Znanstveniki pojasnjujejo, kako čopori psov uspešno preživijo v nevarni okolici jedrske elektrarne v Černobilu. Po najhujši jedrski katastrofi v zgodovini so na tem območju ostale številne živali. V desetletjih brez prisotnosti ljudi in v močno radioaktivnem okolju so se te živali začele prilagajati novim, smrtonosnim pogojem. Novo študijo, ki natančno opisuje te genetske spremembe pri psih, je objavila znanstvena revija "Genes", o ugotovitvah pa poroča Češka televizija.
Raziskovalce že dolgo zanimajo psi iz ukrajinskega Černobila. Ugotovili so, da se je njihova populacija znotraj izključitvenega območja razdelila v dve ločeni skupini, ki se razvijata povsem drugače. Prva skupina živi v samem mestu Černobil in ima genetski zapis, ki močno spominja na druge populacije psov v Rusiji in Belorusiji. Druga skupina, ki živi v neposredni bližini uničene elektrarne, pa preseneča z izrazito drugačnim genetskim profilom. Te živali so razvile biološke mehanizme, s katerimi lahko same obnavljajo svojo poškodovano DNK.
Naravna selekcija namesto naključja
Čeprav obe populaciji živita precej blizu, se genetsko tako razlikujeta, da dajeta vtis življenja na dveh popolnoma izoliranih otokih. Znanstveniki so sprva domnevali, da razlike izvirajo iz naključnih mutacij, a nova raziskava dokazuje nasprotno. Gre za očiten primer naravne selekcije. To je proces, pri katerem geni, ki posamezniku olajšajo prilagajanje na okolje, postopoma postanejo prevladujoči v celotni populaciji. Natančneje gre za usmerjeno selekcijo, kjer se določene ugodne lastnosti kot odziv na spremembe v okolju sčasoma vse bolj širijo.
Drugi možni mehanizem prilagajanja predstavlja genetski zdrs. Ta prinaša naključne genetske spremembe, ki se sčasoma razširijo znotraj populacije, pogosto pa povzročijo zmanjšanje genetske raznolikosti. Da bi razrešili to dilemo, so raziskovalci analizirali gene psov iz kontaminiranega območja in jih primerjali z geni običajnih psov v vzhodni Evropi ter psov z Galapagosa. Ugotovili so, da populacija v Černobilu kljub svoji majhnosti ohranja visoko genetsko raznolikost. To pomeni, da genetski zdrs ni igral pomembne vloge pri njihovem razvoju.
Odpornost na raka in obnova DNK
Podrobna analiza černobilskih psov kaže na jasno prilagoditev na ekstremne pogoje izključitvene cone, in sicer na več kot stotih mestih v njihovem genomu. Ti genetski označevalci se v prvi vrsti povezujejo z geni, ki sodelujejo pri obrambi pred rakom, krepitvi imunitete in predvsem pri obnavljanju DNK. Avtorji študije v tem vidijo trden dokaz naravne selekcije. Sevanje in strupene snovi močno poškodujejo DNK, kar hitro sproži razvoj malignih tumorjev. Tisti posamezniki, ki lahko ta poškodovana mesta popravijo, preživijo dlje in te ključne lastnosti uspešno prenašajo na svoje potomce.
Avtorji študije priznavajo, da vprašanje natančne časovnice ostaja odprto. Pojasnjujejo, da preživetje ni nujno le posledica nove genomske prilagoditve. Obstaja velika verjetnost, da so imeli tisti psi, ki so preživeli začetno in najhujšo izpostavljenost sevanju, že takrat določeno raven genetske raznolikosti. Te specifične genetske različice so jim preprosto omogočile večjo prilagodljivost. Raziskovalci dodajajo, da so opravili zelo natančno analizo in nesporno našli znake selekcije na biološko najpomembnejših področjih genoma, čeprav točen potek dogodkov takoj po katastrofi ostaja predmet znanstvenih razprav.
