Branka Bezjak
Po nevihti, ki je konec aprila zajela Kočo na Žavcarjevem vrhu in v samo pol ure nasula nekaj centimetrov toče, v klet pa prinesla za 30 samokolnic blatne vode, je vendarle posijalo sonce. Čeprav se je zdelo, da bo nesrečni dogodek kamenček v mozaiku, ki bo odnesel še oskrbnika, se je vse skupaj vendarle prevesilo v pozitivno smer. Najemnika Bobby Markoja in Saša Popelar Markoja sta podaljšala najemno pogodbo še za dve leti in se zavezala k še boljši ponudbi in v sodelovanju s Planinskim društvom Maribor Matica, ki je lastnik koče, tudi k manjšim popravilom, ki so v koči še potrebna.
"Nevihta s točo je zalila drvarnico, skladišče in kurilnico, prinesla je polno blata, ki ga je bilo treba odvažati s samokolnico, nanosilo nam je odpadnega drevja, ki smo ga nato uporabili za drva in trske," pripovedujeta. Toda, kakor pravi Bobby nekoliko v šali, narava nam da, kar potrebujemo, in "vedno se od nje kaj naučimo". Po neurju so počistili in tudi minuli praznični konec tedna gostili številne pohodnike, ki so v lepem vremenu obiskali kočo ter uživali v miru in čudoviti naravi. Zdaj na Žavcarju cvetijo lipa, kostanj, oreh in breza, kočo je torej obdala dišeča pomlad, ki je za mnoge najlepši letni čas. Pravi čas za obisk se šele začenja. Koča stoji na nadmorski višini 862 metrov, vrh pa je nekoliko višje, na 912 metrih.
Kmalu pečene postrvi
Saša ima zmeraj nove ideje, kaj še pripraviti za goste, da bodo zadovoljni in siti zapuščali kočo. Tako so na jedilniku že nekaj časa tudi z avstrijskih smučišč znani kvašeni cmoki (germknődli, polnjeni s slivovo marmelado, posuti z makom in preliti vaniljevo kremo). Napoveduje, da bodo s pomladjo na meni dodali postrvi pa domače kremne rezine, kislo mleko, ajdove žgance, ocvrtega piščanca in še marsikaj. Koča je namreč dostopna tudi z avtom, pravzaprav je nekaj med kočo in kmečkim turizmom, zato lovijo ravnovesje, da je ponudba prilagojena planinski kulinariki in običajni gostilniški, kamor se gre "nekaj dobrega pojest".
Oskrbnika pa si priljubljenosti nista pridobila le z dobro hrano, ampak predvsem s svojo odprtostjo, zagnanostjo, energijo. Nista namreč zgolj klasična gostinca, temveč tudi velika ljubitelja narave in aktivnega življenjskega sloga, ki sta se oskrbništva lotila bolj iz strasti kot iz poslovnega interesa. In to se pozna tudi pri odnosu do gostov. Z njunim prihodom na Žavcar leta 2022 je območje zaživelo in pridobilo veliko obiska, zato bi bilo številnim pohodnikom in tudi lastnikom koče zelo žal, če bi odstopila od oskrbniškega dela, četudi je to težko. V prvi vrsti ga seveda zelo kroji vreme. Poleg tega je koča na Kozjaku, ki je v precejšnji senci Pohorja, manj obiskana destinacija, zato je treba vložiti še več energije, da obiskovalci pridejo.
Postopoma sta gradila svojo zgodbo, stekla je zamenjava oken in še marsikatera druga obnova v koči. Potrditev, da sta z obiskovalci razvila pravi odnos, zaradi katerega se ti vedno znova radi vračajo, je bila tudi pridobitev naziva naj planinska koča leta 2024 v Sloveniji v kategoriji nižje ležečih koč v izboru Planinske zveze Slovenije.
Odprto ob vikendih
Sprva sta skušala preživeti zgolj z delom v koči, a ni šlo. Ob tem imata še službi, zato odkrito povesta, da lahko hitreje pride do kakšne napake, ko prideš utrujen delat v kočo. Trudita se in dajeta vse od sebe, da se to ne bi poznalo. Koča bo za obiskovalce še naprej odprta vsak vikend. Pri tem dodata, da bo izjema le tretji vikend v oktobru. Neumorna Saša se bo namreč udeležila izziva Ironman 70.3 v Poreču. To pomeni dva kilometra plavanja, 90 kilometrov s kolesom in 21 kilometrov teka. Pri tem bo vesela predlogov in finančnih vzpodbud vseh, ki želijo sodelovati.
