Denis Bende Živčec
Če ste se v zadnjih dneh sprehodili po Instagramu ali drugih družbenih omrežjih, ste se morda vprašali, ali ste se po pomoti preselili štiri desetletja v preteklost. Na zaslonih se vrstijo obrazi z bujnimi pričeskami, natupiranimi frufruji, bleščečimi uhani, poudarjena ramena, brki, oblačila iz džinsa in usnja. Viralni trend, pri katerem umetna inteligenca današnje fotografije spreminja v portrete v slogu osemdesetih, je postal prava spletna zabava.
In res: redko katero desetletje je mogoče prepoznati tako hitro kot osemdeseta. Dovolj so napihnjena ramena, trajna, turkizen senčni preliv čez veke ali rožnat suknjič. In že skoraj zaslišimo sintetizatorje in zagledamo kasete, VHS in neonske napise.
Zakaj se tako radi vračamo v preteklost?
Retro nostalgija v modi ni nič novega. Moda se že od nekdaj hrani z lastnim spominom. Toda očaranost s preteklostjo ni zgolj estetska. Nostalgija obuja občutek pripadnosti in nas povezuje z ljudmi, glasbo, kraji in obdobji, ki so oblikovali našo identiteto.
Nostalgični smo lahko celo za časom, ki ga sami nismo doživeli. Današnji dvajsetletnik lahko hrepeni po ideji preteklosti – po svetu, ki se iz današnje perspektive zdi bolj analogen, počasnejši, barvitejši in manj popoln.
Prav nepopolnost je velik del njegovega šarma. Današnje fotografije so ostre, obrazi zglajeni, stanovanja pogosto minimalistična, algoritmi pa nam ves čas servirajo naslednjo estetsko zapoved. Osemdeseta so bila v primerjavi s tem vizualna eksplozija. Nič ni bilo diskretno.
Več je bilo več
Če bi morali modno filozofijo osemdesetih strniti v en stavek, bi se ta glasil: zakaj bi bilo majhno, če je lahko veliko? Velike frizure, velika ramena, veliki uhani, veliki pasovi, veliki vzorci in velike ambicije.
Pri ženskah je najbolj emblematičen kos postal suknjič z močno poudarjenimi rameni. Podložke so ramena širile skoraj do arhitekturnih razsežnosti, pas se je pogosto zožil, zraven pa so sodili oprijeto krilo, salonarji, svilena bluza in velik nakit. Rodil se je power dressing – oblačenje, ki ni bilo samo lepo, ampak je govorilo: tukaj sem, sposobna sem in jemljite me resno.
Ko je vse več žensk vstopalo v poslovni svet, je obleka postala nekakšen oklep. Thierry Mugler, Claude Montana, Yves Saint Laurent in Jean Paul Gaultier so žensko silhueto povečali, izostrili in dramatizirali.
A poslovna ženska v kostimu je samo ena od podob osemdesetih. Na drugem koncu garderobe so bile mini obleke, čipke, volančki, pajkice, bodiji, bleščice, kovinski materiali, živalski vzorci in ogromne količine nakita. Barve niso bile nežne: električno modra, fuksija, vijoličasta, turkizna, živo rdeča in limetno zelena.
Svoje je naredila tudi fitnes revolucija. Aerobika je postala kulturni fenomen, pajkice, bodiji, trakovi za lase in gamaše pa so iz telovadnic vstopili v vsakdanjo modo. Jane Fonda s svojimi vadbenimi videokasetami ni vplivala le na način telovadbe, temveč tudi na garderobo generacije.
Tudi moški niso bili neopazni
Moška moda osemdesetih je ponujala več povsem različnih uniform. Poslovneži so nosili široke, pogosto dvoredne suknjiče, izrazite reverje, kravate in elegantne hlače. Giorgio Armani je s sproščenim krojenjem ustvaril nov ideal uglajenega urbanega moškega. Tu so bili še polo majice, mokasini, džins in usnjene jakne ter televizijska različica moškosti iz serije Miami Vice: pastelni suknjiči, majica namesto srajce in zavihani rokavi.
Povsem drugačno zgodbo je pripovedoval hiphop. Run-DMC, LL Cool J in drugi izvajalci so športne copate, trenirke, pokrivala in velike zlate verige prenesli v globalno popularno kulturo. Prav v osemdesetih je postalo jasno, da lahko tudi ulica diktira visoko modo. Nova romantika z Boyem Georgeem in Adamom Antom pa je prinesla ličila, nakit, nabrane srajce in teatralnost.
Desetletje, ki je želelo biti opaženo
Če so devetdeseta pozneje prinesla minimalizem in grunge, so osemdeseta hotela ravno nasprotno: uspeh, vidnost, individualnost in spektakel. To je bil čas vzpona japijev in rojstva MTV-ja. Glasbenik ni več potreboval samo dobre pesmi, temveč tudi podobo, milijoni pa so posnemali videospote, pričeske in oblačila svojih idolov.
Moda se je spremenila v osebno oglasno površino. Ni bilo dovolj biti – moral si tudi izgledati, kot da si nekaj. Osemdeseta so bila optimistična, pretirana, ambiciozna in nekoliko narcisoidna. Telo je moralo biti izklesano, kariera uspešna, pričeska ogromna. Oblačila so govorila: poglejte me. Morda so nam prav zato danes tako simpatična. Po letih tihega luksuza, bež minimalizma in čim manj opaznih krojev je nekaj osvobajajočega v desetletju, ki se ni nikomur opravičevalo za svoj okus.
Diana, Madonna, Grace in družba
Osemdeseta so imela izjemno močne modne osebnosti. Princesa Diana je postala ena najbolj fotografiranih žensk na svetu, njena modna evolucija pa navdihuje še danes. Od romantičnih oblek z velikimi ovratniki in napihnjenimi rokavi do kostimov, puloverjev, kavbojk in športnega sloga – Diana je znala značilne elemente desetletja spremeniti v nekaj povsem svojega.
Madonna je predstavljala drugo skrajnost: čipke, križi, mrežaste nogavice, rokavice brez prstov, velike pentlje in nakit v plasteh. Cyndi Lauper je dokazovala moč barv in ekscentričnosti, Grace Jones pa je z geometričnimi pričeskami in androgenimi kroji postala skoraj futuristična modna skulptura.
Jane Fonda je utelešala ideal aerobike, Joan Collins pa je v Dinastiji pomagala ustvariti televizijsko različico luksuza osemdesetih: bleščice, krzno, dragulji, svilene bluze in ramena, ki so v prostor vstopila nekaj trenutkov pred človekom.
Med moškimi so bili Michael Jackson z vojaško navdihnjenimi suknjiči in rdečim usnjem, Prince s čipkami, petami in vijolično barvo, George Michael z usnjem in kavbojkami ter Boy George, ki je meje med moško in žensko garderobo praktično izbrisal.
