Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas je Tanjo Fajon obvestila, da zaradi nasprotovanja slovenske vlade ne more vztrajati in bo za funkcijo posebnega predstavnika za Sahel predlagala drugega kandidata, saj da za odločitvijo premierja Janeza Janše stoji Evropska ljudska stranka (EPP). Tanja Fajon je povedala, da je bilo pismo proti njej poslano v vse evropske prestolnice, angažirala se je predvsem EPP. Zaradi tega jo je šefinja evropske diplomacije tudi prečrtala. Saga, ki se je vlekla tedne, je tako dobila epilog. Janši je uspelo. Preprečil je, da bi nekdanja zunanja ministrica dobila službo v Bruslju.
To ni zgodba o Tanji Fajon, je zgodba o tem, da smo sami sebi največji sovražnik. In ko se med seboj prepiramo, morajo to poslušati vsi. Odmev domačega kažina vse prevečkrat seže do Bruslja. Seveda kandidature Tanje Fajon vlada s pomočjo propagandne mašinerije ni zrušila zaradi nestrokovnosti, tega ji ne morejo očitati, temveč zaradi ideološke razdeljenosti, ker nekdanja ministrica pripada levi politični opciji. Trditve o postopkovnih kršitvah so le izgovori.
Podoben poskus rušenja že dalj časa poteka proti evropski komisarki Marti Kos. Tudi nje ne rušijo vsebinsko, temveč zaradi njene domnevno sporne preteklosti. Edina razlika je, da za to v Bruslju – za zdaj – ni posluha. Ali pač Ursula von der Leyen zaupa svoji ekipi in ne podleže pritiskom? Največji krivec za ne le to, da Tanja Fajon ne bo dobila mednarodne funkcije, temveč da o tem predstavniki držav članic sploh ne bodo glasovali, je Kaja Kallas.
Kaja Kallas je Tanjo Fajon odpisala, da ne bi ogrozila sebe
Da jo bodo skušali zminirati v SDS, je bilo nekako logično, pričakovano. Da na tovrstnih funkcijah Slovenci praktično nimamo predstavnikov, kakor so opozorili strokovnjaki in predsednica, jih ne zanima. Morda pa je eden od razlogov tudi v tem, da visokih funkcij še nikdar ni zasedal nihče iz največje slovenske stranke. Evropski komisarji, predstavniki in vodje misij pri OZN so vedno prišli iz drugih političnih opcij oziroma jih tja ni napotila vlada Janeza Janše.
Pri tem ne moremo mimo primera Luigija Di Maia, nekdanjega italijanskega zunanjega ministra, ki je leta 2023 postal posebni predstavnik EU za Perzijski zaliv. Njegovo kandidaturo je želela zminirati italijanska premierka Giorgia Meloni, ker Di Maio prihaja z leve opcije, a je Josep Borrell, predhodnik Kaje Kallas, vztrajal pri svoji odločitvi in danes Italijan zaseda svoj položaj. Kaja Kallas je Tanjo Fajon izbrala, a pri svoji odločitvi ni vztrajala, da ne bi ogrozila – sebe. Estonka denimo prihaja iz družine liberalcev, stavi na ženske kvote, pa je vendar podlegla pritiskom največje evropske politične družine.
Moramo vedeti, da je Bruselj mehurček interesov ne glede na politično pripadnost. Seveda si je šefinja evropske diplomacije z načelnega vidika s tem načela verodostojnost, a vprašanje je, ali jo je kdaj sploh imela. Kakor za koga. Za evropsko vrhuško je zunanja politika pač to, da neomajno podpiraš Ukrajino, si oster do Rusije in mižiš na zločine Izraela, češ da zaradi pomanjkanja politične volje pač ne moreš narediti nič. Če je to merilo take funkcije – in vse bolj se zdi, da je –, jo Kaja Kallas opravlja odlično. A realnost je drugačna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
