Bojan Brezigar
Italijanska premierka Giorgia Meloni je računala, da bo z migracijsko politiko pridobivala politične točke, zdaj pa evropske države uveljavljajo pravila, ki Italijo postavljajo pred posledice lastne politike.
Gre za begunce, ki so po izkrcanju v Evropi zaprosili za politični azil, nato pa so s preselili v kako drugo evropsko državo. Največ se jih je izkrcalo v Italiji, nato pa so se pomaknili proti severu, kjer so življenjski pogoji odločilno boljši. Ampak sporazum, sklenjen pred časom v Dublinu (od tod ime zanje dublinanti), določa, da mora država, v kateri je begunec zaprosil za azil, izvesti postopek do konca. Italija tega ni storila; od več kot 20.000 prosilcev za azil je postopek končala za manj kot 150 beguncev; ostalim je omogočila, da se preselijo drugam.
Po nedavnem množičnem izkrcanju beguncev v Ceuti, majhni španski enklavi na severni obali Afrike, v bližini Gibraltarja, je Italija demonstrativno preklicala izvajanje schengenskega sporazuma za prihode iz Španije, češ da mora preprečiti, da bi se val beguncev iz Španije obrnil proti Italiji. Španija ne meji na Italijo in odločitev italijanske vlade je bila gola propaganda. Poleg tega Italija ne more enostransko preklicati schengenskega sporazuma s katerokoli evropsko državo, vedno je potreben dvostranski dogovor. Ampak zunanji minister Antonio Tajani je kljub temu tako odločil in podprla ga je tudi premierka Giorgia Meloni.
V zadnjih dneh pa so se v drugih evropskih prebudili in se odločili, da bodo uveljavljali dublinski sporazum ter begunce, ki so zaprosili za azil v Italiji dejansko poslali nazaj v Italijo. Najprej se je tako odločila Avstrija, sledile so Švica, Nemčija, Finska in Švedska, v petek, 21. avgusta, se jim je pridružila tudi Nizozemska. Skratka, pol Evrope.
Premierka Melonijeva je zdaj v precepu. Na eni strani ji nova skrajno desna stranka Nacionalna prihodnost, ki jo vodi nekdanji general Roberto Vannacci, jemlje glasove in po anketah presega že 6 odstotkov, na drugi strani pa jo leva opozicija obtožuje, da je zanemarila begunsko vprašanje in ne rešuje prošenj za azil; tiste, ki do azila niso upravičeni (in teh je večina) bi morala namreč Italija vrniti državam, iz katerih prihajajo. Za to pa je potrebno veliko dela in nedvomno je bilo lažje odpisati ta postopek za vse, ki so medtem prebežali v druge evropske države.
Nove volitve pa se naglo bližajo. Mandat Melonijeve se zaključi čez leto dni, ampak čedalje intenzivnejše so govorica, naj bi bilo nove volitve že v aprilu prihodnjega leta. Premierka je vse lepo zastavila in pripravila tudi besedilo novega volilnega zakona, ki bi njeni koaliciji zagotovil trdno večino, je pa že startala na mesto predsednice republike; mandat Sergia Mattarelle se konča v februarju 2029, v Italiji pa predsednika republike volijo poslanci, senatorji in delegati deželnih skupščin. Koalicija, ki zmaga na prihodnjih volitvah, si tudi zagotovi pogoje za izbiro novega predsednika republike.
Zdaj pa se Melonijevi podirajo politični načrti. Če bo sprejela Vannaccija v koalicijo, si bo odtujila volivce zmerne desnice, če ga ne bo sprejela, na volitvah ne bo imela dovolj glasov za zmago in nov mandat. Tako zdaj kažejo javnomnenjske raziskave. Skratka, zamrznitev Schengenskega sporazuma v Španijo bi znala sedanjo vladno koalicijo zelo drago stati. In njena sreča je, da v levem taboru vsaj zaenkrat še ni enotnosti glede izbire kandidata za premierja in tudi ne glede politične usmeritve, predvsem odnosov do Rusije in Ukrajine.
