Vse se je začelo pred nekaj meseci, ko sem na družabnih omrežjih odkril enega zanimivega brkatega strica, ki poje še bolj zanimivo alpsko pesem Schei-wi-dei-wi-du. Ker sem raziskovalne narave, sem hitro pogruntal, da gre za tirolsko narodno zabavno zasedbo Die Mayrhofner, brkati stric v slogu Franca Jožefa pa ni nihče drug kot Erwin Aschenwald, eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev tirolske narodnozabavne glasbe oziroma nekakšen avstrijski Avsenik.
Od YouTuba do Zillertala
Da še malo razložim – kmalu sem preposlušal ves repertoar, ene pesmi so v knjižni nemščini, druge v tirolskem narečju, narečja pa imam zelo rad. Potem je prišla na vrsto pesem Hallo Kleine Maus (Mala miška), kjer igra Aschenwaldova mladež in iz lope stopi simpatična avstrijska deklina, Erwinova hči Katherina. V drugem delu refrena naenkrat zaslišim »Nach dem Küssen lahko noč und am Morgen dober dan«. Kaj???? Raziskujem naprej in ugotovim: pa saj ta pesem je priredba Ena bolha za pomoč Saše Avsenika. In glej, tudi Avseniki igrajo nemško različico, katere besedilo je napisal Erwin Aschenwald. In za nameček, Schei-wi-dei v slovenščini pri Avsenikih kot Cuzi muzi popek špric poje sam Jure Zrnec v štimi legendarnega Franca Koširja.
Ker so pokrajine, kjer so Mayrhofnerji posneli videospote, nadvse čudovite, je bil zaplet te zgodbe že skoraj pečen. Ja, ja, Die Mayrhofner so iz kraja Mayrhofen v slavni dolini Ziller (Zillertal) jugovzhodno od tirolske prestolnice Innsbruck.
Na golaž in Hooo-Ruck koncert
Za drugi del uvoda je poskrbel kar Dottore, ko je glede na nove življenjske okoliščine predlagal, da naredimo stari dobri izlet nekam, in ker je vedel za to mojo novo »narodnozabavno obsesijo«, je predlagal, da greva pogledat prav tja gor. Ampak naključje je hotelo (in seveda ni vedel), da so prav tisti dan Mayrhofnerji igrali enega svojih gostilniških koncertov. Pa saj meni se bo zmešalo od veselja.
Z lexusom LBX, malo japonsko mestno križarko (in križanko), sva navsezgodaj minuli petek krenila proti 350 kilometrov oddaljenemu Mayrhofnu. Čeprav se zdi blizu, pot vendarle vzame štiri ure in pol. Pot do tja gor ima več smeri, najbolj enostavna je kar čez »Kačberg« (Katschberg) proti Salzburgu in potem mimo Zell am See do Tirolske, lahko tudi čez München, ampak odkar je avstrijski ASFINAG postal navdušen vajenec našega DARS, se je avstrijskih avtocest bolje izogibati. Razen čez Karavanke mimo Beljaka do Špitala po Dravski dolini, do avstrijskega Dravograda, nato pa do meje s Tirolsko, Lienza. Od tam namesto proti Italiji zavijete navzgor mimo Matreia po dolini reke Isel (tisti, ki Dravo iz potočka pri Lienzu končno spremeni v resno reko) do slovitega prelaza Felbertauern, kjer se skozi 5-kilometrski predor cesta spusti do doline reke Salzach, ki napaja Salzburg. Ta majhen jeziček Salzburškega se zajeda med vzhodno in pravo Tirolsko. V kraju Mitersill se pot proti Tirolski nadaljuje ali naravnost čez Kitzbüchel v dolino reke Inn ali pa levo proti soteski Krimml v dolini Pinzgau (tisti!), kjer je eden najlepših slapov v Alpah, na vrhu ceste, ki naredi celo 360-stopinjski obrat, pa Avstrijci še enkrat ne pozabijo računati 10 in nekaj malega za cestnino.
Gori in doli, za najmanj 15 evrov (vsakič)
Potem gre pot le še mimo velikega zbiralnika Durlassboden čez turistični kraj Gerlos končno do Zillertala. In ja, te alpske dolinice imajo tipičen videz nekdanjih ledeniških dolin, ki so bile tisoče let prekrite z ledom; skorajda ravne, do koder je segal jezik ledenika, potem pa sledi prepad v spodnjo dolino, v tem primeru Ziller. Prvo, kar človek opazi, so precej bolj strme, »višjejše« (3000+) gore, in praktično na vsako vozi neka žičnica, tam se pozimi podijo smučarji na desetinah kilometrov smučarskih prog, poleti pa kolesarji, pohodniki in drugi čudaki.
Mayrhofen sva najprej kar zaobšla in skočila v sosednjo ledeniško dolinico Zillergrund, kjer seveda spet računajo 15 evrov za 24-urni dostop, na pol poti pa je gostilna Alm pri Hauslingu, kjer so imeli Die Mayrhofner tisti dan enega od svojih Hooo-Ruck koncertov, kjer zabavajo goste. Na žalost je bil dogodek omejen na manjšo sobo v gostilni, v katero je šlo le kakih 30 ljudi za mize. Škoda, saj običajno igrajo na prostem. Kakorkoli, gostilna v družinski lasti že peto generacijo je postregla z najboljšim golažem in »semmelknedlom« (kruhov cmok), kar sem jih jedel v življenju. Cene so sicer avstrijske (porcija 22 evrov), a tudi pri nas so cene lahko kar čudaške. Kakorkoli, uspelo mi je posneti nekaj fotografij in videov tega 72 let mladega legendarnega glasbenika.
Energija vode in gora
Ta ledeniška dolina se potem nadaljuje do velikanskega jezu Zillergrundl, enega od največjih v avstrijskih Alpah. Ne boste verjeli, skozi to ozko ledeniško dolino prav na vrh vozi avtobus. S sosednjimi dolinami tvori ta zbiralnik vode enega najpomembnejših hidroenergetskih sistemov v Avstriji. Skupina elektrarn Zemm–Ziller vključuje Schlegeis, Zillergründl in Stillup ter več hidroelektrarn, med katerimi so osrednje Mayrhofen, Roßhag in Häusling. Celoten sistem obsega devet hidroelektrarn z okoli 1260 MW turbinske moči (ter dodatnimi 695 MW črpalne moči, za občutek, Krško ima 700 MW električne in 980 MW toplotne moči!) in letno proizvede približno 1,7 TWh električne energije, kar zadostuje za oskrbo približno 500.000 gospodinjstev.
Sam Mayrhofen je slikovit alpski kraj v osrčju Zillertala na Tirolskem, kjer živi približno 4000 prebivalcev. Gospodarstvo je skoraj v celoti povezano s turizmom, saj je kraj eno najbolj obiskanih gorskih središč v Avstriji. Večina domačinov je zaposlena v hotelirstvu, gostinstvu, smučarskih centrih, trgovini, obrti ali spremljajočih turističnih dejavnostih, pomemben del pa predstavljata tudi kmetijstvo in gozdarstvo na okoliških gorskih kmetijah. Mayrhofen vsako leto ustvari skoraj 1,5 milijona prenočitev, gostom pa je na voljo približno 15.600 turističnih ležišč, kar pomeni skoraj štiri postelje na vsakega prebivalca.
Po sledeh videospotov Die Mayrhofner
Dottore je na vsak način ob štirih popoldne hotel še »štrudl« in kavo in tako sva z lexusom splezala še do jeza Stillup in v lični gostilni nad zbiralnikom uživala v tirolski (avstrijski) kulinariki. Voda v jezu je umazana, saj stoji, v njej je ogromno vejevja, mresta in ni primerna za aktivnosti. Pokrajina še vedno osupne s svojo lepoto, praktično iz vsake stene teče voda, tudi kot mogočni slapovi, čeprav na 1000 metrih in v senci pa ni bilo hladno.
Razlog, zakaj sem hotel v Stillup, ni bil le kulinaričen, ampak tudi dve posebni lokaciji, praktično na istem posestvu stojita dve hiši, pred katerima so Mayrhofnerji posneli Hallo Kleine Maus in Geigenopa aus Tirol.
V teh ozkih stranskih dolinicah je ogromno pastirskih domačij, kjer pastirske družine oskrbujejo živino vse do prvega snega, potem pa jo odpeljejo v dolino. Še o samem urbanizmu lahko kako rečemo. Njihovi krajinski arhitekti streljajo za vsak poskus ideje o živo zeleni fasadi ali aluminijasti strehi. Nepokošenih in razmetanih kotičkov ne boste videli. Z Dottorejem sva prišla do zaključka, da imajo Avstrijci (sploh pa Tirolci) srečo, da jih po drugi svetovni vojni nihče ni hotel pod svojim okriljem (nadzorom) in so imeli dolga desetletja čas za urejanje in red.
Domov skozi iste čarobne trenutke
Na soboto sva prespala v enem od lokalnih hotelov, cena za enoposteljno sobo je nižja kot marsikje pri nas, sploh pa kje na Jadranu. Še eden od družinskih kšeftov in objekt, kjer so pred kratkim prenovili sobe z naravnim smrekovim lesom. Medtem ko se je Slovenija kuhala pri več kot 30 stopinjah, sem spal pri odprtem balkonu na kakih 18 stopinjah, z vonjem po smreki v sobi. Kako že rečejo temu? Kraljevski spanec?
Lexusa smo naslednjič napojili s 15 litri, kar je bilo dovolj za pot nazaj. Prvotni načrt čez Innsbruck, Brenner in italijanski del Tirolske sva opustila in šla nazaj še enkrat po isti poti. Mali križanec je z 1,5-litrskim hibridom v povprečju porabil 5 litrov in se je izkazal za presenetljivo dober stroj med mestnimi križanci, preseneti tudi s svojo dobro lego in zvočno izolacijo kabine.
Je pa sobotno dopoldne postreglo tudi s kar zajetnimi zastoji čez Felbertauern, sploh pa skozi karavanški tunel, medtem ko je bilo Korensko sedlo zaprto zaradi nesreče. Na koncu sva »dahoam« (domov) prišla kar čez stari dobri Ljubelj.
Geigenopa aus Tirol (Deda goslač s Tirolske)
Na kratko, avgusta 1954 rojeni Zillertalčan ima pestro zgodbo - skladatelj, tekstopisec, violinist in harmonikar, ki je podpisan pod več kot 1000 pesmi, je svoje otroštvo preživljal v Stilluptalu (ena od stranskih dolin, tja še pridemo) in na podstrešju dedkove hiše našel frajtonarco in začel igrati. V življenju je bil najprej mizar, pa potem reševalec iz vode v Mayerhofnu. Leta 1982 je postal avstrijski državni prvak v igranju harmonike, ves čas pa je ob svojem delu igral ob vsaki priložnosti.
V začetku devetdesetih je ženi Ursuli povedal, da bo živel od glasbe. Žena ga je pri tem podprla in vse ostalo je zgodovina. Veliko pesmi sta odpela skupaj, tudi tokrat ju je bilo lepo videti, kako ga med pesmijo Herzverbunden (Povezana v srcu) ona prime za roko, on pa jo objame čez ramena. Iz njune energije je jasno, da gre za eno tistih idiličnih življenjskih zgodb. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, dva sina in tri hčerke, vsi so glasbeniki, praktično vsi igrajo vse, kar jim pride pod roke.
Zbral sem torej pogum in ga ogovoril, ali ima minutko. »Kdo ste, kaj želite?« je najprej vprašal, pa sem hitro povedal, da sva dva iz Slovenije, herr doktor in jaz, novinar in glasbenik, in ko je slišal Slovenija, je rekel Dober dan, potem pa sva se zaklepetala za 15 minut. »Gospod Erwin, zakaj je v pesmi Kleine Maus nekaj slovenskih besed?« sem ga vprašal. »Zakaj pa ne,« se je nasmejal. Pravi razlog je tako še vedno zavit v tančice, ampak sem pa dobil odgovor iz prve roke.
