Bo tudi fotografska obrt sledila čevljarski, urarski, usnjarski, kovaški in še kateri, ki izumirajo in se umikajo iz sodobne družbe? Tudi o tem smo govorili z mariborskim fotografom Orlandom Zidarjem, ki ima fotografski studio v središču mesta. Lokal je v pritličju Trgovskega centra City, z vhodom s Titove ceste. Pravi, da mu ta lokacija ustreza, ker ni vezana na delovni čas trgovinskih centrov in ima naravno svetlobo. Je tudi mirna in hkrati živahna, saj je skozi steklena vrata mogoče opazovati reko mimoidočih, ki se zaradi bližine avtobusnega postajališča stalno vali po pločniku.
Zidar potrdi, da se fotografiranje sooča z velikimi spremembami zaradi digitalizacije in pametnih telefonov. Ti imajo pred klasičnimi fotoaparati veliko prednosti: so bolj priročni, ker so manjši, imajo manjšo težo in so manj zahtevni za uporabo. Fotografski del pametnega telefona, tako imenovani fotofon, zmore marsikaj, saj je poln umetne inteligence. Z njim lahko vsakdo mimogrede ujame primeren trenutek, gibanje, ustvari selfi … Večina ljudi danes fotografira sama, kar zmanjšuje potrebo po studijskem fotografiranju. Danes je tako: če ni fotografije, se ni zgodilo! To je ključni vidik spreminjanja fotografske obrti.
Novi zakon od aprila letos prepoveduje s tehnologijo spreminjati fotografije za dokumente. Če bomo na upravni enoti oddali vlogo za osebno izkaznico ali potni list, bo treba priložiti le še referenčno številko digitalne fotografije, ki jo je izdelal za to pooblaščeni e-fotograf. Fotografij v fizični obliki ne bodo več sprejemali.
K Zidarju v studio Stanko, ki je na tržišču v Mariboru že od leta 1954, Mariborčani radi prihajajo tudi zato, ker zna ustreči njihovim željam in naredi slike, na katerih so si fotografiranci všeč. To pomeni, poleg fotografiranja opravi tudi obdelavo fotografij. Fotograf pove, da se vsaki stranki posebej posveti in dela v sodelovanju z njo. "Če človek sam sebi ni všeč, mu tudi fotografija ne bo. To opazim takoj po njegovem izrazu. Sledi retuširanje: odstranim gubice, podočnjake in druge nepopolnosti. Celoten postopek traja približno 15 minut. Včasih koga slikam tudi petkrat, predvsem ženske, ki imajo dolge lase, ti so lahko postrani, spuščeni ali speti navzgor. Moški imajo večinoma kratke lase, zato gre hitreje."
Zagovarjam svoje delo, delam z vrhunsko opremo
Z nasmehom se spomni, kako na začetku sploh ni bil pozoren na frizure, temveč se je skoncentriral predvsem na kompozicijo in osvetlitev. Sledila je kritika, da lasje štrlijo … V šoli si je sicer pridobil osnovna strokovna znanja, delati z ljudmi pa je nekaj drugega. Moral se je naučiti opazovati, kaj je ljudem pomembno. Zgodi se, da je komu bolj pomembna hitrost kot kakovost. "To sem težko sprejel in sem koga tudi že usmeril k avtomatu. Ker je fotografija avtorsko delo, vedno hočem dati iz rok dober izdelek," doda.
"Nezadovoljna stranka mi je rekla denimo Rdeč sem v obraz, zakaj ste me naredili takšnega? Če je nekdo rdeč v obraz, fotoaparat to zazna. Če je eno oko večje, usta postrani, rečem: Bova poslikala še enkrat, vse se da spremeniti. Problem je, ko stranka prinese sliko izpred desetih let in želi, da je tudi nova takšna, to seveda ne gre. Razlog za strankino nezadovoljstvo se pogosto skriva tudi v tehnologiji. Večina ima na domačem računalniku nastavitve za gledanje filmov, da je slika bolj živa, svetlejša in lepša, to pomeni, da je njihov monitor kalibriran. Na mojih slikah pa so barve manj žive in jih načeloma ne poudarjam, da slika ne deluje preveč umetno. Kvaliteta konstantno raste tudi zaradi novejše tehnologije. Sam zagovarjam svoj izdelek, saj uporabljam opremo svetovno znanih proizvajalcev, ki odražajo realnost. Fotografije za dokumente pa je po novem tako prepovedano izboljševati."
Orlando Zidar je Mariborčan, star 48 let. S fotografijo so se ukvarjali že njegovi starši, in sicer v ateljeju v Slovenski ulici. Takrat so slikali za dokumente, dogodke na terenu in razvijali filme. Zidar se pošali, da je kot otrok že takrat sodeloval pri tem: sedel je materi na krilu in z velikim veseljem pritiskal na gumb za osvetlitev. Ti začetki so kmalu prerasli v ljubezen do fotografiranja. Zato je bilo samoumevno, da se je po osnovni šoli vpisal na šolo za oblikovanje in fotografijo, ki je bila takrat samo v Ljubljani. Ko je odslužil vojaščino, ga je že čakal današnji studio, v katerem dela že 28 let. Poimenoval ga je po očetu Stanku, saj je bil oče v Mariboru že uveljavljen fotograf in njegovo ime prepoznavno. Kot fotografski tehnik ne obžaluje, da ni šel študirat fotografije, meni, da mu tisto znanje danes ne bi veliko koristilo, v tem poklicu je najpomembnejše sprotno prilagajanje spreminjanju tehnologije. V studiu hrani svoj prvi fotoaparat Rolleiflex, ki ga je dobil od očeta. Imel je tudi vzornika, to je bil fotograf in vsestranski umetnik Miran Mišo Hochstätter iz Gosposke ulice.
Orlando Zidar ni samo fotograf. Odkar pomni, sta ga zanimali tudi tehnika in umetnost. V prostem času igra klavir, trenira aikido in meditira. Ali lahko fotograf danes preživi s svojim delom oziroma kako dolgo še? "To bo pokazal čas. Med mladimi je še zanimanje za fotografsko obrt, vendar je malo verjetno, da se ji bodo lahko posvečali vso svojo poklicno kariero. Ljudje ne bodo več najemali fotografov za to, da ustvarijo fotografije na terenu, je prevelik strošek. Nasploh pa – zakaj bi še prihajali v fotografski atelje? Danes se slika s pametnim telefonom. Prihodnost fotografske obrti je povsem odvisna od razvoja digitalizacije, to je kruta realnost," še meni Zidar.
