Recitatorski nastopi Silva Safrana so vedno polni zanosa in ljubezni do slovenske literature, proze in poezije. Ob prošnji po nastopu nikoli ne reče ne, saj ga pri delovanju vodi ljubezen. Izbira razumljive tekste in vsebinsko bogata besedila, ki so sporočilno bogata in domoljubno obarvana. Kot zaprisežen maistrovec je tudi že štirideset let z dušo in telesom povezan z Zavrhom in Slovenskimi goricami.
V Mariboru je rojen leta 1959 - in to prav v Maistrovi ulici v majhnem stanovanju, kjer je še stanovala razširjena družina, a kmalu so se preselili v Vetrinjsko. Je pa dedka in babico pogosto obiskoval v Maistrovi ter tam spoznal prijatelja Boža Čobca in zdajšnjo predsednico Zveze Maistrovih društev Slovenje mag. Lučko Lazarev Šerbec. Rad se spominja otroštva in Osnovne šole Antona Aškerca, zdaj OŠ bratov Polančičev, kako so na delu šolskega dvorišča igrali priljubljeno igro s frnikulami, s takratnimi dinarskimi kovanci pa "fucljali". Kot velik ljubitelj živali je hotel biti veterinar ali pa gledališki igralec. Kot otrok je pogosto poslušal pravljice na gramofonskih ploščah in se jih naučil na pamet, še danes rad prebere kakšno.
Že kot učenec je veliko nastopal na proslavah in drugih šolskih prireditvah in se najbolj veselil gledaliških predstav. Pred njimi celo noč ni spal, tako vznemirjen je bil pred obiskom Talijinega hrama. Na šoli pa se je veselil obiskov igralcev Rada Pavaleca in Iva Leskovca. "Kasneje, že v odraslih letih, sem z njima igral v drami Maksima Gorkega (Aleksej Peškov) v režiji Petra Boštjančiča. Upodobil sem brezobzirnega lastnika prenočišča Kostiljova. Drama poudarja socialno tematiko o življenju na družbenem dnu. Igral sem pohlepnega in moralno sprijenega lastnika, ki izkorišča reveže. Bil sem tudi član ljubiteljskega gledališča Komar, ki ga je ustanovil žal že pokojni gledališki igralec Marjan Bačko. Tam sem spoznal še druge pomembne gledališke igralce, s katerimi sem kasneje še veliko sodeloval (Milena Muhič, Ana Sivec, Minu Kjuder, Breda Pugelj Otrin, Bojan Maroševič …)," našteva.
Mladim svetuje čim več branja
Prvi resnejši začetki igranja so se začeli v gostinski šoli, kjer se je spoprijateljil s profesorjem dr. Vladom Peteršičem, literarnim zgodovinarjem in pisateljem, ki je kot prvi odkril njegovo navdušenje nad gledališko igro. Slovenistka Andreja Lep, hčerka ravnatelja gostinske šole, pa mu je veliko pomagala pri naglasih, interpretaciji in drugem. "V Gledališču Komar sem opravil tudi triletno gledališko šolo, nekakšen tečaj osnovnih odrskih veščin. Veliko sem se naučil od Anice Sivec, Milene Muhič in Bačka ter tudi od drugih gledaliških igralcev,« se z veliko hvaležnostjo spominja ljudi, ki so ga pomagali pripeljati na odrske deske. Nastopal je tudi v mariborski in lendavski sinagogi in dalj časa deloval v lenarškem lutkovnem gledališču Pika pod vodstvom Kristine Travnekar.
Potem ko je spoznal še Aleša Ariha, s katerim sta postala nerazdružljiva prijatelja in tesna sodelavca, je začel redno nastopati na Maistrovih prireditvah v Zavrhu. Tam je spoznal veliko prijaznih Završanov, med njimi tudi Katrco Lešnik, slikarja Bojana Goljo in njegovo soprogo Martino Golija, Stanka Kranvogla in še mnoge druge. Iz mesta ob Dravi, kjer še vedno rad nastopa na raznih prireditvah, ga je umetniška pot popeljala tudi na Ptuj, v tamkajšnji Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, ki ga je dalj časa vodil Arih. Že trideset let ob kulturnem prazniku tudi potuje z mariborskimi kulturniki in maistrovci po Sloveniji, po Koroški in Reziji ter povsod nastopa z izbranim programom domoljubnih, tudi Maistrovih pesmi. "Maister je v mojih očeh velik človek, vojak, iskren domoljub in umetnik, iz njegove poezije zlahka razberem njegovo mehko, človeško plat. Iz njegove poezije veje skrb za Slovence in lepo slovensko besedo," meni Silvo.
Za seboj ima neverjetno bogato življenjsko pot. Po šestnajstih letih dela v gostinstvu se je zaposlil v Varstveno delovnem centru Polž in tam ostal do upokojitve. Na oder je postavil kar štiri igre in z njimi navdušil varovance, od katerih se je tudi sam veliko naučil in spoznal prave življenjske vrednote, pravi. Tudi po upokojitvi varovance Polža še vedno rad obišče in z njimi sodeluje kot prostovoljec. Aktivno deluje tudi v KUD Franjo Sornik s Smolnika, v KUD Forma viva Makole, v Medobčinskem društvu Sožitje in v Domovinskem društvu generala Maistra Maribor. Dnevi so zanj prekratki. Njegov najljubši slovenski pisatelj je Ivan Cankar, od pesnikov sta mu še posebej draga France Prešeren in Janko Glazer. Mladim svetuje čim več branja knjig različnih pesnikov in pisateljev. Sam rad prebira tudi knjige patra Karla Gržana. "V mojih očeh je ta duhovno bogat in moder mož velik poštenjak, ki je napisal mnogo resnic iz človeške zgodovine. Iz njih se lahko mladi naučijo razmišljati s svojo glavo, naj ne poslušajo zgolj politikov, ki govorijo in delajo za svoje gnezdece, ki se čez čas razraste v ogromno gnezdo. Jim sicer privoščim, vendar ne na račun revnih množic," je za konec odločno poudaril kleni Silvo Safran.
