Slovenska Vuelta 2026: Na pogajanja s šejkom in proti Španiji

Zadnja tritedenska kolesarska dirka v letu bo za slovenske navijače najzanimivejša, pa čeprav ji mnogi pripisujejo najmanjšo težo od vseh treh. Saj ne, da bi bil uspešen lov Tadeja Pogačarja na rekordno peto rumeno majico na Touru dolgočasen, prav tako Giro, ki je sicer minil brez udeležbe naših, toda v Španiji oziroma v Monaku, kjer bo v soboto prvič Gran Partida, bo kar slovenska sedmerica. Le en več je bil na Giru 2004, ki velja za najbolj množičen slovenski grand tour v zgodovini. Bodo pa tokrat vsi naši zagotovo igrali še pomembnejšo vlogo, kot so jo pred dobrima dvema desetletjema. Takrat je le Tadej Valjavec v eni od etap osvojil stopničke (tretje mesto) in bil v generalni razvrstitvi v deseterici (deveti). Saj ne, da bi bili požrešni, toda leta so prinesla razcvet in tekmovalci so si cilje sami zastavili bistveno višje. 

Primož Roglič jih je sicer znižal po nedavnem trku z avtomobilom na treningu, ni nujno, da bo šel po visoko mesto v skupnem seštevku, so povedali v njegovem moštvu Red Bull-Bora-Hansgrohe. Da pa bi se s peto rdečo majico odlepil od Španca Roberta Herasa in bil sam rekorder, je že ob objavi prisotnosti Tadeja Pogačarja postalo precej manj verjetno. Trenutni vladar kolesarskega sveta na večdnevni preizkušnji ni bil poražen že več kot tri leta, že od Toura 2023. Zanimivo bo videti, koliko in katere mejnike bo tokrat prestavil 27-letni Gorenjec, ki se želi na Vuelti vpisati kot deveti zmagovalec vseh treh grand tourov, kar je lani uspelo njegovemu večnemu rivalu Jonasu Vingegaardu. Pri tem mu bo od kolesarjev Emiratov pomagal tudi rojak Domen Novak.

Prijetno presenečenje iz Bahraina

A to še zdaleč ni vse od Slovencev. Gal Glivar se je lani že trudil v pobegih in tudi letos mu pri Alpecin-Deceunincku ponujajo proste roke. Kar trojico pa na Iberski polotok pošilja Bahrain. Edini naš sprinter bo Matevž Govekar, Roman Ermakov bo precej bolj pod drobnogledom kot v preteklosti, saj je letos ruski potni list zamenjal za slovenskega in bo za nameček nastopal v dresu državnega prvaka. Prvič pa se bo na grand touru poskusil naš veliki up Jakob Omrzel, kar je bilo včerajšnje prijetno presenečenje iz tabora najbolj slovensko obarvane zasedbe v profesionalnem pelotonu. Dvajsetletni Dolenjec je na največji domači pentlji letos že dokazal, da ni več daleč od velikih asov Red Bulla, kot sta Florian Lipowitz in Giulio Pellizzari, z njima si je delil oder za zmagovalce, zdaj ima priložnost, da naredi še korak višje. 

Nemci so na dirko po Sloveniji poslali boljšo zasedbo kot na španski krog, Zasavec ima v primerjavi s konkurenti za generalno razvrstitev skromno podporo. Morda je to davek, ki ga mora plačati, ker je na izstopnih vratih nemške ekipe, a kakorkoli že, največ bo odvisno od njegovih nog, kot tudi sam pravi. Preverjeno ime je le 24-letni Novozelandec Finn Fischer-Black, nedavno drugouvrščeni na dirki po Poljski, zraven sta mlada in neizkušena, 23-letni Callum Thornley in leto mlajši Luke Tuckwell. Od slednjega si šefi veliko obetajo, letos je zelo prijetno presenetil z drugim mestom na dirki, ki smo jo do nedavnega poznali kot kriterij po Dofineji. Red Bull bo imel v Španiji tudi hitro sekcijo s sprinterjem Jordijem Meeusom. 

Uglašen orkester še z izjemnim dirigentom

Povsem drugače so se sestave osemčlanskega orkestra lotili pri Emiratih. Pogačar se je zgolj pridružil ekipi, ki bi tudi z Joaom Almeido ciljala najvišje. V njej sta osmoljenca prvega dela leta, ob Portugalcu še nekdanji avstralski svetovni prvak na trenažerju Jay Vine, katerega stalni spremljevalec na cesti so padci in poškodbe, pa Francoz Pavel Sivakov, ki je bil elitni pomočnik Pogiju na Touru ob lanskem in predlanskem slavju. Ko k temu dodamo še Novaka in Američana Kevina Vermaerkeja, je jasno, kdo bo narekoval tempo karavani in diktiral ritem rdeče pentlje. Precej manj orožja imajo za hitre, ravninske odseke, a kar primerno 3275 km dolgi poti s kar 56.156 višinskimi metri, kar je približno desetina več kot na Touru pred dobrim mesecem dni. Niso pa pozabili niti na mladost, 20 let ima tudi njihov debitant na grand tourih, obetavni španski hribolazec Pablo Torres, ki ima pogodbo z Emirati kar do leta 2030. 

Nova pogodba je te dni tema ne le pri Rogliču, ki ga za naslednjo sezono vse bolj povezujejo z ekipo Lotto Intermarche, temveč tudi pri Pogačarju. Njegov menedžer Alex Carera je povedal, da so s predsednikom ekipe šejkom Matarjem Suhailom al Yabhounijem al Dhaherijem in šefom Maurom Gianettijem dogovorjeni za dvoletno podaljšanje do konca leta 2032, torej skupno kar za naslednjih šest sezon. Podrobnosti, ki se ne dotikajo denarja, pač pa "posebnih klavzul", bodo menda dorekli na začasnem domu Slovenca v tujini že ta petek, torej dan pred startom 81. Vuelte. Novinar Daniel Benson, ki mu je Carera "prišepnil" novico, meni, da se bodo pogovarjali o uporabi lastne podobe in avtorskih pravicah, pa tudi o bonusih, programu dirk in izbiri moštvenih kolegov ter transferjih z zasebnim letalom. Pogačar ima že zdaj astronomsko letno pogodbo v višini osmih milijonov evrov, po ocenah pa naj bi z bonusi zaslužil še polovico več, da je tudi pri zaslužkih nesporni kolesarski kralj.

Že do Španije preveč odgovorov

Na start Vuelte se bo v primeru uspešnih pogovorov podal mirno in sproščeno. Tudi motivirano in odločno, že v uvodni etapi pa bo moral biti zbran in pokazati vse, kar zmore. A najbrž še vedno ne bo na vrhu, saj bo pentljo odprl 9,4 km dolg ravninski posamični kronometer, ki ni po njegovem okusu. Toda saj ne bodo blesteli niti njegovi konkurenti, kot so avstrijski hribolazec Felix Gall (Decathlon), letos drugi na Giru in nazadnje zmagovalec preizkušnje po Burgosu, pa dobri znanci s Toura, Richard Carapaz (Education-EF EasyPost), Tobias Halland Johannessen (Uno-X) in Mattias Skjelmose (Lidl-Trek), Britanec Oscar Onley (Netcompany Ineos), ki je prav tako letošnji dolžnik, in še kdo. Še najbolj primeren se zdi teren za Primoža Rogliča, ki je edino zmago v zadnjem letu in pol dosegel prav v uri resnice (junija na DP). 

Tako je bilo tudi na Vuelti ob njegovem zadnjem slavju predlani, pa pred petimi leti, ko je ugnal prav vso konkurenco ... Prav tako v njegovem začasnem domu v tujini si Zasavec lahko ustvari nekaj zaloge v boju vsaj za stopničke. Toda kmalu bo treba pokazati še kaj drugega, zelo težak start je pred karavano. Nedeljska druga etapa s ciljem v francoskem kraju Manosque bo z 214,5 km najdaljša in s 3000 višinci zelo razgibana. Ob premikanju proti domovini pentlje bo tudi tretji dan težaven, v zaključku kolesarje čaka 30 km vzpenjanja na dveh klancih, da pa ima četrta etapa start in cilj v glavnem mestu Andore, vse pove že samo po sebi. Že pred vstopom v Španijo bomo morda dobili preveč odgovorov o tem, kdo se bo čez tri tedne veselil na končnem cilju, ki tretjič v tem tisočletju ne bo v Madridu, temveč v Granadi, v Andaluziji bodo kronali šampione.

Kot da vzponi niso dovolj

Posebnost letošnje Vuelte je tudi, da se bo po sredozemski obali pomikala proti jugu Pirenejskega polotoka, ki se mu je desetletja izogibala, tokrat pa bo dogajanje skoncentrirano tam. Etape zna poleg težkih vzponov začiniti še peklenska vročina, v teh krajih tudi ob koncu poletja termometer zlahka doseže 40 stopinj. In kateri dnevi ob pogledu na zemljevid izstopajo? V šestem bo na zaključnem vzponu trikilometrski makadamski odsek, v devetem v zaledju Benidorma, kjer so Emirati stacionirani na zimskih pripravah, bo skoraj pet tisoč višincev, pri štiri so tudi dvanajsta, 14. in 19. etapa, predzadnja 20. je spet skoraj na pet tisočih in ima v zaključku edini vzpon HC kategorije, Collado del Alguacil. Hribolazcem ne bo zmanjkalo priložnosti dokazati se, izpostaviti pa velja tudi 32 km dolgo uro resnice v 18. etapi, kjer bodo vsaj malo zadihali tisti, ki vzponov nimajo v genskem zapisu. Za te so sicer bolj primerne kakšne druge dirke.