(POGOVOR) Uroš Goričan: O kraju, pozabljenem od sveta, ki je hitel mimo nas

Uroš Goričan je izjemno cenjen oglaševalec in je bil prvi slovenski diplomant magistrskega študija na Berlinski šoli kreativnega vodenja, kot kreativni direktor je delal v različnih agencijah. V svoji krstni knjigi pa opisuje zgodbo svojega otroštva, ki priča o tem, kako se je v zadnjih desetletjih naše življenje drastično spremenilo.

Boguizanogu je naslov vaše knjige. Je kraj, kjer ste preživeli otroštvo, še vedno "boguizanogu"?

Boguiznogu v knjigi je naselje nekje na Štajerskem v času Jugoslavije, ki ga je avtocesta z republiškim dekretom odrezala od mesta. Takrat se mi je zdelo, da smo izolirani od vsega. Podobno kot smo bili kot socialistična država odrezani od Zahoda. Zato sem temu vedno rekel Boguizanogu - napisano skupaj, kot ime kraja, pozabljenega od sveta, ki je hitel mimo nas. Kadar nismo imel kaj pametnejšega početi, smo mulci namreč sloneli na ograji in šteli nobel avtomobile iz tujine, ki so divjali mimo. Zdaj se je tudi to naselje že nekoliko urbaniziralo, ker se mesto pač širi. Ampak v današnjih časih ta fizična oddaljenost niti ni več pomembna, ker smo zaradi tehnologije vsi povsod povezani, nihče ni več resnično odrezan od sveta. Boguizanogu je v sodobnem svetu v resnici redkost. Da grem v Boguizanogu, danes rečem, ko si privoščim odklop od vseh zaslonov, tehnologije, dopamina. Zdi se mi, da se je zgodil en tak zabaven obrat – včasih je bila zame ta odmaknjenost nek hendikep, danes pa je skoraj luksuz.

Kaj vas je navdihnilo, da ste se odločili napisati knjigo?

Začelo se je prav z odklopom – najprej neprostovoljnim. Enkrat pozimi sem namreč zbolel za korono (sicer brez hujših simptomov) in po dveh dneh Netflixa in nenehnega brskanja po telefonu, sem se odločil, da naredim popoln digitalni detoks, dva tedna brez zaslonov. To je bila zelo zanimiva izkušnja. Po nekaj dneh odtegnitvenega sindroma sem naenkrat dobil cel kup idej, kaj bi počel - in po dolgih letih pavze sem se odločil, da se lotim pisanja. V tem času sem imel zelo zabaven pogovor z mlajšo znanko, predstavnico generacije Z, ki me je zaskrbljena vprašala, če smo se mi, predstavniki generacije X, počutili zanemarjene, ker nas starši niso mogli ves čas nadzirati in so nas puščali kar same zunaj na ulicah in dvoriščih. Moja prva reakcija je bila začudenje, za nas, zame, je to bila namreč svoboda. Potem sem se začel spraševati, kaj pa smo zares počeli takrat - in od nekje se je pojavil ta naš Boguizanogu, ne samo kot kraj, ampak tudi kot stanje duha mladih junakov. In z njim seveda vsi ti Štajerci, zanimivi in samosvoji karakterji, s katerimi sem odraščal.

Zakaj pa ste se odločili za nekakšen mladinski roman za odrasle?

V bistvu nisem želel na to obdobje gledati le skozi nostalgična očala odraslega. Takšna nostalgija je včasih past, ker vidimo vse samo rožnato – na svoje otroštvo vedno gledamo zelo idealizirano. Zato sem želel, da poletje 1980 v Boguizanogu odkrivamo skozi oči desetletnega oziroma enajstletnega fanta, ki opisuje svet, ki ga obdaja, tako kot ga on v tistem trenutku doživlja. Zanimiv je bil odziv prvih odraslih bralcev. Skoraj vsi po vrsti so po branju obujali spomine na svoja mladostniška doživetja in izkušnje. Zato se mi zdi mladinski roman za odrasle pravi opis. Sem pa seveda radoveden, kakšen bo odziv mlajših bralcev, ki tega obdobja niso sami doživeli.

Produktivnost ni kreativnost

V kolofonu je tudi navedeno, da je knjiga nastala brez uporabe umetne inteligence (UI). Zakaj se vam je to zdelo pomembno omeniti?

Mislim, da je danes prav, da občinstvo ve, kako je bilo kaj ustvarjeno. To je bila odločitev oziroma je politika založbe. Zame je ta navedba zanimiva, ker je bil eden od razlogov za to knjigo tudi poskus najti nek analogni pobeg od digitalnega sveta. Tudi zaradi umetne inteligence, ki postaja vseprisotna v naših kreativnih industrijah. Cilj pri uporabi orodij umetne inteligence je namreč končni rezultat, proces ni več pomemben, ljudje ga enostavno preskočimo. In to se mi zdi nevarno – še posebej za kreativne ljudi, ker je ravno proces ključen del ustvarjanja. Sprašujem se, če svojo kreativnost v celoti prepustim umetni inteligenci, kaj je potem še naše poslanstvo, in še bolj pomembno - kje najdemo zadovoljstvo. Razen da ustvarimo stokrat več v izjemno kratkem času. Ampak to je produktivnost, to ni kreativnost. Zato sem se posvetil ravno procesu, v mojem primeru pisanju, in odkril, da resnično uživam v tem. Ker je popolnoma nasproten od mojega dnevnega življenja – je počasen, poglobljen in je v bistvu super odklop. Analogno, staromodno pisanje so na nek način postale moje prave počitnice.

Ali sicer uporabljate UI?

Seveda, vsak dan. Uporabljam jo za raziskovanje, za preverjanja, za povzetke daljših vsebin in za vsa tista zamudna opravila, kjer z UI pridobim čas. Čisti kreativni proces, to, zaradi česar delam, kar rad delam, s čimer se identificiram in kar vidim kot svoj poklic, pa hočem še vedno delati sam.

Danes najstniki čepijo doma pri pametnih napravah, namesto da bi skakali naokoli s prijatelji, kot ste vi in vsi drugi v časih, ko je bil walkman najpomembnejši dosežek tehnologije za vašega junaka. Razlika je res precejšnja, kajne?

Takšnih poletij, kot je v Boguizanogu, že dolgo ni več - in mogoče je to način, da ohranimo ta spomin in da nove generacije najdejo navdih za kakšno analogno lumparijo (če smo že pri arhaičnih izrazih). Po drugi strani pa razumem ta roman tudi kot navdih za odklop od sveta, kjer smo nonstop priklopljeni in povezani. Mogoče bi moral imeti vsak svoj Boguizanogu.

Kako so se časi spremenili, dokazuje tudi slovarček, ki ste ga dali na konec, saj sicer mlajše generacije ne bi razumele, o čem pišete … Kar hecno.

Ja, res. Priznam, da niti nisem pomislil na to, dokler me ni ena od prvih bralk vprašala, če sem prepričan, da bodo mlajši razumeli vse te jugonostalgične izraze, kot so recimo cikcak zajčki, JLA in podobne - in mi dala idejo o medgeneracijskem slovarčku. Kar se mi je zdelo še kar zabavno. Za vse bralce, nevešče štajerščine, pa sem dodal tudi par sočnih štajerskih izrazov, kot je "šalthebl" ali "štajerska ikebana", ki ga verjetno še na Štajerskem ne poznajo več. 

Zagotovo je najbolj pomembna razlika med otroštvom danes in nekoč, da so imeli otroci več svobode. Nekateri pravijo, da smo bili "zanemarjena generacija", ampak ta svoboda ima zagotovo kup prednosti.

Neka druga bralka mi je pred dnevi napisala, da jo je knjiga spomnila in opomnila, kako odrasli pozabljamo, da imajo mulci svoj kompleksen notranji svet, v katerega ni vedno treba posegati. Sam si iskreno ne predstavljam odraščati brez te svobode, ker sem lahko živel in razvijal svoj notranji svet neodvisno od odraslih, vsaj tak občutek sem imel. Prepričan pa sem, ali vsaj upam, da vsaka generacija najde to svojo svobodo, svoj Boguizanogu. Mi smo jo našli enostavno, zunaj na ulicah in dvoriščih, mularija danes pa verjetno na svojih digitalnih omrežjih, kamor starši ne znajo vstopiti.

Pri osemnajstih s sošolcem s kolesom po Grčiji

Strokovnjaki opozarjajo, da bi se otroci morali čim več sami igrati, da je to najbolj koristno tako za fizični kot psihični razvoj. Ampak danes se starši bojijo padcev, prask … Si predstavljate, da bi nekoč zganjali tako paniko, če bi prišli domov malo krvavi?

Bil je res drugačen svet, bili smo drugačna družba, drugačna skupnost. Pa tudi starši so svojo vlogo razumeli drugače. Mene so pustili kolesarit po Grčiji s sošolcem pri 18 letih, za cel mesec, brez mobilnega telefona, plačilnih kartic in interneta. Res pa je, da sva morala prej dokazati, da sva dobro pripravljena na vse. Spomnim se, kako sem sveto obljubil, da bom poklical domov vsak večer, na kar sem potem seveda pozabil. Leta kasneje sta mi starša priznala, da nista kaj prida spala tisti mesec, ampak sta razumela, da potrebujem to izkušnjo samostojnosti, ta test odraščanja. In še danes sem jima za to, zame nepozabno poletje, izjemno hvaležen. Moram pa priznati, da nisem prepričan, če bi sam zmogel ta pogum, to moč, če bi mi moj otrok pri osemnajstih zatežil, da bi šel kolesarit v Grčijo. Vsem današnjim možnostim nadzora navkljub. 

Opisujete čase, ko je bila soseska še bolj povezana. Pišete o sorodnikih in sosedih, s katerim ste imeli veliko stikov. Danes je običajno otrok v šoli, potem pa doma, torej samo s svojo družino. Obiskujemo se manj kot nekoč, tako da so otroci tudi slabše socializirani. Se strinjate, da je pomembno, da imaš v otroštvu vpogled ne le na pravila v domači hiši, ampak tudi kje drugje, da lahko primerjaš, da vidiš, da ne živijo vsi po istih pravilih?

Absolutno. Ljudje se učimo drug od drugega - in bolj kot se družimo z različnimi od nas, bolje se razumemo. Danes mislimo, da lahko takšna druženja zamenjajo digitalna omrežja, ki pa so v bistvu zelo omejena - vsakemu kažejo zanj prirejeno sliko, ki nima nujno veliko skupnega z realnostjo. Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo realne stike. Pred časom sem bral, kako so primerjali socialno opremljenost za življenje otrok, ki so živeli v razširjenih družinah v Italiji, z otroki, ki so živeli v nuklearnih družinah, se pravi samo s staršema, v Ameriki. Prva skupina otrok je bila bolje socializirana in hkrati bolje opremljena za življenje – ti otroci so se morali naučiti bivati in komunicirati z različnimi generacijami, od drugih so se učili upravljanja s konflikti, neposredno so se soočali z drugačnostjo, kar jih je pripravilo na realno življenje kasneje.

Bi raje živeli v tistih časih ali v sedanjosti? In kaj najbolj pogrešate od tistih časov in brez katere sodobne novosti bi najtežje zdržali?

Jaz imam kar rad to sedanjost z vsemi njenimi pomanjkljivostmi. Živimo v zelo zanimivih časih, tudi če nas včasih ne navdajajo z upanjem. Od tistih časov, o katerih govori Boguizanogu, pogrešam brezskrbnost, prostodušnost, mogoče celo neko naivnost – delno je to povezano s tem, da sem bil takrat mulec, zdi se mi, da je bila tudi klima v družbi bolj sproščena. Predvsem pa nismo bili tako razdvojeni in spolitizirani, kot smo danes. Od sodobnih stvari bi res težko zdržal brez interneta. Sicer se je dobro vsake toliko odklopiti od njega, ampak življenja brez pa si ne predstavljam več.

V knjigi opisujete čas po smrti Tita, ko v trgovinah nekdanje Jugoslavije ni bilo velike izbire. Želje so pa že bile, kajne?

Seveda, takrat se nam je zdelo, da smo prikrajšani za izbiro. To je bil pač problem v obdobju gospodarske krize, ko smo morali za najbolj enostavne stvari čakati v vrstah pred trgovinami ali smo se peljali v Avstrijo. Danes razumem, da smo otroci po eni strani imeli tudi srečo, ker se nam ni bilo treba ukvarjati s tekmovanjem glede materialnih stvari. Edina zares pomembna tekma na naši šoli, kar se spomnim, je bila, kdo je imel večje Jolly barvice (smeh).

Pol razreda z uhanom v ušesu

Nekoč smo imeli zelo podobna oblačila, ki smo jih potem sami doma preoblikovali, da smo se razlikovali. Danes najstniki kupujejo čim bolj podobno garderobo, da so si na cesti vsi zelo podobni. Kako si to razlagate?

Ker smo živeli v bolj uniformirani družbi, smo se temu upirali z individualnostjo, izvirnostjo. Bolj kot pripadnost nam je bil pomemben samosvoj stil. Spomnim se, da sva si v drugem letniku srednje šole s sošolcem na morju dala vstaviti vsak po en uhan. Bila sva prepričana, da bova največja frajerja na šoli. Potem sva prvi šolski dan ugotovila, da je to poletje to naredila skoraj polovica sošolcev - in jaz sem svojega še isti dan vrgel proč. (smeh) Danes je mogoče obratno – ker je možnosti preveč, ker je vseh impulzov preveč, je upor ravno ta navidezna uniformiranost in skozi to tudi pripadnost. Prepričan sem, da mladi vedno najdejo način, da izrazijo svojo izvirnost, mogoče ne več skozi modo. Lahko pa smo samo prestari, da bi videli ali razumeli pomembne razlike. (smeh)  

Se strinjate, da je potrošništvo ena največjih težav današnjega časa? Kot strokovnjak za marketing ste pravzaprav pomagali vzpodbujati potrošništvo. Ki vam v resnici ni najbolj več. Kako gre to skupaj?

Jaz si to dilemo razlagam takole - za mojo generacijo je bilo potrošništvo kot nek sveti gral. Tam, na drugi strani, na Zahodu, so obstajale svetleče, mamljive stvari. Mi smo, podobno kot junaki v moji knjigi, sloneli na ograji avtoceste in vse to opazovali iz daljave. Dogodek poletja je bil, ko so prišli gastarbajterji iz Nemčije in prinesli s sabo Otto kataloge – za nas, mulce je bila to biblija potrošništva. Ta neverjetna količina izbire nas je kar omamila. Bili smo generacija, lačna izbire, lačna priložnosti. In ko so te prišle, smo jih enostavno zagrabili z obema rokama. Brez razmisleka in pomisleka. Kasneje sem seveda začel razmišljati, kakšna je cena te navidezno neskončne izbire. To recimo odlično analizira Renata Salecl v knjigi Izbira. Mogoče je ravno ta zgodnja fascinacija nad tem vzrok, zakaj me je od nekdaj zanimal tudi marketing, ki je vsaj v začetnem obdobju ponujal zelo veliko priložnosti za različne ustvarjalce. Sem me je pripeljala prav ta kombinacija fascinacije nad potrošništvom, potreba po ustvarjanju in, priznam, tudi štajerska pragmatičnost – iskal sem tisto področje ustvarjalnosti, ki mi je omogočilo preživetje. V Boguizanogu se dotikam te fantazme kapitalizma, v naslednjem romanu, ki že počasi nastaja, pa se sprašujem, ali smo res zadovoljni s tem, kar smo izbrali. Verjetno bo en tak obračun oziroma reklamacija potrošništva. Bomo videli.

Trenutno pomagate upravljati zgodbo raznim blagovnim znamkam in podjetjem. Kako gledate na to delo?

Vsi potrebujemo zgodbe, skozi zgodbe razumemo svet okoli nas in skozi naše zgodbe nas razumejo in se z nami povezujejo drugi. To velja tudi pri podjetjih in znamkah. Danes je še bolj kot kdajkoli pomembno, da znaš upravljati s svojo zgodbo. Mene to delo še vedno zelo veseli, ker je lahko, kljub očitkom, da je to "čista komerciala", zelo kreativno.

Že pred to knjigo ste pisali, ampak scenarije. Kako se razlikuje pisanje za knjigo in pisanje scenarijev?

Scenarij ni literatura, pri scenariju pišeš zgodbo kot načrt za film. Obstajajo precej natančna dramaturška pravila, znotraj katerih se moraš znajti, imeti moraš občutek za čas, v kateri minuti se mora kaj zgoditi, dobro vizualno predstavo in smisel za pisanje dialogov. Pri pisanju moraš biti jasen in natančen, da drugi razumejo, kaj je njihovo delo. To je kar zanimiv proces, ampak kot scenarist nimaš popolnega nadzora nad končnim rezultatom. Ta je odvisen od spretnosti producenta, usklajenosti z režiserjem, pravilne izbire igralcev in celega kupa dejavnikov, ki na koncu predstavijo tvojo zgodbo na platnu ali zaslonu. Pri pisanju knjige pa se lahko bolj posvetiš jeziku in z njim ustvariš natančno takšen svet, kot si si ga zamislil. Si popolnoma samostojen avtor in seveda potem tudi sam odgovoren, ali je bralcem všeč ali ne.