(NA ŽLICO) Okusi Budimpešte: Gundel - tradicija in sodobnost z roko v roki

Če greste v Budimpešto, obvezno jejte tam in tam ... Pravzaprav so znanci in prijatelji polni dobronamernih nasvetov, kje v katerem mestu dobro jesti. A okusi so različni, pričakovanja včasih povsem drugačna od tistega, na kar naletimo, in še tako dobronameren nasvet na koncu lahko pomeni razočaranje. Podobno kot z nasveti in priporočili iz prve roke je tudi z mnenji na različnih spletnih portalih, kjer beremo o izkušnjah in ocenah gostov. A te so večinoma povsem subjektivne, odvisne od lastnih pogledov in okusov, zato jih morda velja vzeti z nekoliko rezerve. Kot na primer oceno ameriškega gosta, ki si je v Neaplju naročil pico Margerito, potem pa v mnenju o piceriji napisal, da je globoko razočaran, ker na pici razen paradižnikove omake in sira ni bilo nič drugega.

Radi imajo sladko

A bolj kot, kje naj jemo, je morda bolje svetovati ali vprašati, kaj naj jemo, da spoznamo prehranjevalne navade kraja, ki ga obiščemo. Tako kot večina velikih mest po vsem svetu je tudi Budimpešta polna lokalov s hrano iz vsega sveta. Ni da ni. Več kot deset restavracij s tajsko hrano, japonski ramen in suši skoraj v vsaki drugi ulici, tudi v središču mesta na ulicah diši po indijskih jedeh, lačni ne bodo niti ljubitelji turške in celo izraelske hrane. Španski tapasi in italijanske jedi niso nikakršna redkost, pa francoske slaščičarne in restavracije. Med vsemi temi pa lokali vseh mogočih nazivov, a s tremi enakimi barvami v logotipih - zelena, bela in rdeča, ki so barve madžarske zastave. Še kockasti belo-rdeči prti in znak za tipično madžarsko hrano je več kot jasen. Lahko so to preproste gostilne, ulični kioski ali elegantne restavracije, v vsakem od teh lokalov se bo pokazala tradicionalna madžarska kulinarika. V gostilnah in kioskih bolj prvinska, v elitnih restavracijah večinoma v posodobljeni obliki, a rdeča nit s papriko in domačimi sestavinami v še tako visoko ocenjeni restavraciji ni pretrgana.

Kako začeti kratko kulinarično spoznavanje Budimpešte? Se zapoditi v prvo gostilno in naročiti golaž ali paprikaš, morda langaš, ali začeti počasneje, z uživanjem ob krepkih madžarskih salamah in dimljeni šunki, kakšni zanimivi solati? Morda naročiti jajca v aspiku ali pečena gosja jetra? Izbire je veliko, odločitev včasih ni lahka. In ne pozabimo na sladice.

Čeprav ob omembi madžarskih jedi običajno najprej pomislimo na golaž, paprikaš in segedinski golaž, so Madžari tudi veliki ljubitelji sladkih jedi. Palačinke z različnimi nadevi, sloviti torti Esterhazy in Doboš, pa rezine Rigo Jancsi in gerbeaud(žerbo), slivovi in marelični cmoki, če naštejemo samo nekaj najbolj znanih in tradicionalnih. Ob teh namreč kavarne v Budimpešti ponujajo tudi številne druge sladkosti, ki se jim je ob odlični kavi kar težko upreti.

Tudi v Budimpešti velja pravilo, da čim dlje gremo od glavnih ulic in turističnih znamenitosti, bolje in ceneje bomo jedli. Včasih niti ni treba daleč, ulico ali dve od najbolj obleganih točk v mestu se najdejo majhne, prisrčne gostilnice, v katere je vredno zaviti. Vedno obstaja možnost, da bomo nezadovoljni, da jedi ne bodo izpolnile naših pričakovanj, da bosta slaba in postrežba in hrana, pa vendar. Tudi če se to zgodi, ena izkušnja več.

Pozor, napitnine!

Mi smo za prvi večerni obrok upoštevali priporočilo receptorja v apartmajskem naselju, kjer smo bivali med nekajdnevnim obiskom madžarske prestolnice. Jedilni list je obetal, lokal je bil prav simpatičen, skoraj povsem zaseden (vsaj 60 mest je bilo), natakarica zgovorna. Ko smo zagledali piščančji paprikaš, so se nekaterim ob mizi kar zasvetile oči, pa smo naročili. Članica omizja, ki ji ta jed ne diši najbolj, se je odločila za hamburger z malo madžarskega navdiha (paprika, čebula). Bila je zadovoljna, mi s paprikašem malo manj. Mlačen je bil, predvsem pa je bilo, glede na količino testenin, ki so bile na krožniku (odščipanci, nekaj podobnega ribani kaši, le da so bolj blede barve), premalo omake. Meso - piščančje stegno in krača - je bilo mehko, sočno, vse skupaj pa za naš okus premalo izrazito. Prav, smo rekli, naslednjič gremo vsekakor drugam. Lačni nismo ostali, saj smo pred paprikašem in burgerjem uživali v salamah, pršutu, šunki in kislih vložninah. Pa v palinki in pivu, kar se je kasneje še kako poznalo na računu. Ko že omenjamo račun - v številnih lokalih je postrežnina že napisana na računu, za cenami jedi in pijače, osebje pa potem pri plačilu s kartico vedno pokaže še na dodatno napitnino - 12, 15 ali 20 odstotkov zneska na računu. Ekipa štirih, ki nekaj poje in spije, lahko v nekaj dneh samo za dodatne napitnine porabi okoli sto evrov. Za glavni dnevni obrok. Če je še večerja, pa malo več. Zajtrk smo na srečo imeli vračunan v namestitvi.

Gundel kot vrhunec

Ko smo prečesali nekaj manjših lokalov (nekaj priporočenih pa izpustili, ker je bila pred njimi kar dolga vrsta čakajočih), smo se odločili še za obisk najbolj znamenite restavracije v Budimpešti. Gundel, ki stoji tik ob živalskem vrtu. To je pravzaprav institucija, ne samo restavracija in slaščičarna. Kar je za Dunaj Sacher, to je za Budimpešto Gundel. Tradicija in sodobnost v tej restavraciji korakata z roko v roki. Izjemno domačno vzdušje vlada v jedilnicah, živa glasba tudi čez dan, v času poznega kosila. Tudi danes je v Gundelu kot v času, ko je bil na čelu Károly Gundel, ki se je imel za gostitelja, ki goste sprejema v svoj dom, in ne za gostilničarja, ki prodaja vino in hrano. Prijazno in uslužno, a nikakor vsiljivo osebje. Na jedilniku vse značilnosti madžarske kulinarike, dodelane do popolnosti in nekatere nekoliko modernizirane, pač v skladu s sodobnimi trendi. A le do meje, da se ohrani madžarski duh jedi. Če omenim le file mangalice z gorčičnimi semeni in zloženko iz tankih lističev krompirja kot prilogo, ali smuča iz Blatnega jezera z zelenjavo. In tris sladic - natakar prinese pladenj s 15 koščki različnih tortic in pen iz bele ali temne čokolade, gostje pa izberejo po tri. Ter kava, postrežena v prozornem kozarčku, zraven pa smetana, mleko, medenjak in sladkor.

In ko je prišel račun - presenečenje. Ko smo primerjali raven lokalov, v katerih smo jedli pred obiskom restavracije Gundel in po njem, smo spoznali, da glede razmerja med ceno in kakovostjo Gundel krepko vodi. Kar pa seveda ne pomeni, da je treba tja vsak dan. Kot povsod drugod je nujno poskusiti vse, kar in kolikor se da.

Za konec še priporočilo - v Molovem stolpu je na več kot sto metrov višine restavracija z Michelinovim priporočilom. Po razgledu na mesto z nadstropja višje se pijača tam prav prileže. Pogled na jedilnik in več kot sprejemljive cene pa se pokaže kot priložnost za spodoben obrok s prečudovitim pogledom na mesto.