(POGOVOR) Kako se je "norec" lotil drugega, zahtevnejšega podviga

Kdo je Uroš Stoklas, kegljač, ki je na seznam svojih podvigov dodal še enega, neverjetnega? "Začel ga bom v Slovenj Gradcu 9. aprila ob 20. uri in končal v soboto, 12. aprila, ob 20. uri v Radljah. Skupno bom keglje podiral na 37 kegljiščih po Sloveniji - ko bom v Slovenj Gradcu končal prvi nastop, se bom odpeljal na drugo kegljišče in tako naprej do zadnjega," je takrat opisal. In uspelo mu je.

Uroša Stoklasa sem kot športni novinar spoznal v prvih letih samostojne Slovenije, ko je kot kegljač Rudarja iz Trbovelj začel z uspehi opozarjati nase, se prebijati v državno reprezentanco. Leta 1996 je nato za Harryjem Steržajem osvojil drugo mesto na državnem prvenstvu in kot predstavnik Slovenije zaigral na svetovnem pokalu na Dunaju in pokoril vse tekmece. Dosežka sta mu odprla vrata reprezentance leta 1998. To je bil začetek obdobja izjemnih dosežkov Trboveljčana, ki je v različnih klubskih majicah in slovenski reprezentanci osvojil kar 34 kolajn na najpomembnejših tekmovanjih, od tega devet zlatih na svetovnih posamičnih in ekipnih prvenstvih in svetovnih pokalih. Bil je šestkrat svetovni klubski in trikrat svetovni pokalni prvak, kar ga uvršča med najuspešnejše kegljače na svetu. Kot izjemen športnik se je pokazal tudi s tem, da je trikrat kolesaril na najtežji dirki na svetu RAAM v Ameriki.

Od obetavnega smučarja do vrhunskega kegljača

Uroš Stoklas se je rodil v Trbovljah, se izšolal za poklic strojnega tehnika in nekaj let delal kot konstruktor rudarske opreme. Najprej je bil ogret za smučanje. "Sodil sem med najboljše mlade smučarje pri nas, takrat je bila konkurenca izjemna - in ob Roku Petroviču in Tomažu Čižmanu se nisem prebil v reprezentanco. Pri šestnajstih letih sem se poškodoval in s smučanjem je bilo konec. Moj oče je v tistih letih kegljal v sindikalni ligi - in ker je v meni še tlela tekmovalna žilica, sem pri 26 letih prijel za kroglo. In tako se je začelo," prve stike s kegljanjem opiše 60-letnik. "Najprej sem keglje podiral za Rudarja Trbovlje, nato sem igral za nekaj klubov v tujini, med njimi pet let za najboljši klub na svetu, nemški Zerbst, z njim osvojil vse, kar je bilo mogoče, in nazadnje v hrvaškem Zaprešiću. Pred tremi leti sem na povabilo vodilnih mož KK Radlje pristopil k tamkajšnjemu klubu," dodaja Stoklas in se ozre tudi na reprezentančno pot. "Čeprav sem leta 1996 osvojil naslov državnega podprvaka in zmagal na svetovnem pokalu in leta 1997 še drugič osvojil naslov državnega podprvaka, to ni bilo dovolj, da bi se uvrstil v reprezentanco. Ne vem, zakaj, imel sem občutek, da me selektorji niso marali. S trdim delom in dosežki sem se počasi prebijal in leta 1998 sem zaigral za reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Celju, kjer sem kot član ekipe osvojil srebrno kolajno."

Ostal je grenak priokus

Stoklas je bil nato do leta 2009 nepogrešljiv član slovenske izbrane vrste, toda ob zamenjavi selektorja je izgubil mesto v njej, češ da je prestar. "Tedaj so me v reprezentanco povabili Makedonci, sprejel sem in za Makedonijo igral do leta 2017, ko so me v Sloveniji nagovorili, da sem spet oblekel majico s slovenskim grbom. Toda leta 2022 se je ponovila že znana zgodba iz leta 2009, spet so me v svoje vrste zvabili iz Severne Makedonije in na majskem svetovnem prvenstvu v Budimpešti bom keglje podiral zanje. Slovenska reprezentančna pot se bo zame bržčas končala, ne glede na vse peripetije sem nanjo ponosen, dokazal sem, da sem z dušo in srcem kegljal za našo izbrano vrsto, za neljube dogodke pa nikogar ne krivim in nikomur nič ne zamerim," se priduša Stoklas.

Z radeljskim klubom ima velike načrte

Stoklas zadnja tri leta keglje podira za radeljski klub Pergola hiše. "Ko so me pred tremi leti v KK Radlje povabili k sodelovanju in mi predstavili svoje načrte, sem jim obljubil, da bom ekipo v nekaj letih popeljal do naslova državnega prvaka. V prvi sezoni smo osvojili naslov prvaka 1. B-lige, v drugi tretje mesto v 1. A-ligi in zaigrali v evropskem pokalu, v letošnji sezoni pa smo osvojili drugo mesto in bomo prav tako igrali na evropskem pokalu. Prihodnje leto bomo naskakovali naslov prvaka, saj želimo zaigrati na svetovnem klubskem pokalu," razloži Stoklas, ki dosega izjemne rezultate - s povprečjem 613 podrtih kegljev je tretji najboljši kegljač lige - kar pripisuje tudi vzdržljivosti. "V Trbovljah imam hišo v hribih na približno 900 metrih višine, kjer me zbujajo ptički, po zajtrku sedem na gorsko kolo in z njim drvim po gozdnih poteh, s čimer si zbistrim glavo za stvari, ki jih bom počel tisti dan, od kegljanja do fitnesa in cestnega kolesarjenja."

Leta 2022 prvi odmevni podvig

Leta 2022 se je Stoklas lotil podviga, za katerega so vsi govorili, da se česa takega lahko loti le norec. Ob sodelovanju s solastnikoma Bowling centra Bajta Slavkom Morijem in Vidkom Švajgerjem - prvi je tudi predsednik KK Remoplast Radlje, drugi pa KK Pergola hiše Radlje, pod okriljem katere keglja ženska ekipa -, in predsednikom KK Radlje Marjanom Šolom se je odločil za 24-urno neprekinjeno kegljanje na kegljišču Bowling centra. Izziv je začel 15. aprila ob 16. uri in ga končal ob 16. uri naslednjega dne. V 24 urah je odigral 24 iger s po 120 lučaji, skupno se jih je nabralo 2887, sedem več od načrtovanih, s katerimi je podrl 14.996 kegljev ali v povprečju 622,7 keglja na igro, skupna teža vrženih krogel je bila približno devet ton, od prvega do zadnjega lučaja pa je prehodil več kot 30 kilometrov. Noro!

Novi, še bolj nori izziv

Nemirna žilica vrhunskega kegljača iz Zasavja z osebnim rekordom 731 kegljev, ki ga je postavil leta 2023 na državnem prvenstvu v Postojni in je hkrati tudi slovenski rekord in eden najboljših rezultatov na svetu, se je nedavno spet prebudila v njem. V sodelovanju s Kegljaško zvezo Slovenije se je odločil za novi, recimo mu še bolj nori izziv od tistega iz leta 2022 - v treh dneh in nočeh, v skupno 72 urah, naj bi keglje neprekinjeno podiral na 37 izbranih kegljiščih po Sloveniji. "Za podvig sem se odločil zaradi tega, da bi z njim prispeval k ugledu in razširjenosti kegljanja v Sloveniji, da bi z njim spodbudil mlade k temu, da se začnejo ukvarjati s tem lepim, zanimivim, a tudi zahtevnim športom, ki mi je dal veliko užitkov. Podvig bo trikrat težji od tistega iz leta 2022. Domala vsak mi pravi, da sem norec, ker se podajam v podvig, ki meji na nekaj nemogočega in da ga ne bom zmogel," je še dejal o razlogih za zadnji podvig.

Kegljaški maraton je zaključil ob bučnem spodbujanju. Ko se je v soboto, 13. aprila, približeval zadnji nastop s 120 lučaji, je bilo kegljišče Bowling centra Bajta napolnjeno do zadnjega kotička. Stoklas je ob glasni podori gledalcev kegljaški maraton končal s 610 podrtimi keglji, po zadnjem lučaju pa je zmagoslavno v zrak dvignil levo roko, saj je desna, bržčas od lučajev, očitno omagala. "Kaj naj rečem, srečen sem. Zdaj se bom malo poveselil z vsemi, ki so mi pomagali pri podvigu, nekaj bomo pojedli in popili, jutri pa si bom privoščil počitek, nato pa bom, kot vsak dan, spet sedel na kolo," so bile prve besede zadihanega junaka.

"Videli ste, da je telo že zelo trpelo, bolele so me noge, čutil sem bolečine v hrbtenici, tudi žulje na dlaneh, a se nisem dal. Ko zaprem oči, vidim pred seboj keglje, keglje in spet keglje. Upam, da je cilj, zaradi katerega sem se podal v ta podvig, dosežen in da bo prispeval k večjemu zanimanju mladih za ta šport. Na vseh 37 kegljiščih, na katerih sem kegljal, sem jih videl veliko, kar me navdaja z upanjem, da se bodo mnogi med njimi začeli ukvarjati s kegljanjem," je dodal Stoklas, ki je razpet med Slovenijo in Nemčijo. V mestu Friedrichshafen ob Bodenskem jezeru živi njegova partnerka Dragana, ki jo je kot kegljačico spoznal v letih, ko je keglje podiral v Nemčiji. "Dragana me je spremljala vse dneve podviga, bila mi je v veliko oporo, predvsem moralno," je popihal na dušo izbranke, nato pa se zahvalil še spremljevalni ekipi. "Brez ekipe, ki so jo sestavljali fizioterapevta Primož Hostnik in Martin Gradišek, vez za medije Matjaž Mazzini, za vožnje in prehranjevanje pa so skrbeli Dragan Lotin, Marko Ješovnik, Denis Čekada, Dejan Taškar in Robert Ribič, podviga ne bi zmogel."

Ko je gneča okoli njega pojenjala, je bil čas za sproščen pogovor. "Igrati na različnih kegljiščih je bilo zelo zahtevno. Najbolj zadovoljen sem bil s kegljanjem v Škofji Loki, kjer sem v 16. nastopu podrl 692 kegljev in se približal rekordu kegljišča, ki sem ga leta 2013 postavil s 696 podrtimi keglji, čeprav so se že kazali znaki utrujenosti. Ko mi je bilo najtežje, sem se ujel v mislih, kaj mi je tega treba, a sem vselej pozabil na vse, tudi na občasne krize, in nadaljeval kegljanje."

S kegljanjem ni obogatel

Čeprav je Stoklas na kegljaški poti posegal po zvezdah, mu ta šport ni prinesel bogastva. "Le boljše življenje sem si lahko privoščil ob prihodkih iz moje picerije Stoklas v Trbovljah, ki sem jo pred nekaj leti zapustil hčeri Tamari in njenemu soprogu, nekdanjemu nogometnemu reprezentantu Mišu Brečku. Tudi s tokratnim podvigom nisem obogatel. Ves denar, ki bo po odbitku vseh stroškov ostal od sponzorstva, bom podaril radeljskemu klubu za razvoj mladih kegljačev, ki jih je vsako leto več, kar me zelo veseli. So mi pa vsi vrhunski dosežki prinesli predvsem veliko zadovoljstva in hkrati prepoznavnost doma in v svetu, kar je najpomembnejše," pojasni Stoklas.