupa nemškega avtomobila srednjega razreda ..." In nato na koncu udari še enkrat: "Nekje v vzgoji smo starši zagrešili veliko napako. Otrokom nismo znali pojasniti razlike med stanovati in živeti …" Ne gre torej samo za natančno in duhovito seciranje teme, pač pa daje kolumnist vedno še snov za razmislek. Resen razmislek.
“Dejstvo je, da je lastništvo nepremičnine v gen Slovenca zapisano močneje, kot je zapisana ljubezen do Triglava, prepira in veseljačenja.”
