Največji poletni športni dogodek v Sloveniji je tako med tekmovalci kot med navijači ena najbolj priljubljenih tekem svetovnega pokala oziroma po novem svetovne serije v športnem plezanju, ki bo 4. in 5. septembra na zunanji steni Plezalnega centra Plus climbing Koper. Dvakratna olimpijska in desetkratna svetovna prvakinja ter 50-krat zmagovalka svetovnega pokala Janja Garnbret lahko na jubilejni tekmi doseže svojo že šesto zmago pred domačimi navijači. Ob letošnjem jubileju – prvih 25 let je tekmo gostil Kranj, letos bo petič v Kopru – bo še posebno slovesno. Pred navijače na Obali bodo stopili vsi slovenski reprezentanti, ki so bili finalisti bodisi kranjske bodisi koprske tekme v težavnostnem plezanju. Tekmovalci se menjujejo, Tomo Česen pa ostaja, že 30 let je nepogrešljiv pri organizaciji slovenske tekme svetovnega pokala oziroma svetovne serije v športnem plezanju.
Kolikšen preskok je naredila slovenska tekma v težavnostnem plezanju od leta 1996 do danes?
Nemogoče je primerjati kakovost in obseg tekem od začetka do danes. To, kar je bilo sprejemljivo še pred recimo desetimi leti, danes ni več. Lahko bi rekel, da so bile tekme v začetku zgolj tekme, danes pa je to športni dogodek. Vsekakor pa so bile naše tekme vedno deležne dobrega obiska gledalcev. V začetku je k temu doprinesla morda radovednost domačega občinstva, kako je videti, ko tekmujejo med seboj najboljši na svetu. Pozneje pa seveda tudi čedalje večja podpora našim tekmovalcem, ki so vsa ta leta nizali vrhunske nastope. Prav to je eden največjih razlogov, da ljudje pridejo.
Kaj pa je tisto, kar je tekma ohranila v skoraj 30 letih?
Kar zadeva mene, je bila to skrb za to, da je športni del tekmovanja potekal tako, kot je treba. Da so tekmovalci in njihovi spremljevalci dobili občutek, da igrajo glavno vlogo. Vsi ostali, ki smo pripomogli, da so se tekme zgodile, igramo po mojem mnenju stransko vlogo.
Letošnji jubilej bo nekaj posebnega. Kako se vam je porodila ideja, da na Obalo povabite vse slovenske finaliste domače tekme?
Preprosto zato, ker si to zaslužijo. Oni so tisti, ki so morali pred domačim občinstvom stopiti na osrednji oder in v tistih nekaj minutah pokazati, za kar so garali mnoga leta. Nanje se ne sme nikoli pozabiti. Brez njih bi bila zgodba slovenskih tekem svetovnega pokala nepopolna.
Kaj za Slovenijo in slovensko reprezentanco v športnem plezanju pomeni že 30-letna tradicija organizacije tekme svetovnega kova?
Slovenija je pokazala in dokazala, da lahko izpelje tekme na najvišji ravni. Naša reprezentanca pa tako dobi priložnost, da v živo pokaže navijačem, česa je sposobna. Res je, da je doma vedno najtežje to uresničiti, ampak kdor je res dober, je dober tudi doma.
Kako pomembno je za organizatorja, da se tekme udeležijo največja imena športnega plezanja, od olimpijskih in svetovnih prvakov do zmagovalcev svetovne serije?
Brez dvoma je to znak, da delaš dobro. V nasprotnem primeru bi gotovo kdo manjkal. In brez njih bi tudi občinstvo izgubilo zanimanje. Brez dobre publike, navijačev pa ni dobre tekme.
Kako zelo je bilo stresno ob prvi tekmi leta 1996
Pravi magnet za navijače so domači tekmovalci, ki so kar 14-krat stopili na najvišjo stopničko. Kako pa doživljate slovensko himno na tekmi, ki jo že tako dolgo organizirate?
Vedno znova dobim solzne oči.
Leta 2024 so tekmovalci in ekipe izmed vseh postojank svetovne serije tekmi v težavnostnem plezanju v Kopru namenili najvišjo oceno. Zakaj je ta tekma tako priljubljena?
Kot sem že omenil, nikoli nismo pozabili, da so tekmovalci glavni. Oni so tisti, ki doživijo tudi vse ozadje.
Trideset let je dolga doba in organizacija tekme zelo velik zalogaj – ste vmes že kdaj pomislili, da bi vrgli puško v koruzo?
Sem, vedno naslednji dan po prav vsaki tekmi. Vsaka tekma, zlasti v začetku, je zahtevala veliko fizične in psihične energije. Vedno sem dal vse od sebe za te dogodke. Ko se spomnim na nekaj tekem v preteklosti, ki so me dodobra izčrpale, jih najraje ne bi ponovil. Da pa vztrajam, je en sam razlog – to so naši najboljši tekmovalci, ki si to zaslužijo. Brez tega prav gotovo ne bi videl smisla, da to počnem.
Kateri pa je bil za vas v teh treh desetletjih najbolj ganljiv trenutek na tekmah?
Morda prva domača zmaga, ki jo je leta 2001 dosegla Martina Čufar. V superfinalu (takrat je bil še takšen format tekem, da je bil ob izenačenju v finalu na vrsti še superfinale) je premagala Muriel Sarkany in imel sem občutek, da se bo dvorana podrla. Tako zelo glasno je bilo navijanje občinstva.
Delite z nami še kakšno anekdoto iz bogate zgodovine tekme.
O, kar nekaj jih je bilo, pa večina ni za v javnost. Mogoče samo za ilustracijo, kako zelo je bilo stresno ob prvi tekmi leta 1996. Bili smo v taki časovni stiski, da se je zgornji del stene še delal, mi pa smo že postavljali smeri. Razlog je bil zavlačevanje državnih uradnikov z izdajo bančne garancije za plačilo plezalne stene. Takrat sem ob reševanju zapleta izgubil kar nekaj živcev.
