Nejc Strojnik
V torek je zarezala vest, da je umrl Edvard Kokšarov, železni Edi, kot so mu pravili. V svojih 12 sezonah, ki jih je preživel v dresu takratnega serijskega prvaka iz Celja, je pustil izjemen pečat. Enega največjih v bogati zgodovini kluba. V mestu ob Savinji je doživel veliko vrhuncev, ljubitelji rokometa se še kako dobro spominjajo trenutka, ko je leta 2004 dvignil pokal za naslov evropskega klubskega prvaka. Eden izmed mnogih, ki so si s Kokšarovom delili slačilnico, je tudi Roman Pungartnik, ki se legendarnega levega krila spominja z velikim spoštovanjem.
Pravi železni Edi
"Tri, štiri sezone sem sodeloval z njim, tudi v tisti prvi, leta 1999, ko je prišel. To je bila njegova prva tujina. Sigurno je deloval nekoliko preplašeno, kajti prišel je v neznano državo. Če vemo, da prihaja iz velike Rusije, je prišel v majhno Slovenijo, ampak mislim, da je kar takoj po tistem začetku, v prvem letu, pokazal, da je res prvovrsten delavec, da je brezkompromisen," pravi Pungartnik, ki se še danes spominja, kako hitro je dal vedeti, da bo postal eden ključnih mož Celja. "Pri njem prag bolečine ni obstajal. Bil je res maksimalen na vsakem treningu, kar se mu je hitro obrestovalo. Mislim, da je že po prvem letu postal prvo levo krilo, prva violina, kar je držal do leta 2011," je dodal.
Prav zaradi tega pristopa si je prislužil vzdevek, ki ga je spremljal skozi celotno kariero. "Res je bil pravi železni Edi. In če on ni imel bolečine, je zdaj pri nas zapustil bolečino. Odšel je mnogo prezgodaj," je jasen Pungartnik, navdušen nad njegovo nepopustljivo naravo, ki ga je krasila do konca. "Rokomet je imel rad, ljubil ga je. Kljub vsem težavam se je vrnil nazaj na igrišče. Mogoče bi moral malce potegniti ročno zavoro in poslušati svoje telo. Ampak tak je bil, tak nam bo ostal v spominu." Kokšarov pa ni bil le vrhunski igralec, temveč tudi človek, ki je znal povezovati ekipo. "Glede na to, da je bil tujec, se je tudi slovenščine hitro naučil, želel je komunicirati. Takoj je s sabo pripeljal tudi partnerko, kasnejšo ženo, si tukaj ustvaril družino. Bil je pravi borec, stal ti je ob strani, bil je tvoj prijatelj v dobrem in slabem, nikoli te ni pustil na cedilu," se ga spominja nekdanji soigralec.
Njegov značaj se ni spreminjal niti zunaj igrišča. "Tak, kot je bil na igrišču, je bil tudi v privatnem življenju. Bil je zelo odprt, zelo priljubljen med navijači, okolica mu je vračala za vse, kar je delal na igrišču. Bil je eden takih, ki je s svojim pristopom, delom in trudom dokazoval, kako se mora športnik obnašati. In to kljub slavi." Z Rusijo je osvajal kolajne na največjih tekmovanjih, bil je med najboljšimi levimi krili na svetu. A je kljub temu vseskozi ostajal prizemljen. Človeški. "Vemo, da je bila v tistih časih Rusija kot rokometna država pojem zase. Osvajal je medalje na vseh tekmovanjih, v Celje se je vedno vračal kot del najboljše sedmerice na prvenstvih, kot najboljše levo krilo na svetu in v Evropi. Ampak on je bil skromen, to je bila tista njegova vrlina. Tega nikoli ni izpostavljal, vedno je izpostavljal ekipo in mislim, da to samo po sebi govori o tem, kakšen človek je bil," je razložil Pungartnik.
Delček njega za vedno v Sloveniji
Novica o njegovi smrti je prišla nepričakovano. "Res je, da se nekaj časa nisva videla, slišala pa sva se nekajkrat preko telefona, tudi v Celje se je oglasil preko video povezave. Zdaj pa je prišlo kot strela z jasnega, nihče niti ni vedel, da je imel težave. On je bil takšen, kot je bil, zaprt v teh zadevah, v teh bolečinah ali pa bolezni v tem primeru. O tem ni govoril, ni je jemal za izgovor in res je bil šok," je priznal sogovornik. "In šele takrat, ko se kaj takega zgodi, se zavedaš, kakšno je življenje in da ga moraš vsak dan zajemati z veliko žlico."
Kokšarov je imel posebno vez s Slovenijo, ki jo je sprejel kot svojo drugo domovino. Nenazadnje je poleg ruskega imel tudi slovensko državljanstvo. "V vsakem intervjuju, v vsakem javnem nastopu, ki ga je imel, to z veseljem poudarjal. Tudi slovenski jezik je ohranjal do konca, kar je tudi potrdil njegov varovanec v Meškovu," je povedal Pungartnik in se spomnil na obdobje, ko je Kokšarov slovensko državljanstvo pridobival. "Vem, da je bilo takrat, ko je RK Celje Pivovarna Laško dal vlogo, da bi Edi pridobil državljanstvo, veliko nasprotovanj, metanja polen pod noge, ker je bilo takrat število tujcev omejeno. Bile so opazke, da gre samo zato, da se klub izogne pravilom. Res je, da Edi nikoli ni zaigral za slovensko reprezentanco, ampak mislim, da je bil vseeno pravi ambasador Slovenije. Vedno je to s ponosom poudarjal, kako je Slovenija njegova druga domovina. Tako da bo sigurno delček njega za vedno ostal zapisan tudi v Sloveniji."
