Smukači na južno poloblo: Po sneg in hitrost na drugo stran sveta

Slovenski smučarji v hitrih disciplinah bodo evropsko poletje zamenjali za južnoameriško zimo. V ponedeljek bodo krenili proti Čilu, kjer bodo opravili glavni del snežnih priprav, celotna pot pa bo trajala dober mesec dni – domov se vračajo 1. oktobra. Letos bo selitev na južno poloblo še posebej dobrodošla. Razmere na evropskih ledenikih so izrazito slabe, v Čilu pa je snega dovolj in pogoji naj bi bili dobri.

Na pot bo krenila četverica slovenskih smukačev. Poleg prvega aduta Mihe Hrobata, ki ima trenutno težave z vnetim ušesom in se zdravi z antibiotiki, bodo v Čilu Martin Čater, Nejc Naraločnik in najmlajši član ekipe Alen Hriberšek. Rok Ažnoh bo po težki poškodbi kolena ostal v Evropi in nadaljeval svojo pot nazaj na sneg. Četverico bo spremljal tudi strokovni in servisni štab: glavni trener Aleš Brezavšček, trenerja Jaka Korenčan in Boštjan Kline, fizioterapevt Lovro Krupestar ter serviserja Boštjan Delalut in Žiga Rosina.

80 parov smuči

Za več kot mesec dni dela je treba čez ocean spraviti tudi precej opreme. Večji del bodo poslali s kargom, posamezni tekmovalec pa ima za trening in testiranja poleg vsega ostalega pripravljenih približno 20 parov smuči. Prvi del priprav bo namenjen predvsem veleslalomu in superveleslalomu, nato bo več prostora za hitre discipline. Če bo vreme sodelovalo, želijo v Čilu opraviti 24 ali 25 smučarskih dni.

Izkušeni Martin Čater se na južno poloblo odpravlja po zelo spodbudnem zaključku prejšnje sezone. Po menjavi opreme (Salomon je zamenjal za Rossignol) je potreboval nekaj časa, da je našel prave občutke, v zadnjem delu zime pa je njegova rezultatska krivulja šla navzgor. "Odločitev o zamenjavi opreme je bila zelo dobra. Že takoj sem se dobro počutil. A to je vendarle najvišja raven, svetovni pokal, zato sem potreboval nekaj časa, da so se stvari sestavile in da sem začel zaupati. Želel sem to pokazati že prej, ampak bolj ko je šlo proti koncu sezone, bolj so se stvari sestavljale," pravi 33-letni Celjan.

Prav občutki iz zadnjega dela zime so pomembni tudi pred začetkom nove. "Res sem zadovoljen in zelo motiviran. Vidim, da lahko s tem materialom in s tem, kar imam pod nogami, veliko naredim. Če stvari štimajo, je možno kar marsikaj in to me žene naprej." Smukači so pred pripravami na drugi strani sveta opravili tudi nekajdnevni snežni kamp v Saas-Feeju, a evropski ledeniki letos niso ponudili prav veliko. Čater je dneve na snegu izkoristil predvsem za nastavljanje smučarskih čevljev. Na voljo je imel serviserja iz tovarne, tako da so lahko spremembe delali sproti, takoj po treningu. "Noga se čez poletje malo razširi, novi pancerji so malo boleli. Dobil sem nove, že delno narejene, jih preizkusil na terenu, potem pa smo jih lahko takoj še pobrusili in naredili potrebne nastavitve."

Če je Čater prejšnjo sezono končal z boljšimi rezultati, je Nejc Naraločnik zimo sklenil precej prej, kot je načrtoval. Padec v Val Gardeni mu je prekrižal načrte, vendar je odločen, da poškodba pri treningu ne igra več vloge. "Od marca naprej nisem več kaj dosti razmišljal niti o bolečini, niti nisem imel zavore v glavi. Celotno pripravljalno obdobje sem naredil brez kakršnihkoli težav. Vse po planu, držali smo se programa, ki je v zadnjih letih precej podoben, in moram reči, da sem zelo zadovoljen." Naraločnik se je pred poškodbo že približal najboljšim v svetovnem pokalu, zato je na mestu vprašanje, koliko časa bo potreboval, da pride nazaj na tisto raven. "Zaupati procesu, zaupati trenerju. To, kar smo zadnjih nekaj let, odkar smo skupaj z Alešem, delali, bomo tudi nadaljevali. Zdaj se že tako poznamo, da trener že zjutraj vidi, koliko je ura in kaj kdo potrebuje. Na tak način je res lahko delati in napredujemo s treninga na trening. Mislim, da nas nima kaj skrbeti."

Vsak dan je bolje

V Čile pa tokrat ne potuje Rok Ažnoh, ki je staknil še težjo poškodbo, a pravi, da v tej fazi to niti ni več okrevanje, ampak že kar konkretni treningi. "Kar se tiče omejitev obremenitev, jih praktično ni. Zadnje tedne smo bili samo pozorni, če bi se pojavile kakšne bolečine, ampak moram potrkati – z izjemo manjših, znosnih bolečin ni bilo nič." Na kolesu že tri mesece dela skoraj na polno, dva meseca teče, le šprint še čaka. Obremenitve povečuje tudi v fitnesu, na zadnjih treningih akrobatike pa je že opravljal enake vaje kot drugi fantje. "Najtežje je bilo vmes, ko se ni premikalo oziroma nisi videl napredka. Od konca maja imam spet veselje, ker je napredek viden. Vsak mesec lahko izmerimo in imam dokaz, da so številke višje, da sem boljši in močnejši. Tudi po kolutih, ki jih naložiš na štango, vidiš, da je lahko vsak teden kakšen več." Načrt je, da se na sneg vrne v začetku septembra. Prav tu mu slabe razmere v Evropi nekoliko mešajo načrte. Sprva naj bi se priključil ženskima ekipama, pozneje pa bo iskal možnosti za trening z drugimi slovenskimi skupinami.

Najmlajši član čilske odprave bo letos Alen Hriberšek. "Kot član še nimam velikih izkušenj. Starejši fantje imajo več kilometrov in več izkušenj. Zahtevnejše proge so trše in daljše, tudi tekme so bolj zahtevne," pravi 21-letnik, ki je vesel, da so ga starejši fantje tako dobro sprejeli. "Res je super, s trenerjem je dobro delati. V Čilu pa pričakujem, da bom naredil čim več dobrih kilometrov in užival v smučanju."

Slovenci bodo po prihodu v Čile praktično takoj začeli delati na snegu. Časa bo dovolj tudi za testiranje opreme, mlajši del ekipe pa naj bi izkoristil možnost nastopov na tamkajšnjih tekmah. Predvsem pa bodo po poletju, v katerem je bilo na evropskih ledenikih vse manj prostora za pravi trening hitrih disciplin, dobili več tednov neprekinjenega dela na snegu.