Denis Bende Živčec
V zadnjem času se vama dogaja veliko. Z novo priredbo skladbe Od višine se zvrti sta prijetno okupirala naša življenja. In splet. Zakaj prav ta pesem?
Alenka: To je kultna pesem, ki jo vsi poznamo in pojemo. Midva sva jo enkrat doma v dnevni sobi poskusila zapeti malo drugače, razmišljala sva, kaj bi lahko dodala refrenu, potem pa sva posnetek objavila na Facebooku. Odziv je bil nor. Posnetek je prišel tudi do Klinčija, Anže mu je poslal še posnetek z enega nastopa in potem se je začelo.
Anže: Naslednji dan je poklical in rekel, da je to treba posneti. Aranžma je bil narejen zelo hitro, vsi smo zagrabili in šli v studio. Pesmi je res ogromno, ampak ta ima nekaj posebnega.
Alenka: Preprosto je kultna in vrhunska. Dalo se jo je narediti bombastično, Klinči je to odlično naredil, tudi Vlado Kreslin je rekel, da je ta priredba kompliment skladbi. Mislim, da sva jo malo nadgradila. Poleg tega je ta pesem zelo najina. V življenju je dan in je noč. In ko si na vrhu, ko je najbolj svetlo, so sence najbolj temne.
Pri snemanju videospota se je zgodila tudi manjša nezgoda. Anže, kaj je šlo narobe z zapestjem?
Anže: Alenka ima vedno zanimive kreativne ideje. Za spot je bilo treba na oder spraviti motor, ki ima približno 190 kilogramov. Treba ga je bilo privleči po stopnicah, jaz sem ga dvignil in je počilo. Ampak sem živ.
Ste sicer motorist?
Anže: Bolj "bajkerič", ker imam manjši motor. To je moj hobi že od otroštva. Najprej moped, potem malo boljši motor, potem večji. Vedno me je to vleklo.
Alenka, vas motorji mikajo?
Alenka: Kakor sem sicer temperamentna in si marsikaj upam, me je pri motorjih malo strah. To prepuščam njemu. Jaz imam raje bolj zanesljive stvari. Kabriolet, veter v laseh, to pa ja.
Ne dogaja se samo priredba, ampak tudi vajin projekt Ko opera poljubi pop. Za kaj gre?
Anže: Gre za tragikomično zgodbo. V bistvu je to najina življenjska in ljubezenska zgodba: kako sva se spoznala, kako sva začela, kako so naju napadali, kakšne so bile reakcije mojih staršev, razpad mojega banda in vse drugo, kar je prišlo zraven.
Alenka: Ko greš enkrat čez vse to, se lahko temu začneš smejati. Midva se zdaj tem stvarem smejiva. Na humoren način pokaževa tudi opazke, ki sva jih poslušala. Stara baba in podobno. V muzikalu se malo poigravava s predsodki. Starejša ženska in mlajši moški sta za ljudi očitno še vedno zelo zanimiva kombinacija. Ljudje si marsikaj predstavljajo, verjetno zato, ker sodijo po sebi. V resnici ni bilo tako slikovito, kot so si predstavljali, je pa bilo vseeno zabavno.
Kdaj se človek lahko začne smejati nečemu, kar na začetku ni bilo smešno?
Alenka: Na začetku ni bilo smešno, daleč od tega. Bilo je hudo. Midva nisva začela z ničle, ampak globoko pod njo. Ko pa se enkrat postaviš na noge in zapreš usta tistim, ki so veliko govorili, postane znosno. Humor je način preživetja. Midva se veliko zafrkavava, čeprav vsi mislijo, da sem strašansko resna. Pa nisem. Resna sem takrat, ko moram biti.
Imate občutek, da se vas ljudje bojijo?
Alenka: Ne vem, vi mi povejte. Sem ostra, povem, kar mislim, in ljudje tega ne marajo. Če povem še bolj na glas, pa sploh ne. Morda k temu nekaj doda tudi to, da sem operna pevka. Biti operni pevec ni nekaj, kar se zgodi od danes do jutri. To je resen trening, akademija, podiplomski študij, kariera. Jaz se nisem samo pojavila na Emi. Za mano je bila že takrat velika kariera. Bila sem solistka obeh državnih oper, z mariborsko opero smo imeli svetovne turneje. Morda tudi ta teatrska aura človeku nekaj doda.
Anže, ste vedeli, s kom imate opravka, ko sta se spoznala?
Anže: Ne. V bistvu sem to srečanje pričakoval že od leta 2007, ko sem bil še majhen fant. Takrat sem jo gledal na Emi in Evroviziji. Ne vem, ali sem glasoval, gledal pa sem zagotovo. Že prek ekrana sem se zatreskal vanjo. V sedmem razredu smo imeli v šoli predstavo za starše, jaz pa sem bil oblečen v Alenko in nastopal na Cvet z juga.
Kako se je vajina zgodba v resnici začela?
Anže: Bil sem njen učenec.
Alenka: In ga najprej sploh nisem marala. Bil je nadut, dajal mi je občutek, kot da jaz nič ne vem. Potem se je zatreskal vame in sem ga vrgla iz šole. Čisto zares. Opazila sem že prej, da se nekaj dogaja. Ko pa je napisal skladbo Všeč mi je, ko se smejiš, v kateri je omenil tudi razliko med nama, je bilo jasno, da gre zares.
Anže: Najprej sem v pesem napisal 17 let, pa se mi je zdelo, da je preveč slikovito.
Alenka: Ni nehal. Potem sva se dobila, da se dogovoriva, da ne bova skupaj, ker to ne gre. In od tistega večera sva skupaj.
Ko te zadenejo močne življenjske stvari, te premaknejo
Ste že od začetka slutili, da bo zaradi tega nastal vihar?
Alenka: Seveda. Ves čas sem mu govorila, kaj se bo zgodilo, pa mi ni verjel.
Anže: Ker sem odraščal ob telenovelah. Zame je bila to romantika.
Se spominjate prvega zmenka?
Anže: To je bila večerja, na katero sva se prišla dogovorit, da iz tega ne bo nič. Slabo sva se dogovorila.
Alenka: Hvala bogu.
Ko danes gledata 13 let nazaj, se še prepoznata?
Anže: Ohranila sva osnovo, ampak sva se zelo spremenila. Jaz sem v tem času dobesedno odrasel. Alenka je dobila nov koš modrosti. Ko te zadenejo močne življenjske stvari, te premaknejo. Potem pride še vloga starša - in to je čisto drugačna pot.
Alenka: Mislim, da sem ravno zaradi njega ohranila mladostnost. In humor, ki si ga zdaj tudi upam živeti.
Med vama je torej 17 let razlike. Se ta razlika kdaj pozna?
Anže: Mene trenutno boli več stvari kot njo, tako da mislim, da sem jo že prehitel.
Alenka: V resnici se zelo dobro dopolnjujeva. Ko ljudje pravijo, da to ne gre skupaj, ni res. Ko imaš otroka, je to super kombinacija – jaz imam pamet, on pa energijo. Skupaj odraščata. Meni pa je dobro tudi zato, ker me povleče za sabo. Greva v skupnem koraku. Nekoč sva imela koncert, na katerem sva govorila o razliki v letih. Povedala sem, da je med nama 17 let razlike, potem pa se je v publiki oglasila deklica in vprašala mamo: "Kdo od njiju je starejši?" Takrat si rečeš, da leta res nimajo smisla.
Alenka, se vam je vedno zdelo samoumevno, da boste mama?
Alenka: Ne vem, ja in ne. Ko pride pravi človek, se stvari postavijo na svoje mesto. Danes svet ljudi sili v samskost. Jaz sem se tik pred Anžetom nekako spravila sama s sabo. Rekla sem si: življenje mi je dalo krasne stvari. Bila sem solistka obeh državnih oper, zmagala sem na Emi, prišla v finale Evrosonga. Počutila sem se blagoslovljeno in bila sem hvaležna Bogu. Rekla sem si, da mi je bilo očitno veliko dano in da življenje nekje tudi kaj vzame. Ko se spraviš sam s sabo, se ti stvari začnejo dogajati. Potem se zgodi življenje.
Danes delate tudi na ministrstvu za kulturo.
Alenka: Res je. In žal mi je samo, da nisem študirala prava in da takrat nisem imela pravnega znanja, ki ga imam zdaj. Negativa, laži, obrekovanja, to, kar se dogaja v medijih in na družabnih omrežjih, bi bilo treba pravno sankcionirati. Ni prav, da družbo s tem peljemo v napačno smer.
Kaj bi si želeli spremeniti, da bi vajin sin odraščal v prijaznejšem svetu?
Anže: Sveta ne bom mogel spremeniti. Pri otroku pa sem sam sebi malo zameril, ker sem ga, ko je bil še majhen, učil, da mora biti prijazen, da mora imeti vse rad, da je vse lepo. Ves čas sem se bal zanj zaradi vsega, kar se je dogajalo meni, ampak mogoče bi ga moral prej pripraviti na to, da se mora znati postaviti zase. Da ni nič narobe, če se boriš zase. Ne smeš biti preveč prijazen do vseh, ker do tebe ne bodo vsi.
Kakšna starša sta?
Alenka: Najina prijateljica je rekla, da ima najin sin "munjene" starše, pa da to ni slabo. Midva res počneva traparije z njim. (smeh) Tudi sam nama pravi, da se ne smeva nehati zafrkavati in da ne smeva biti kot drugi starši. Poskušava ga vzgajati malo bolj svetovljansko. Pleše balet, kar ni ravno stereotipna izbira za fante.
Se je zaradi tega že srečal s stereotipi?
Anže: Je. Živimo bolj na podeželju in tam se na balet še vedno pogosto gleda kot na nekaj, kar je za punce. Midva sva mu povedala, da je to traparija. Srečal se je z draženjem, ampak smo uredili.
Alenka: Baletnikov je malo, fantje so dragoceni in midva sva zelo vesela, da mu je to všeč. Nogomet nikakor ne, balet pa ja. Pa gokart. Je tudi adrenalinski, malo po Anžetu.
Ko človek odraste, pogosto ugotovi, da v življenje nosi čustveno prtljago svojih staršev. Poskušata biti drugačna od svojih?
Anže: Jaz poskušam marsikaj delati ravno obratno. Izkazalo se je za odlično. Starih vzorcev iz otroštva ne smeš prenašati naprej, ker se potem samo nadaljujejo. Treba jih je presekati.
Za otroka in resnico se je vedno vredno boriti
Vajina zgodba je bila nekoč tudi zelo javna družinska drama. Kako danes gledate na to obdobje?
Alenka: Bilo je res burno. Ko sem bila noseča in sem psihologinji razlagala, kaj se dogaja, so skoraj mislili, da sem shizofrena, ampak vse je bilo res. Pomembno pa je, da se imamo mi radi. Družba je sčasoma spoznala, da si lahko drugačen, pa vseeno dobro funkcioniraš in nikomur nič slabega nočeš. Najprej so se nama režali, potem so naju napadli, danes naju spoštujejo. To je velika stvar. Ko je bilo najhuje, so se mnogi mediji obrnili stran. Zelo sva hvaležna Zvezdani Mlakar, ker naju je takrat vzela v oddajo in sva lahko povedala svojo plat zgodbe. Prej so o nama samo pisali, nihče pa naju ni nič vprašal.
Kaj so vama ljudje takrat najbolj zamerili?
Anže: Verjetno razliko v letih. In to, da je bilo javno. Jaz sem iz okolja, kjer je javna oseba na podeželju očitno lahko velik greh.
Alenka: Po oddaji pri Zvezdani se je javna podoba čez noč obrnila. Takrat sva lahko zadihala. Dobila sem več kot tisoč sporočil ljudi s podobnimi zgodbami. Starejša ženska in mlajši moški, tega je ogromno, samo o tem se prej ni govorilo na glas.
Sta tudi precej družbeno angažirana in zelo jasno izražata mnenje. Je cena tega visoka?
Anže: Človek sčasoma postane imun. Kar bi nekdo vzel kot križanje, midva vzameva kot nepomembno opazko. Napadi so, predvsem na družabnih omrežjih, kjer se lahko vsak skrije za sliko rože. Osebno si tega večinoma ne upajo. Če veš, da govoriš tisto, kar misliš, in stojiš za svojimi stališči, te to manj gane.
Alenka: Pomembno se mi zdi povedati, ker sva slišana. Ne poveva vsega, ampak prav je, da se kdaj pove, da je nekaj hudo narobe. Naučila sem se, da s tem drugim odvzameš možnost, da širijo laži. Raje sama povem, kaj se je zgodilo, kot da drugi govorijo svašta.
Sta kdaj dobila očitek, da se politično prilagajata?
Alenka: Seveda. Očitajo nama, da konvertirava, da sva prodani duši in še marsikaj. Ampak jaz povem, kadar eni delajo lumparije, in povem tudi, kadar jih delajo drugi. Čisto vseeno mi je. Stojim za resnico. Resnica velja.
Za koga ali za kaj se je v življenju najpomembneje boriti?
Alenka: Za otroka in za resnico.
Kako sta zadovoljna z državo v tem trenutku?
Anže: Čisto nič. Če sem direkten: država se mi zdi, kot da je pravkar prišla v puberteto. V najtežjih časih bi morali pokazati več zrelosti in več spoštovanja drug do drugega. Ni nujno, da najprej do naroda, najprej drug do drugega. Če se bodo med sabo znali vsaj približno spoštovati, bo mogoče tudi za narod bolje.
Alenka, vi državo gledate tudi od znotraj, kot uslužbenka ministrstva. Kakšen je pogled z druge strani?
Alenka: Kot navaden uradnik ne moreš zelo vplivati. Moraš opraviti svoje delo. Jaz se ne pustim. Če mi kdo reče, da moram narediti nekaj nezakonitega, rečem ne. Nekateri sklonijo glavo in speljejo postopke, jaz tega ne delam. Dolgo sem bila samostojna umetnica in vem, kaj pomeni zaslužiti denar na trgu ter plačati davke. Državni aparat potem ta denar deli naprej, ampak ne smemo pozabiti, da je to denar ljudi. Za številkami v razpredelnicah so ljudje. Ministrstvo bi moralo služiti ljudem. To je naš skupni denar.
Presekajmo politiko z letošnjo Evrovizijo. Sta jo gledala?
Alenka: Seveda.
Anže: Gledala sva jo na ORF. Jaz nisem veliko razumel, Alenka razume nemško.
Alenka: Meni se zdi, da je bila letos glasba zelo dobra, boljša kot lani, voditelji pa slabši. Ampak Evrovizija ima vedno malo bizarnosti, to je del njenega duha.
Lesene žare, ki so lahko tudi posoda za začimbe
Kakšno je vajino stališče do tega, da Evrovizije letos ni bilo na TV Slovenija?
Alenka: Kot nekdo, ki je bil na Evroviziji, in kot nekdo, ki ima Evrovizijo rad, mislim, da bi morali biti, če smo se že odločili za bojkot iz humanega razloga, dosledni. Potem ne bi smeli iti niti na olimpijske igre, kjer je tudi Izrael. Problem je, da je v športu veliko več denarja kot na Evroviziji. Kot učiteljica, mama in nekdanja evrovizijka pa mislim, da je Evrovizija edina priložnost, kjer se lahko slovenski glasbeniki predstavijo na velikem mednarodnem odru. Športniki imajo evropska in svetovna prvenstva, lige, olimpijske igre. Glasbeniki tega nimajo. Vzeli smo jim edino priložnost, vzeli smo jim sanje. In vzeli smo tudi gledalcem tistih nekaj ur kiča in blišča, ko daš možgane na pašo, se nasmeješ in malo kritiziraš. To mi je hudo.
Ko danes pogledate mlado Alenko iz leta 2007, kaj bi ji rekli?
Alenka: Naj uživa in naj se ne sekira. Včasih smo se sekirali zaradi vsake malenkosti, ampak na koncu je, kar je. Danes bi veliko bolj uživala, kakšnega bi poslala v maloro in se ne bi tako bala. Takrat me je bilo zelo strah. Drugič v življenju sem pela na mikrofon, v gledališču mikrofonov nimamo. Če bi šla danes še enkrat, bi se imela zelo fajn.
Okoli vašega nastopa leta 2007 je bilo tudi veliko drame.
Alenka: Bilo je vsega. Takrat so imeli na Emi očitno druge načrte in že moja zmaga je bila šok. Ko smo prišli v Helsinke, so mi govorili, da če Anžej Dežan in Omar Naber nista prišla v finale, tudi jaz ne bom. Potem smo šli v finale. Po polfinalu so imeli tiskovno konferenco, ekipa pa je odšla v hotel in me pozabila. Finska vojska me je zavila v odejo in me pripeljala v hotel. Jaz pa sem bila v korzetu in sandalih. Ker v resnici niso bili pripravljeni, da bomo šli v finale. Danes bi z izkušnjami, ki jih imam, Evrovizijo obrnila okrog. Takrat sem odgovarjala na tiskovkah v več jezikih, zdaj pa bi vse skupaj še bolje izkoristila.
Bi še kdaj šli?
Alenka: Nikoli ne reci nikoli.
Anže, vi imate ob glasbi še eno zanimivo zgodbo. V pogrebnih vodah ste že dolgo.
Anže: Od 18. leta sem v pogrebnih vodah. Ljudem se to včasih zdi nenavadno, meni pa je bilo vedno normalno. Smrt je del življenja, tako kot rojstvo, samo da je obrnjena. Zdaj se ukvarjam tudi z izdelavo lesenih žar.
Vsaka ima svojo zgodbo?
Anže: Vsaka je unikat. Nobena ni enaka drugi. Ena je na primer iz oljke s Primorske, ki jo je posadil najin dober družinski prijatelj, zato mi je posebej draga. Oljka je moj najljubši les. Pri lesu pustim tudi kakšno prasko in vdolbino, ker je to del njegove zgodbe. Delam tudi žare iz oreha, premazane samo s čebeljim voskom. Poskušam, da so čim bolj naravne in ekološke.
Kaj vas je delo ob smrti naučilo o življenju?
Anže: Vedno sem se spraševal, zakaj so pogrebniki, ki jih veliko poznam tudi v Sloveniji in na Hrvaškem, pogosto tako pozitivni in se znajo šaliti. Mislim, da ravno zato, ker vsak dan vidijo smrt. Zaradi tega znajo ceniti življenje. Stvari, ki jih vidijo, si drugi ljudje težko predstavljajo.
Midva sva v resnici precej dolgočasna
Alenka, vam je bilo kdaj neprijetno zaradi Anžetovega dela?
Alenka: Ne. Razen če je moral sredi noči od doma. Drugače pa ne. Smrt je del življenja. Nekdo mora tudi to delati. Zdaj izdeluje ekološke žare iz lesa, ki so res lepe. Če kakšno zafuša, jo imam pa jaz za vazo. Eno imava tudi za začimbe.
Oba imata rada božič in tudi noč čarovnic. Kako je pri vas doma?
Anže: Za noč čarovnic imava s sinom standardne postopke: izrezujeva buče, jaz imam maraton grozljivk. Za božič pa so priprave veliko hujše.
Alenka: Za božič imamo doma Las Vegas. Res je nepredstavljivo, kaj vse imamo. Bolj ko je pisano, boljše je.
Bi kdaj napisala knjigo o svoji zgodbi?
Alenka: Za zdaj imava muzikal, to je taka instant različica v dveh urah. So mi pa že rekli, naj napišem knjigo, ker bi bila dobra. Včasih se tudi sama vprašam, kaj je bilo meni tega vsega treba. Večina ljudi skoraj ne verjame, da se je vse to res zgodilo, pa se je.
Kakšen žanr bi bila ta knjiga?
Anže: Mislim, da tak žanr še ni poimenovan.
Alenka: Triler. Ampak resničen. Domišljija drugih ljudi naju dela zanimiva. Ljudje mislijo, da je zgodba starejše ženske in mlajšega moškega nujno nekaj strašno erotičnega, pa ni. Midva sva v resnici precej dolgočasna.
Kaj se bo z muzikalom dogajalo v prihodnje?
Alenka: Predstava je začela svojo pot, zanimanje je veliko. Ljudje imajo res ušesa, ko poslušajo najino zgodbo, verjetno zato, ker se sliši skoraj neverjetno.
Če bi morala iz vsega, kar sta doživela, potegniti eno lekcijo, kaj bi to bilo?
Alenka: Nikoli ne reci nikoli. Res nikoli.
