Ozon je tretji najmočnejši oksidant, ki ga lahko najdemo v naravi. Nobeno živo bitje se v štirih milijardah obstoja življenja na Zemlji ni prilagodilo na delovanje ozona, kar je ključnega pomena pri nastajanju vse večjega števila bakterij, odpornih proti skoraj vsem antibiotikom. Odpornost proti ozonu ne obstaja.
Čeprav ima ozon ogromno uničujočo moč, ga v nizkih koncentracijah proizvaja tudi človeško telo, in sicer nekatere bele krvničke, imenovane nevtrofilci, ki so odgovorne za obrambo telesa. Zakaj bi telo proizvajalo nekaj, česar ne potrebuje, ali nekaj, kar bi mu lahko celo škodovalo?
V medicini nikoli ne uporabljamo čistega ozona, vedno le mešanico čistega kisika in ozona. Ta ob stiku s telesnimi tekočinami (kri, vsebina črevesja, sluznice ali medcelična tekočina) uniči, poškoduje ali drugače nevtralizira vsak virus, bakterijo, glivico, parazit ali prosti radikal. Ozon tako vpliva na vse, kar nima zadostne sposobnosti antioksidativnega delovanja.
V človeškem telesu so take celice samo v pljučih, zato je vdihovanje ozona za zdravje zelo škodljivo. Za vse druge dele telesa je ozon v pravilnem odmerku in koncentraciji lahko koristen. Sposoben je celo odstraniti težke kovine iz živčnega sistema, po terapiji jih v višjih koncentracijah lahko zaznamo v urinu.
Ozon v telesu povzroča oksidacijo – proces, v katerem snov reagira s kisikom. Tako se v telesu za kratek čas tvorijo reaktivne kisikove spojine in produkti oksidacije maščob. Za kratko se prehodno zmanjšajo antioksidativne sposobnosti, zato telo aktivira tvorbo antioksidativnih encimov in v naslednjih nekaj deset minutah obnovi svojo antioksidativno sposobnost na prvotno raven oziroma jo še poveča. V bistvu ozon zagotovi celicam neke vrste antioksidativni fitnes.
Terapevtski odmerki
Terapevtski odmerki ozona stimulirajo tvorbo energije v celicah. Kisik, ki ga z zrakom vdihavamo v pljuča, je namenjen v celice, natančneje v majhne organele, ki so odgovorni za tvorbo energije. To so mitohondriji, po domače celične tovarne energije. V njih poteka celično dihanje, s katerim proizvajajo energijo v obliki molekul ATP, ki jih celica potrebuje za vse svoje procese. V vsaki telesni celici, razen rdečih krvničk, jih je povprečno od sto do dva tisoč. Pri fizično neaktivnih ljudeh njihovo število postopoma upada, zato je z neaktivnostjo čedalje težje ustvarjati energijo v celicah in so ljudje vse bolj utrujeni.
Laično povedano, nizki odmerki ozona na celičnem nivoju lahko spodbujajo ustvarjanje novih mitohondrijev, izboljšajo njihovo delovanje, vključno z zvišanjem maksimalne respiracije in rezerve kapacitete za kisik. Ozon spreminja notranjo strukturo mitohondrijev, saj podaljša membranske gube znotraj teh organelov, kar močno poveča njihovo površino, ki je ključnega pomena za vezavo beljakovinskih kompleksov in encimov, ki so potrebni za transport elektronov in tvorbo energije v celicah. To je razlog, da ozon pomaga pri kronični izčrpanosti in izgorelosti.
Vpliv ozona na dolžino življenja
Za razumevanje procesa staranja je treba povedati nekaj o telomerah. Od njihove kakovosti in dolžine je dobesedno odvisna dolžina življenja sleherne celice. Telomero si lahko predstavljamo kot zaključni plastični ali kovinski del vezalke, ki preprečuje scefranje oziroma poškodbo vezalke. Na podoben način varujejo telomere kromosome v celičnih jedrih in s tem hkrati ščitijo DNK. Te kompleksne organske strukture so sestavljene iz beljakovin in ponavljajočih se sekvenc DNK na koncu kromosomov. Nepogrešljive so pri preprečevanju poškodbe genetskega materiala med delitvijo celic. V primeru poškodbe telomer telo prepozna konec kromosoma kot tujek in sproži postopek uničenja te strukture (DNK), aktivira se proces nadzirane smrti celice – apoptoza.
Na dolžino in kakovost telomer vpliva predvsem sposobnost celice, da nevtralizira produkte oksidativnega stresa – reaktivne kisikove spojine. Dolžina telomer se zmanjšuje tudi ob vsaki delitvi celic, in ko dosežejo kritično minimalno dolžino, se celice prenehajo deliti in obnavljati. To je naravni zaščitni mehanizem proti nekontroliranemu razmnoževanju celic (raku), vendar večinoma pomeni konec celice, konec organa ali pa konec življenja. Če ne bi bilo bolezni, bi ljudje umirali, ko bi krajšanje telomer doseglo kritično mejo, torej zaradi "dokončnega postaranja".
Ključ do počasnega staranja je v upočasnitvi skrajševanja telomer. To dosežemo z dobro antioksidativno kapaciteto telesa, ki pomeni sposobnost celic oziroma organizma, da onemogoči škodljive spojine, ki nastajajo v celicah že zaradi prebavljanja hrane in gibanja, kaj šele zaradi kajenja, alkohola, onesnažene vode, zraka, hrane ... Z ozonom lahko dosežemo močno pomlajevalno delovanje.
Indikacije za medicinsko uporabo ozona
Prisotnost ozona v telesu sproži nastajanje signalnih molekul, ki aktivirajo številne biokemične procese z ugodnim učinkom na celice. Tako je telo spodbujeno k usklajenemu delovanju organov, za kar imamo vgrajene različne kontrolne mehanizme, tako da vse poteka samodejno brez našega nadzora. Prav zato ima medicinska uporaba ozona blagodejne učinke na različne bolezni in patološka stanja, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega. Ne gre sicer za zdravilo, s katerim bi lahko pozdravili vse bolezni, dejstvo pa je, da razen ozona ne obstaja nobena snov (zdravilo), ki bi lahko učinkovala na tako širok spekter patoloških stanj.
Delovanje ozona lahko razdelimo v nekaj osnovnih kategorij in ob tem navedemo bolezenska stanja, ki so s tem povezana:
• optimalizacija/harmonizacija delovanja imunskega sistema (lupus, revma, psoriaza, kronične vnetne črevesne bolezni in tudi bolezni, ki izhajajo iz zmanjšane odpornosti);
• izboljšanje oziroma povečanje pretoka krvi po kapilarah, pospešitev tvorbe energije in izboljšanje elastičnosti rdečih krvničk (ateroskleroza, celjenje ran);
•povečanje detoksikacijske funkcije jeter;
• izboljšanje delovanja mitohondrijev, povečanje oskrbe celic s kisikom in povečanje proizvodnje energije v mitohondrijih (izgorelost, fibromialgija, kronična utrujenost, nespečnost ...);
• protibolečinsko in protivnetno delovanje – oksidacija molekul, ki povzročajo vnetje, npr. arahidonske kisline in njenih derivatov (vnetni procesi in obraba v sklepih in hrbtenici);
• protimikrobno delovanje pri infekcijskih boleznih (herpes, hepatitis B in C, gripa, limska borelioza, HIV, covid-19, mononukleoza, kandida in druge plesni);
• zaščita telomer na kromosomih in s tem upočasnitev staranja;
• povečanje izločanja težkih kovin iz telesa (tudi iz živčnega sistema) – zastrupitev z živim srebrom, svincem, aluminijem ...
