Nikoli ni prepozno, da postaneš del elite. Vrhunski nogometaš nima zagotovila, da bo postal vrhunski trener, prav tako amaterski nima omejitev, da ne more biti vrhunski trener. Za slednje imamo potrdilo. Za reprezentanco Ekvadorja se je njen peti nastop na mundialih pričel klavrno. Po uvodnem porazu proti Slonokoščeni obali, ki je edini gol na tekmi dosegla šele v 90. minuti, je sledil še težek remi proti debitantu Curacau brez golov, čeprav so Ekvadorci kar petnajstkrat merili proti nasprotnikovim vratom. Obeti pred zadnjo tekmo proti zmagovalki skupine Nemčiji, potem ko ob Haitiju, Turčiji in Panami edini na prvenstvu niso dosegli gola, zato niso bili dobri. Še slabši so bili, ko je elf z golom Leroya Saneja povedel po le nekaj več kot 120 sekundah igre. Toda če se štirikratni svetovni prvaki soočajo s čim na velikih tekmovanjih, je to način, kako svojo mrežo na eni tekmi končno ohraniti nedotaknjeno.
Težava Nemcev je prišla na plan že v deveti minuti, ko je za izenačenje izida poskrbel Angulo. Strelski post je bil končan, a Ekvadorci so se zavedali, da bosta le dve točki premalo, da bi se še drugič v zgodovini, tokrat sicer s tretjega mesta v skupini, prebili v izločilne boje svetovnih prvenstev. Uspelo jim je le leta 2006 v Nemčiji, tokrat pa proti njej. Pisala se je 77. minuta, ko je v drugem polčasu precej manj ambiciozna Nemčija klonila še drugič v dvoboju. Po podaji iz kota je Manuel Neuer žogo že videl v svojem naročju, a jo je tik pred njim v mrežo poslal Gonzalo Plata. Ko je glavni sodnik označil konec tekme, ta ni pomenil le zmage in napredovanja. Da je zmaga nad Nemčijo največji trenutek za ekvadorsko izbrano vrsto v zgodovini svetovnih prvenstev, je po tekmi dejal njen selektor Sebastián Beccacece, ki je po uspehu stekel proti tribuni in trenutke sreče delil s svojo družino.
Igralski amater, trenerski profesionalec
Toda kdo je Sebastián Beccacece? V Argentini rojeni strokovnjak praktično nikoli ni izkusil profesionalnega nogometa, vsaj kot igralec ne. Rojen je sicer v Rosariu, tako kot eden najboljših nogometašev doslej Lionel Messi, ki se je rodil sedem let kasneje. Ekvadorski selektor sicer ni šel po stopinjah njegovega mlajšega someščana, ampak se veliko bolje znajde v enakih čevljih kot Marcelo Bielsa, še en nogometni virtuoz iz tretjega največjega argentinskega mesta. Beccacece je bil igralec samo v amaterskih ekipah, in ko mu je postalo jasno, da se bo le stežka prebil med profesionalce, se je odločil, da postane trener. Začel je pri lokalnem velikanu Newell's Old Boys, kjer je večinoma treniral otroke med četrtim in dvanajstim letom. Kot trener je postal bolj prepoznaven leta 2002, ko jih je štel 21 in je v domačem mestu srečal Jorgeja Sampaolija, ki ga je ustoličil za svojega pomočnika.
Več kot le naslednje desetletje je omenjeni dvojec deloval po vsej Južni Ameriki, saj sta vodila klube v Peruju, Čilu in Ekvadorju. Prvi resnejši uspeh sta dosegla s klubom Universidad de Chile, s katerim sta osvojila čilsko prvenstvo in pokal ter copo sudamericano, ki velja za nekakšno južnoameriško evropsko ligo. Še pred tem je Beccaceceja za svojega pomočnika na klopi reprezentance Čila želel Bielsa, a je rojak njegovo ponudbo zavrnil, nato pa v reprezentanco Čila prišel kot pomočnik Sampaolija. Sledila je uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2014, leto kasneje pa še osvojitev domače copa americe, sploh prve v zgodovini Čila.
Pragmatičnost je zaščitni znak
V naslednjih letih je počasi že začel stopati na lastno pot, čeprav se je za čas svetovnega prvenstva leta 2018 vrnil v štab Sampaolija, ki je takrat vodil Argentino. Beccacece se je sprva preizkusil v vlogi trenerja Universidada de Chile, nato pa je vodil številne prvoligaše v domovini, kar trikrat so ga ustoličili pri Defensi, s katero je naposled slavil v južnoameriškem klubskem superpokalu. Preden je sedel na ekvadorsko klop, se je preizkusil še v španski ligi, kjer je Elche poskušal najprej obdržati med elito, nato pa ga tja še vrniti, a je bil obakrat neuspešen. Na klop Ekvadorja je Beccacece sedel 1. avgusta 2024 in mesec dni kasneje nadaljeval kvalifikacije za aktualno svetovno prvenstvo. Ekvadorci so jih zaključili na visokem drugem mestu, postali pa so poznani po pragmatičnosti, saj pod vodstvom novega selektorja le na eni kvalifikacijski tekmi niso slavili z minimalno razliko. Prav pragmatičnost je zaščitni znak Beccacecejevega Ekvadorja, ki sicer v povprečju zabije manj kot gol na tekmo, a jih je na 23 tekmah prejel skromnih devet, v tem času pa utrpel le dva poraza.
