(ZDRAVJE) Lubenico so našli celo v egiptovskih grobnicah

Slovi po velikih, zelenih plodovih z okusnim in sočnim mesom, ki je najpogosteje rdeče barve. Lubenica izvira iz severovzhodne Afrike, kjer je bila del prehrane že v pradavnini, njene ostanke so našli celo v štiri tisoč let starih egiptovskih grobnicah. Zgodnje udomačene sorte so se od današnjih precej razlikovale, saj njihovo meso ni bilo nujno sladko. Po dosedanjih raziskavah so sladke namizne lubenice, kakršne poznamo danes, nastale z večstoletno selekcijo in se v sredozemskem prostoru uveljavile pred približno 2000 leti.

Lubenica je enoletna zelnata rastlina s plazečim se steblom, imenovanim vreža, s stranskimi poganjki. Cvetovi so svetlo rumene barve, enospolni – ločeno moški in ženski. Plod je lahko različnih velikosti, oblik in barv. Zrel plod običajno tehta od enega do 15 kilogramov. Lupina je gladka in bleščeča ter je lahko temnozelena, svetlozelena, sivozelena ali redkeje bela. Lahko je enobarvna ali marmorirana. Notranjost plodu je sočna, vsebuje semena, meso je najpogosteje rdeče, lahko pa tudi rožnato ali rumeno. Poznamo več kot 1200 sort lubenic, ki se razlikujejo po velikosti, obliki, barvi mesa in lupine, sladkosti ter številu semen.

Hranilna sestava

Lubenica vsebuje od 90 do 92 odstotkov vode, zato je odlično osvežilno živilo. Zaradi nizke vsebnosti maščob in beljakovin ter zmerne vsebnosti naravno prisotnih sladkorjev ima tudi nizko energijsko vrednost (običajno manj kot 40 kcal na 100 g). Zaradi visoke vsebnosti vode lubenica ni med najbogatejšimi viri vitaminov in mineralov, vendar lahko pomembno prispeva k hidraciji ter k skupnemu vnosu nekaterih vitaminov, mineralov in bioaktivnih spojin v prehrani.

Med vitamini je največ vitamina C, ki med drugim prispeva k normalnemu delovanju imunskega sistema in zaščiti celic pred oksidativnim stresom. Lubenica vsebuje tudi manjše količine vitamina A (v obliki provitamina beta-karotena), vitaminov B1, B5 in B6. Med minerali je najpomembnejši kalij, prisotne pa so tudi manjše količine magnezija ter drugih mineralov. Hranilna sestava se lahko nekoliko razlikuje glede na sorto, stopnjo zrelosti in pogoje pridelave.

Uporaba

Lubenico najpogosteje uživamo svežo, ko je popolnoma zrela, saj je takrat njeno meso sočno, osvežilno in sladko. Jemo jo lahko v sadnih solatah, kot prilogo različnim jedem, iz nje lahko pripravimo sok ali jo zamrznemo v "ledene kocke".

V nekaterih afriških kuhinjah plodove pripravljajo tudi kot kuhano zelenjavo, medtem ko lupino uporabljajo kot delikateso ali jo kandirajo. V nekaterih delih Bocvane sok lubenice fermentirajo v alkoholno pijačo Setopoti. V Aziji in na Bližnjem vzhodu so priljubljena tudi pražena semena lubenice, ponekod v Indiji pa jih uporabljajo kot sestavino omak, karijev in sladic. Oluščena semena lubenice zmeljejo tudi v moko, ki jo uporabljajo kot dodatek različnim živilom, tudi pekovskim izdelkom.

Skladiščenje

Po obiranju je treba lubenice skladiščiti v hladnih prostorih pri temperaturi med 7 in 10 °C, kjer ob ustreznih pogojih ohranijo kakovost približno dva tedna. Med prevozom in na prodajnih mestih je priporočljivo vzdrževati podobno temperaturo, saj se s tem upočasni zorenje plodov in podaljša njihova obstojnost. Prenizke temperature lahko povzročijo poškodbe zaradi mraza, kar se kaže v slabšem razvoju okusa, manj intenzivni barvi mesa in hitrejši izgubi kakovosti. Relativna zračna vlaga pri skladiščenju ni tako pomembna, ker debela lupina učinkovito ščiti plod pred izgubo vlage.

Doma je nerazrezano lubenico najbolje hraniti pri sobni temperaturi, da ohrani kakovost in vsebnost antioksidantov. Glede na stopnjo zrelosti ob nakupu jo lahko tako skladiščimo približno en teden. Po razrezu pa je treba lubenico shraniti v nepredušno zaprti posodi ali jo tesno oviti z živilsko folijo ter hraniti v hladilniku, kjer ostane sveža približno tri do štiri dni. Z daljšim shranjevanjem se postopoma zmanjšata njena sladkost in značilna aroma.

In še bela lubenica

Najredkejše sorte lubenic so lubenice z mesom bele barve, kot sta White Sugar Lump ali Cream of Saskatchewan. Ker ne vsebujejo rdečega in rumenega barvila (likopena niti beta-karotena), so te svetle lubenice prava posebnost in imajo blag, medeno sladek okus. (Prehrana.si)