Nejc Strojnik
"Ves čas si nekje blizu, po drugi strani pa tako daleč." S temi besedami je deskarka Gloria Kotnik opisala sezono, v kateri ji marsikaj ni šlo po načrtih. Še posebej so jo zabolele olimpijske igre, na katerih je pričakovala več. Prepričana je, da rezultati niso pokazali vsega, česar je sposobna, v odločilnih trenutkih pa ji je zmanjkalo tudi nekaj športne sreče. "V športu odločajo stotinke. V lanski sezoni res ni bilo tiste sreče, da bi se kdaj obrnilo meni v prid." Prav občutek, da je ostala nekaj dolžna predvsem sebi, je pretehtal pri odločitvi, da bo vztrajala še eno zimo. Zadnjo, kot pravi.
O slovesu je razmišljala že večkrat. V dolgi karieri ni manjkalo trenutkov, ko bi lahko odnehala, a je vedno našla motivacijo za nadaljevanje. Tokrat je drugače. Odločitev ni padla čez noč, temveč je v njej počasi dozorevala. "Sem človek, ki se ravna po svojih občutkih. Odločitev sem sprejemala počasi in zdaj sem nekako začutila, da je pravi čas. Mogoče bi lahko bilo drugače in bi tekmovala še kakšno sezono več, ampak enostavno sem tako začutila."
Leta pri tem niso bila odločilna. V alpskem deskanju tudi starejši tekmovalci še posegajo po vrhunskih rezultatih, zato bi lahko vztrajala. Toda po rojstvu sina je njeno življenje dobilo drugačen ritem. Potovanja, treninge in tekme mora zdaj usklajevati tudi z družinskim življenjem, kar je iz sezone v sezono zahtevnejše. "Pri meni ni problem vztrajati, ampak imam tudi otroka, družino, so še druge stvari. Naš šport je tako specifičen, da zahteva ogromno organizacije, samoprispevka in samoiniciative. Nimamo takšnega sistema kot v kakšnem drugem športu. Vsako leto je težje vse skupaj peljati." Vse bolj si želi tudi vsakdana, v katerem bo več časa za najbližje.
Presneto koleno
Na prehojeno športno pot gleda brez grenkobe. Še posebej ponosna je na olimpijsko medaljo, veliko pa ji pomeni tudi način, kako je prišla do nje. Uspehov namreč ni bilo brez odrekanj, vztrajnosti in težkih preizkušenj. "Vedno sem delala v skladu s svojimi vrednotami in jim sledila do konca. Veliko športnikov si želi olimpijsko medaljo, uspe pa le redkim. Hvaležna sem, da je meni uspelo uresničiti to otroško željo." Tudi slabih obdobij danes ne bi izbrisala. Prepričana je, da so jo prav ovire, ki jih je morala premagovati, oblikovale v človeka, kakršen je danes.
Preden bo pod kariero potegnila črto, jo čaka še precej dela. Posebno pozornost namenja kolenu, s katerim ima zaradi obrabe težave že dlje časa. Čudežnega izboljšanja ne pričakuje, želi pa storiti vse, da ji zdravstvene težave ne bi krojile še zadnje tekmovalne zime. "Dajmo tako reči, da boljše ne bo. Se pa trudim res narediti sto odstotkov za to, da je koleno v najboljšem možnem stanju in da bi lahko brez težav tekmovala, ne da bi ga še dodatno obremenjevala."
Na snegu je doslej preživela manj časa kot v prejšnjih letih, predvsem zaradi slabih razmer na evropskih ledenikih. Po vročem poletju primernih prog skoraj ni bilo, zato je raje podaljšala fizične priprave, kot da bi za vsako ceno nabirala dneve na snegu. Izkušnje so jo naučile, da več treninga ni nujno tudi bolje. "Mislim, da imam toliko izkušenj, da vem, da je včasih boljše manj kot več. Manj treningov, pa tisti zelo kakovostni."
Opremo je preizkusila in izbrala že spomladi, ko so bili pogoji precej boljši. Še naprej sodeluje s trenerjem Acom Sitarjem, ki je bil v prejšnji sezoni zaradi zdravstvenih težav nekoliko manj prisoten. Pomembno vlogo ima tudi njen oče, trener v avstrijski reprezentanci. Z Avstrijci opravi veliko skupnih treningov, kar ji omogoča neposredno primerjavo s konkurenco. V Sloveniji namreč nima sotekmovalk, s katerimi bi lahko redno trenirala in preverjala svojo pripravljenost.
Za marec bo treba prihraniti energijo
Čeprav je napovedala slovo, pri tekmovalnih ciljih ne popušča. Sezona svetovnega pokala se bo začela 28. novembra na Kitajskem, za Kotnikovo pa bo najpomembnejša preizkušnja svetovno prvenstvo v Montafonu, ki bo marca, skoraj ob koncu zime. Termin ji sicer ne ustreza najbolj, saj se bolje počuti na tekmovanjih sredi zime. Zato bo morala pazljivo razporejati moči, da ji energije ne bo zmanjkalo prav takrat, ko jo bo najbolj potrebovala. "Odločila sem se, da tekmujem, ker sem si želela tekmovati, in zato sem stoodstotno v tem. Za zdaj sem tukaj in si želim res dobrih, vrhunskih rezultatov, s katerimi bom v prvi vrsti zadovoljna jaz. Da bom na koncu sezone lahko rekla, da sem pomirjena."
Pomemben del njene športne zgodbe sta tudi partner Željko in sin Maj, ki jo, kadar je le mogoče, spremljata na treningih in tekmah. Takrat so dolge odsotnosti od doma precej lažje, predvsem pa je manj skrbi, ki jih dobro poznajo starši, kadar morajo zaradi dela veliko časa preživeti zdoma. "Ko lahko gresta z mano oba ali pa vsaj sin, sem zelo hvaležna in tudi precej bolj sproščena. Nimam toliko slabe vesti oziroma me ne dajejo toliko te mamine skrbi." Domači so ji bili v vseh teh letih velika opora. Prav partner jo je po rojstvu otroka spodbudil, naj še enkrat poskusi v vrhunskem športu. Tudi novico, da se zdaj vendarle bliža konec, je sprejel mirno.
Kaj bo počela po zadnji tekmi, še ne želi razkrivati. Pravi, da ima svojo vizijo, a za zdaj ostaja osredotočena na prihajajoče mesece. Kaj pa, če bi se sezona razpletla sanjsko in bi postala svetovna prvakinja? Bi si takrat premislila? "Vsi me to sprašujejo," odgovarja in omeni Benjamina Karla, ki se je po napovedanem slovesu vrnil na treninge. Tudi sama si zato pušča priprta vrata. "Nikoli ne reci nikoli. Ampak sem kar prepričana, da je to moja zadnja sezona. Pomirjena sem, nimam nekih obžalovanj. Uspela sem doseči stvari, ki sem si jih želela, in mislim, da je čas tudi za druge stvari v življenju. Za neko bolj umirjeno družinsko dinamiko."
"Nikoli ne reci nikoli. Ampak sem kar prepričana, da je to moja zadnja sezona"
Kdo jo bo nasledil?
Ob koncu njene kariere se postavlja tudi vprašanje, kdo bo nadaljeval pot uspešne generacije slovenskih alpskih deskarjev. V preteklih letih so osvajali olimpijske medalje in posegali po najvišjih mestih, danes pa je mladih, ki bi lahko šli po njihovih stopinjah, malo. Še posebej med dekleti. "Zelo sem žalostna, ker je to res lep šport. In nenazadnje zelo uspešen šport, eden uspešnejših zimskih športov pri nas. Nabralo se je kar nekaj olimpijskih medalj in res je škoda, da se v takem športu to nekako ne nadaljuje malo bolj množično."
Nekaj upanja ji vendarle vlivajo manjše skupine mladih, ki se oblikujejo. Zaveda se, da bo do nove generacije vrhunskih tekmovalcev potrebnih še veliko dela in potrpežljivosti. Pri tem bi bila pripravljena sodelovati tudi sama. "Z veseljem naredim kaj dobrega za ta šport," je zaključila.
