Ko reševalec, zbiratelj starin in ljubitelj zgodovine zbere dovolj življenjskih vtisov, domišljije in strasti, lahko nastane nekaj izjemnega. To je dokazal Tadej Lunder, avtor znanstvenofantastične trilogije Ayida Hadia, ki bralce popelje v leto 2109 in jih z inovativnim pristopom vodi na potovanje skozi različna zgodovinska obdobja. V njegovem pisanju se prihodnost srečuje s preteklostjo, predmeti postanejo pripovedovalci človeških usod, bralec pa sopotnik na poti med vesoljem in Zemljo. Tadej Lunder je po poklicu reševalec, človek, ki ga javnost pozna po plemenitem delu in pomoči ljudem v stiski. A v njem že od mladih let tli tudi strast do zgodb, zgodovine in predmetov, ki nosijo spomin. "Od nekdaj sem znal z besedami in ni mi bilo težko začeti, le čas sem moral najti," pravi. Ko je zaključeval podiplomski študij, je vedel, da je pravi trenutek, da svoje ideje prelije na papir. Tako se je rodila zamisel za roman, ki je danes prerasel v celotno trilogijo. Kljub napornemu delu in družinskim obveznostim mu je uspelo ustvariti kompleksen, večplasten literarni svet. "Pisanje je zame postalo prostor, kjer lahko čustva predelam, ubesedim in delim z bralci," pojasnjuje.
Dogajanje romana Ayida Hadia je postavljeno v leto 2109. Bralci se znajdejo na vesoljski ladji, ki leti proti Marsu. Glavna junakinja Ayida in njen prijatelj Rayan odkrivata zgodbe iz babičine zapuščine - predmete, ki s pomočjo posebne naprave razkrijejo svojo zgodovino. Vsak predmet postane vrata v drug čas: v Sumerijo, stari Egipt, obdobje grško-perzijskih vojn, rimskega imperija, renesanse, druge svetovne vojne in vse do sodobnosti. Zakaj takšna kombinacija prihodnosti in zgodovine? Lunder odgovarja: "Preplet prihodnosti in preteklosti je ključen za obstanek človeka. Če znamo prisluhniti zgodovini, lahko prihodnost oblikujemo bolje, seveda, če to znanje uporabimo za dobro in ne za zlorabo." Kdo je Ayida Hadia? Lunder pove, da je junakinja simbolično povezana z njegovo hčerko Ajdo. Njeno ime je spoj Ajdinega krstnega imena in arabskega priokusa, ki junakinji daje medplanetarno razsežnost. Ayida je pogumna, radovedna in čuteča - lastnosti, ki jih Lunder pripisuje tudi prihodnjim generacijam. Njeno potovanje na Mars ni le znanstvenofantastična pustolovščina, ampak tudi prispodoba iskanja smisla, razumevanja zgodovine in povezovanja ljudi preko predmetov, ki preživijo stoletja. Ena najbolj izstopajočih značilnosti trilogije so zgodbe, ki izhajajo iz predmetov. Ti nosijo spomine na smrt, vojno, ljubezen, zlorabo moči in upanje. Lunder pravi, da pri delu reševalca nujno potrebuje čustveno distanco, a pisanje mu omogoča prav nasprotno – da se v zgodbe potopi in jih podoživi. "V reševalnem poklicu si ne morem dovoliti, da bi me čustva preplavila," pravi. "Ko pa pišem, je to moj način predelave in hkrati možnost, da občutke delim z bralci." Prav zato vsak konec poglavja spremlja kratka misel - "do(mislica)", ki povzame bistvo zgodbe ali bralca povabi k razmisleku. "Želel sem, da bralec od zgodbe nekaj odnese. Da včasih premisli dvakrat," dodaja.
Osrednja inovacija romana je naprava, ki omogoča "branje" zgodb predmetov. Bi si Lunder želel, da bi res obstajala? "Zagotovo imajo predmeti svojo zgodbo. Če bi jih znali poslušati, bi jih morda drugače cenili ali pa jih sploh ne bi želeli imeti." Sam je strasten zbiratelj starin, zato je napravo umestil v središče dogajanja skorajda kot logično nadaljevanje svojega zanimanja. Če bi moral izbrati en predmet iz svojega življenja, katerega zgodbo bi želel, da se prenaša naprej? "Otroška frnikola," pove brez obotavljanja. Ta drobni kos stekla ga povezuje z otroštvom, ki je bilo drugačno od današnjega: brez tehnologije, a polno domišljije in doživetij. Trilogija je zastavljena široko. Prvi del odpira vrata v svet Ayide in predmetov. Drugi in tretji del, ki sta že napisana, pa bralce peljeta še globlje. V njiju se znajdejo tudi zgodbe, povezane z avtorjevim rojstnim krajem, Spodnjo Polskavo. Posebno mesto ima epizoda o frnikoli, ki nosi močno simbolično sporočilo. Na vprašanje, na kateri del romana je posebno ponosen, Lunder odgovarja: "Na misli, ki sem jih zapisal ob koncu poglavij. Tisto je čisti jaz. To je del, ki bralcu ostane." A Lunder se tukaj ne ustavi. V prihodnosti pripravlja roman z delovnim naslovom Vijuvi, v katerem bo glavni pripovedovalec kar reševalno vozilo. "Gre za izpoved mehanskega srca. Vozilo bo delilo zgodbe s terena - žalostne, vesele, napete. Vse tiste, ki se dotaknejo slehernika." Tako bo združil svoji vlogi reševalca in pisatelja v en sam umetniški izraz. Na vprašanje, koliko ga je pisanje obogatilo, odgovori odločno: "Ugotovil sem, da znam pisati. In da bom pisal še naprej." Ob tem dodaja, da ga je ustvarjalni proces naučil potrpežljivosti, vztrajnosti in poslušanja samega sebe. Čeprav ostaja reševalec, mož in oče, je postal še nekaj več - pripovedovalec zgodb, ki presegajo čas in prostor. Njegova trilogija Ayida Hadia je dokaz, da lahko vsak predmet, pa naj bo še tako majhen, nosi v sebi vesolje človeških usod.
