Legendarni Alpe d'Huez na kvadrat: Dneva, ki bosta pretresla Tour

Na dirki vseh dirk so vzponi, ki so si v zgodovini prislužili poseben status. Alpe d’Huez spada mednje. Ni najdaljši klanec francoske pentlje, niti najtežji po številkah, je pa eden najbolj prepoznavnih. Letos bo imel še posebej pomembno vlogo: v zadnjem tednu dirke se bo pojavil dvakrat zapored. Najprej kot cilj 19. etape iz Gapa, dan pozneje kot 20. iz Le Bourg-d’Oisansa. Ker bosta to zadnja (velika gorska) dneva pred Parizom, bo sila pomemben v luči boja za končno zmago.

Prva od obeh etap bo zelo težka, dolga bo 127,9 kilometra in bo imela 3500 višinskih metrov, druga pa bo s 170,9 km in 5450 višinci še precej zahtevnejša. Devetnajsta etapa bo krajša in bolj neposredna. Pred zaključnim vzponom bo kolesarje ogrel Col d’Ornon, nato pa jih bo iz Bourg-d’Oisansa čakala klasična cesta proti vrhu znamenitega alpskega športno-turističnega prizorišča. Dvajseta etapa bo precej bolj surova. Že kmalu po startu bo šla karavana na Col de la Croix de Fer, sledila bosta Telegraphe in Galibier, zatem še Col de Sarenne, preden se bo dirka znova končala na Alpe d’Huezu. Drugi vzpon torej ne bo ponovitev prvega, temveč težji preizkus po skoraj treh tednih dirkanja. Če bodo razlike med najboljšimi majhne, bo Alpe d’Huez skoraj gotovo prostor napadov. Če bo imel vodilni večjo prednost, jo bo moral tam še potrditi.

Stadionsko vzdušje na nizozemski gori

Vzpon je najbolj znan po 21 serpentinah, ki so postale eden zaščitnih znakov Toura. Najtežji del je pogosto že začetek, ko cesta iz Bourg-d’Oisansa hitro pokaže, da ne gre le za razgledni vzpon. Danes je na vsakem od 21 označenih ovinkov zapisano ime enega od zmagovalcev etap na Alpe d’Huezu, številke pa se proti vrhu in do cilja odštevajo. Oznake so bile sprva praktične, pozneje pa so postale del kolesarske zgodovine. Preden so postale del dirke, so služile tudi kot orientacija na cesti proti smučarskemu središču. Danes jih kolesarji berejo drugače, kot odštevanje časa trpljenja. Posebnost Alpe d’Hueza je tudi v tem, da je zelo zanimiv za gledalce. Cesta se v ovinkih odpira, razdalje med kolesarji so dobro vidne, napadi so jasni, krize prav tako. Tudi zato ima vzpon tako močan položaj v zgodovini francoske pentlje. Ni sicer vedno odločilen, pogosto pa pokaže, v katero smer se dirka nagiba

Zgodovina tega vzpona se je začela leta 1952. Takrat je Alpe d’Huez gostil prvi gorski cilj v zgodovini dirke po Franciji, etapo pa je dobil Fausto Coppi. Tour je z gorskimi cilji dobil novo dimenzijo. Kljub temu Alpe d’Huez ni takoj postal stalnica. Na večjo vlogo je moral počakati do 70. let. K njegovemu statusu so prispevali zmagovalci, množice navijačev, televizijska prepoznavnost in konfiguracija ceste. Poseben pečat so mu dali nizozemski navijači. Zaradi številnih uspehov njihovih kolesarjev in množične prisotnosti ob cesti se je vzpona prijel vzdevek nizozemska gora. Na določenih odsekih je vzdušje skoraj stadionsko. Najbolj znan je sedmi, nizozemski ovinek, kjer se Alpe d’Huez za nekaj ur oziroma kar za dan ali dva obarva v oranžno. Zastave, pesem, dim in gneča ob cesti so iz tega vzpona naredili eno najbolj prepoznavnih navijaških točk Toura, saj so Nizozemcem sledile druge nacije, tudi Slovenci. 

Američan "zaklel" Francoze

V zgodovini dirke je bil znameniti vzpon večkrat v središču pozornosti. Leta 1986,  kar še danes velja za enega najbolj znanih prizorov rumene pentlje, sta Bernard Hinault in Greg LeMond pripeljala na vrh skupaj. Šlo je za bitko moštvenih kolegov, a hkrati tekmecev za skupno zmago, ki jo je dobil LeMond za prvo ameriško slavje na Touru. S tem je bilo konec Hinaultove vladavine, da je s petimi rumenimi majicami "le" sorekorder dirke, Francozi pa na novega junaka čakajo še danes. 

V 90. letih je vzpon močno zaznamoval Marco Pantani, toda zgodovino tega obdobja je treba obravnavati previdno. Kolesarstvo je pozneje nosilo težko zapuščino dopinških afer. V to poglavje spada tudi Lance Armstrong. Njegov napad leta 2001 je bil dolgo eden najbolj znanih prizorov modernega Toura, danes pa ga ni mogoče ločiti od odvzetih naslovov na dirki po Franciji.

Najtežje, ko bodo rezerve že porabljene

Vzpon je bil pomemben tudi v novejšem času. Leta 2013 so ga organizatorji v isti etapi uporabili dvakrat. Takrat je imel pomembno vlogo tudi Col de Sarenne, a v drugačni smeri kot letos. Tedaj so se kolesarji po njem spuščali, kar je sprožilo razprave o varnosti. Letos bo Sarenne prvič del zahtevnega zaključka navzgor kot zadnji prelaz celotne pentlje najvišje kategorije.

Leta 2022 je na Alpe d’Huezu zmagal Tom Pidcock in pokazal, da 21 serpentin ni rezerviranih samo za kandidate za skupno zmago. Letos bo do legendarnega prelaza zagotovo prizorišče spopada favoritov, sploh v kraljevski etapi. Pri tem bo zelo pomembno tudi, kdo bo imel ob sebi dovolj pomočnikov čez Croix de Fer, Telegraphe, Galibier in Sarenne.

Dvakratni prihod na Alpe d’Huez sicer ni popolna novost. Ta poskus so izvedli že leta 1979, ko sta se na tem vzponu končali dve zaporedni etapi. Najprej je zmagal Joaquim Agostinho, nato še Joop Zoetemelk. Prav zato ima letošnja postavitev zgodovinski pridih. In čeprav kolesarska karavana cesto proti vrhu pozna do obisti, bo letos drugače. Alpe d'Huez prihaja pozno, povsem na koncu, ko bodo rezerve že skoraj porabljene.