Igor Selan
Ob štirih zjutraj je bila Pohorska ulica videti, kot bi se Maribor odpravljal na velik koncert ali nogometno tekmo. Kolona avtomobilov se je počasi pomikala proti vznožju Pohorja, medtem ko so iz teme vznikali tudi številni pohodniki z naglavnimi svetilkami. A razlog za zgodnje vstajanje nista bila ne zabava, ne šport, ampak zgolj to, da so številni Mariborčani želeli na lastne oči videti trenutek, ko se rodi poletje.
Na prvi poletni dan, ob poletnem solsticiju, je tako Mariborsko Pohorje ponovno postalo zbirališče ljubiteljev narave, pohodnikov, rekreativcev in vseh, ki verjamejo, da je nekaj posebnega v tem, da najdaljši dan v letu pozdraviš nekoliko bližje nebu. Tradicija, ki jo je leta 2017 začela Betka Šuhel, kasneje pa jo nadaljevala in razvijala Martina Rauter, je v skoraj desetletju prerasla v enega najbolj prepoznavnih poletnih dogodkov na Pohorju.
Tako ne preseneča, da se je že navsezgodaj na Pohorje podalo kar med dva in tri tisoč ljudi. Večina jih je izbrala tradicionalni vzpon peš, precej pa jih je izkoristilo tudi brezplačno vožnjo s sedežnico Radvanje, ki je tokrat izjemoma začela obratovati že ob četrti uri zjutraj. Zaradi delovanja žičnice je bil osvetljen tudi celoten Stadion, zato pohodniki, ki so se vzpenjali po tej poti, naglavnih svetilk sploh niso potrebovali.
Srce dogajanja v nenavadno toplem jutru, termometer v avtomobilu je že ob štirih zjutraj kazal 22 stopinj Celzija, je bila tudi letos Trikotna jasa, kamor se je dogajanje preselilo v zadnjih letih. Prva leta so se namreč pohodniki podali vse do vrha na Bellevueju, ali pa vsaj do srčka na vrhu smučišča Habakuk, od koder je eden najlepših razgledov na Maribor in dolino nasploh. Da se je dogajanje preselilo na Trikotno jaso sicer ne preseneča. Ne le, da je ta za večino pohodnikov bolj dostopna, tudi potrudijo se, da se ljudje tam počutijo res dobro. Prve kavice so tako kuhali že ob pol štirih, ko se je večina Mariborčanov še obračala v posteljah.
Kot se za takšne prilike in te kraje spodobi, je ob kavici zadišalo tudi po kakšnem kratkem, pa tudi pivo je teknilo številnim. Na uro se ni pretirano oziral nihče, ob takšnem jutru so pravila pač nekoliko drugačna. "Vrsto let že z možem hodiva na sončni vzhod na Pohorje, zdaj je to že tradicija, in vsakokrat znova je lepo," je povedala Slavica. Županski kandidat Bor Greiner pa, ko smo ga zbodli, da ga sicer na Pohorju ni prav veliko, iznajdljivo dodal: "Res je, sem pa takrat, ko je treba."
Na jasi so se srečevali prijatelji, znanci, sodelavci in sosedje, ki se, podobno, kot na Festivalu Lent, pogosto srečajo le ob tovrstnih posebnih priložnostih. Da je bilo še bolj zabavno in sproščeno, je tokrat poskrbela glasbena skupina Plutz, a bolj, ko se je bližala peta ura, več pozornosti je bilo usmerjeno na vzhod. Bolj, kot je mehka oranžna luč lezla nad obzorje, bolj so v nebo silili tudi telefoni, da ovekovečijo trenutek. Kako tudi ne bi, ko pa ima poletni solsticij v številnih kulturah poseben pomen že tisočletja, stara ljudstva so ga namereč povezovala s plodnostjo, obiljem, svetlobo in močjo narave in ob tej priložnosti izvajala različne obrede. Prav zaradi te simbolike svetlobe in novega letnega časa so v zadnjih desetletjih postali priljubljeni tudi pohodi na hribe in razgledne točke, pa tako tudi na Pohorje.
A dejstvo je, da nihče ni prišel zgolj zaradi sonca. Prišli so zaradi poti, zaradi druženja, zaradi občutka, da so del nečesa, kar presega običajen sobotni ali nedeljski izlet. Ko je sonce dokončno obsijalo Maribor in se je mesto pod Pohorjem začelo prebujati, so se nekateri že odpravljali nazaj v dolino. Pred njimi pa je bil še dolg dan, pravzaprav najdaljši v letu.
