Redke so prave slovenske dinastije, kjer gre nogomet, dober nogomet, čez več generacij. Družina Elsnerjevih je ena takšnih. Pa Bloudkovih. Kekovih. Še ena dinastija nastaja, no, je že kar krepko narejena. Pri Cipotovih iz Nemčavcev pri Murski Soboti je z nogometom začel že dedek Emil. Nadaljeval Fabijan. Zdaj vsak na svojem koncu igrata Fabijeva sinova Kai in Tio. Mura je njihov klub, seveda. Le kateri drugi bi bil, če si doma streljaj od Murske Sobote in te že prvi nogometni koraki pripeljejo v Fazanerijo. Vsi štirje so igrali za Muro. Toda njihova ljubezen do črno-belih se prepleta tudi z vijolično barvo. Z Mariborom.
S pohodom iz Murske Sobote v Maribor je začel Fabijan Cipot. Januarja 2000 se je kot talent iz Fazanerije preselil v mariborski napad pod komando Bojana Prašnikarja. NK Maribor je bil takrat že serijski prvak, jesen pred tem je uprizoril senzacijo in igral v ligi prvakov. Velesila domačega nogometa. Zato je bil za mladeniča, ki je pred tem bil vsakič v udarni enajsterici Mure, uvod pod Kalvarijo - sedenje na klopi. Kot rezerva je vstopal v igro. A ni bilo dolgo tako. Tri leta je trajala njegova prva mariborska zgodba in vmes ga je doletela nenavadna preobrazba.
Nova vloga, pa kar nad del Piera in Inzaghija
Bilo je januarja 2002. na Pobrežju, na pripravljalni tekmi, ko smo na igrišču uzrli čuden prizor. Fabijan Cipot, predviden za sijajnega napadalca, se je naenkrat smukal tam zadaj na položaju branilca, štoperja. Kaj za vraga ...? Bojan Prašnikar mu je namenil novo vlogo in izkazala se je za pravo za visokega fanta. "Saj sem pri mladini Mure že igral tudi zadnjega veznega. No, v Mariboru pa mi je trener nekega dne rekel: dosti poškodovanih imamo zadaj, bi midva poskusila s tabo v obrambi? Kaj pa sem hotel. Seveda, gospod Prašnikar, sem rekel nazaj. In do konca kariere ostal branilec," se nasmehne Fabijan.
"Tudi otroke v nogometni šoli učim, da je treba poznati vsako pozicijo na igrišču. To ti da nogometno inteligenco, ki jo potem izkoristiš. Osnovna navodila dobiš od trenerja, vse drugo je tvoja dodana vrednost," razlaga 49-letnik, zdaj že dvanajst let trener Keme iz Puconcev, petoligaša s številčno nogometno šolo, ki v sodelovanju s Čardo Martjanci sega v višje lige. Poleg članov trenira še mlajše selekcije, tako da je njegov urnik nabit s fuzbalom. Pa še v domačem gozdu je vedno kaj za postoriti.
V novi vlogi je Cipot zrasel v stalnega reprezentanta in že na svoji tretji članski tekmi za Slovenijo, leta 2002 v Trstu, v branilski navezi z Muamerjem Vugdalićem in Spasojem Bulajićem, z Mladenom Dabanovićem v golu, ustavil taka asa, kot sta bila Alessandro del Piero in Filippo Inzaghi. Na drugi strani je bil gol Sebastjana Cimerotića dovolj za senzacionalno zmago. In kakšne soigralce je Fabi imel pri NK Maribor! Dejana Djuranovića, Stipeta Balajića, Gregorja Židana, Marinka Galića, Nastjo Čeha, Marka Simeunovića, Amirja Karića ... Moštvo iz vijol'čnih zgodovinskih čitank.
Iz Maribora je odšel kot trikratni prvak v trenerskih časih Bojana Prašnikarja, Matjaža Keka, Iva Šušaka. Ja, odigral je tudi tisto nepozabno tekmo leta 2001 za Bežigradom, ko so vijoličasti v bitki na vse ali nič Olimpiji z golom Barnabasa Sztipanovicsa za Bežigradom vzeli naslov. Mahnil jo je v Katar in se v slovenski nogomet vrnil k lendavski Nafti. Seveda je bilo zaradi tega nekaj zamer v Murski Soboti, kajti na prekmurskem koncu vam je to strašno rivalstvo. A zanj je bilo to le polletno ogrevanje za vrnitev v - Ljudski vrt. Za eno sezono, 2006/07. Ravno pravi čas, da je igral nori tekmi z močnim Villarrealom, ko je Maribor premagal Špance in osvojil pokal Intertoto s tisto "sanacijsko" ekipo. Trener Marijan Pušnik, na igrišču pa talenti Rene Mihelič, Dragan Jelić, Gorazd Zajc ...
Ko začutiš, da si obtičal, je to najslabše
"Tisto je bila že mlajša garda. In povsem drugačna situacija v klubu," pravi Cipot in se v iskanju drugih svojih legendarnih tekem ozre še bolj nazaj. "Morda res tista, ko smo sredi Ljubljane Olimpiji speljali trofejo. Ko se je zdelo, da je na tribunah pol Maribora. Ali pa tista, ki je odločala za naslov prvaka s Primorjem," spomni na zadnji krog sezone 2001/02. Ajdovci so v Ljudskem vrtu potrebovali zmago za naslov, pa jih je Maribor povozil z goli Damirja Pekiča, Dejana Djuranovića in Barnabasa Sztipanovicsa ter šestič zapored osvojil prvenstvo.
Prek Švice in velenjskega Rudarja se je Fabijan naposled vrnil domov. K Muri, kjer je leta 2013 končal kariero. Takrat sta se v mladih selekcijah v Murski Soboti že začenjali novi karieri Cipotovih. Kako leti čas: Kai, dve leti starejši od brata Tia, bo prihodnji mesec dopolnil 25 let. Tudi on je doživel preobrazbo na očetov način: še v mladinski ligi je bil napadalec, ki je zabil 19 golov na 16 tekmah. Potem pa se prelevil v branilca. Dosegel je, kar so bile v Fazaneriji dolgo le sanje: z Muro je leta 2021 postal državni prvak. Da je bilo še lepše: to je dosegel skupaj z bratom. Bil je mladi reprezentant, kapetan Mure, nato pa je lansko poletje sprejel pogumno odločitev. Nogomet je odšel igrat v Ukrajino, k prvoligašu Veres Rivne.
"Ravno v teh dneh se spet odpravljam tja," pravi ata Fabi. "Ni me strah zanj, fronta je stotine kilometrov daleč. Vprašal sem ga le: si siguren, da greš igrat tja? In to je bilo to, ne mešam se v odločitve sinov. Hotel je oditi, ker ko začutiš, da si obtičal na mestu, je to najslabše, kar se ti lahko zgodi. Važno je, da igra. To je moj enostaven nasvet: če ne igraš, najdi sredino, kjer boš igral."
Do enih ugotovitev pa naj sama "gor prideta"
Tio se je še bolj velikopotezno lotil kariere napadalca. Še ne dvajsetleten je prestopil v Italijo. Pred tremi leti ga je za dober milijon evrov kupila Spezia, kar je bil prodajni rekord Mure. Italijani so ga posodili v graški GAK, nazadnje pa je z nekaj avstrijske jeze pristal tam, kjer je zenit kariere doživel njegov oče. V Ljudskem vrtu. Z drugim fotrovim nasvetom: naredi v Mariboru še več kot jaz. Lahko? Potem ko je zbral osem nastopov v italijanski serie A, devet v serie B, 42 v avstrijski bundesligi, bil med liderji mlade reprezentance v pohodu na Euro do 21 let ... dobro kaže. V Mariboru začenja tekme v udarni enajsterici. Prvi gol za vijoličaste je dal na tretji tekmi, in to kakšnega, s slalomom med branilci Primorja.
"Mislim, da se je dobro odločil," njegov januarski prestop v Maribor ocenjuje oče Fabijan, ki bo avgusta abrahamovec. "Kot pravim: od tega, koliko minut igraš, je vse odvisno. Naj dela. Naj posluša trenerja. V nasvetih znam biti kritičen. Realen sem. Do enih ugotovitev v nogometu in življenju pa naj sinova sama 'gor prideta'. Pa saj je bil moj foter enak do mene. Igramo 2:2 z Mariborom, oba gola za Muro dam prej kot v uri igre, pa mi reče: tekma se igra devetdeset minut, ne šestdeset. NK Maribor ima zdaj spet v redu ekipo. Proti Olimpiji sem čakal, kdaj jo bo zlomil. Če bi zmagal, če bi bil Celju še bolj za petami, bi bila v boju za naslov še prava veselica."
Priložnosti, ko je obračun Mure in Maribora, na igrišču pa še njegov sin, seveda ne gre zamuditi. "V Mariboru bom v soboto. Tekmo U-15 imamo na Pobrežju. Od tam pa direkt v Ljudski vrt," je razložil svoj načrt v sredo zvečer, ko smo se pogovarjali med gledanjem lige prvakov. Mimogrede, moti ga mehkoba današnjih nogometašev. En bežen dotik, pa se valjajo po travi, kot bi jih kdo pokosil. In za koga navija, ko se udarita Maribor z mladim Cipotom in Mura? "Mura mi je najbližje, seveda. Spet ima težave, škoda. En klub imaš v srcu. Ampak tudi Maribor mi je precej dal. Ne bom razočaran, če premaga Muro. Mu privoščim. Prej že Mariboru kot pa Olimpiji," se je z nasmehom dobro izmotal iz najtežjega vprašanja.
