Nejc Strojnik
Pred kakšnimi dvajsetimi leti, bila je običajna nedelja v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, se je začela pisati plezalna zgodba, kakršne še ni bilo. In je verjetno ne bo nikoli več. Malo Janjo je oče Vili, da je mama Darja lahko v miru skuhala kosilo in pospravila po hiši, odpeljal v Slovenj Gradec. Tam so čisto slučajno imeli postavljeno plezalno steno. Vse drugo je zgodovina.
Kariera z naskokom najboljše in najbolj vsestranske športne plezalke na svetu je doživela že veliko vrhuncev. Osvojila je dve olimpijski kolajni, osemkrat je postala svetovna prvakinja, kar 48-krat se je zavihtela na najvišjo stopničko na tekmah za svetovni pokal … A kar ji je uspelo v soboto zvečer v Slovenski Bistrici, se uvršča nad vse te dosežke, je bila po preplezani stoti smeri v 24 urah čustvena Janja Garnbret. Po neštetih oprimkih, vpenjanjih, skoraj dva tisoč višinskih metrih ji je uspelo. Kot vedno. V akciji, kakršne svet še ni videl, je letošnja ambasadorka projekta Botrstvo v športu za otroke, ki jim socialni status otežuje ali pa onemogoča ukvarjanje s športom, zbrala 61.478 evrov. Štela je vsaka preplezana smer, vsaka kupljena vstopnica, vsak poslan SMS.
Ni bilo šans, da pade
"Dosežek ima absolutno drugačno težo, tukaj gre za dobrodelnost in tega ne morem primerjati z medaljami. Meni je šport dal tako zelo veliko, zato je prav, da mu dajem nazaj. Dobrodelnost je nad vsemi medaljami, ker to je tisto, kar na koncu šteje. Po končani karieri si želim, da si me ne zapomnijo le po medaljah, ampak tudi po tem, koliko sem naredila v dobrodelnem smislu, kakšna oseba sem bila, kaj sem storila za mlade športnike, v kakšno podporo sem jim bila. Kakšen človek sem bila," je dejala. "Ne bi si mogla želeti česa boljšega. Maraton je bil fantastična ideja, vedno sem si želela, da bi lahko plezala 24 ur, tudi ponoči. Neka podobna zadeva je sicer že obstajala, ampak ne na tak način. Zdaj smo pa mi naredili dogodek v obliki, kot sem si želela. Torej res 24 ur plezanja."
Plezalni maraton je uspel. V vseh pogledih. Ne le osrednja junakinja, izkazala se je celotna njena ekipa, vsi, ki so bili na kakršen koli način vpeti v organizacijo. Sodelovalo je tudi vreme, ki je znalo biti ta konec tedna še kako muhasto. Janja je začela plezati v petek ob devetih zvečer, zadnji vrh pa dosegla skoraj natanko 24 ur kasneje. "Moram reči, da sem bila kar pod stresom, bila sem res nervozna, čeprav se mogoče ni videlo. Mi je bilo težko, prsti na rokah so me tako pekli, da sem samo stiskala zobe, plezala in upala, da bom čim hitreje na vrhu," je bila iskrena. Ne le, da je preplezala neverjetnih sto smeri, dve najtežji si je pustila za konec. Ko se je pod steno zbralo največ gledalcev. Čisto v njenem slogu. "Kakšno vzdušje! Kako fantastična publika! Za vsako smer so mi ploskali, navijali. Ma ni bilo šans, da padem. V tistih trenutkih sem se počutila utrujeno, a izjemno." Najtežje, je dejala, ji je bilo v soboto zjutraj. "Sem bila kar utrujena, ampak sem potem 'zalaufala', začela plezati in je spet bilo fajn. Zadnji dve smeri sta bili res težki, na kar sem se tudi pripravila. Bilo je, kot da sem na tekmi. Vsi pa vemo, kako se jaz pripravim za tekmo (smeh, op. p.). Ja, ne bi si mogla zamisliti boljšega scenarija."
Mame enostavno vedo
Športno plezanje že nekaj časa v Sloveniji doživlja pravi preporod. Otroci morajo zaradi prenatrpanosti čakati na prosta mesta v klubih, na veliko se gradijo plezalni centri, stene so dodobra zapolnjene. Seveda je za vse to v veliki meri "kriva" prav Korošica, ki jo ljubitelji plezanja po vsem svetu naravnost obožujejo. Gotovo tudi zato, ker je kljub zvezdniškemu statusu ostala prizemljena, preprosta in dostopna. Takšno so jo konec tedna doživeli tudi otroci. Selfiji in podpisi so padali kot po tekočem traku, iskrice v otroških očeh pa so govorile svojo zgodbo. Vsem je dejala, da naj uživajo v tem kar počnejo, sledijo svojim sanjam in da naj se ne bojijo imeti velikih sanj. "Če imajo željo, naj gredo na polno za njo, saj samo na ta način potem ne bodo ničesar obžalovali. In v vsem, kar delajo, naj uživajo."
Janjo so v Slovenski Bistrici spodbujali tudi številni znani Slovenci, z njo so plezali mnogi kolegi in tisti, ki so bolj domači v kakšnem drugem športu. V steno se je denimo podala alpska smučarka Ilka Štuhec, plavalka Neža Klančar, na daljavo je zanjo navijal Goran Dragić … V prvi vrsti jo je spremljal nekdanji predsednik države Borut Pahor, tik ob njem sta bila Janjina starša, že omenjena Darja in Vili. "Vanjo nikoli nisem dvomila, vedno ji popolnoma zaupam. Vedela sem, da ji bo uspelo, saj jo poznam, poznam njen karakter. Vem, kako močno voljo ima, kako veliko željo ima. Mogoče me je malo skrbela vzdržljivost, sto smeri vendarle ni malo. A ko sem jo zjutraj videla, ko sem jo pogledala, sem vedela, da je vse okej," je dejala mama Darja Garnbret, ponosna, da sta z možem vzgojila tako srčnega otroka. "Hitro sva začela s svojo taktiko vzgoje (smeh, op. p.), z delovnimi navadami. Takšna sva tudi midva."
Ko so po preplezani stoti smeri v zrak izstrelili goro konfetov, osrednja junakinja pa se je s širokim nasmehom spuščala s stene, je odleglo tudi trenerju Romanu Krajniku, tvorcu Janjinih uspehov v zadnjih letih in človeku, za katerega se zdi, da je narejen po njeni meri. Ali pa ona po njegovi. Njuno sodelovanje je skoraj neverjetno. Popolno. "Seveda je bilo prisotne malo nervoze. Če bi padla v zadnji smeri, ne bi bil nihče zadovoljen. Še enkrat več je dokazala, kdo je Janja Garnbret. Jaz bom rekel samo kapo dol, kar je naredila v 24 urah, je en sam užitek," je povedal Krajnik. "Vedno pravim, da potrebujeva izzive. Če ne bi bili zadnji dve smeri najtežji, bi bilo brez zveze." Čeprav se to ne zgodi pogosto, se je v sklopu dobrodelnega maratona v steno podal tudi on, Garnbretova pa je bila ob tem tako prijetno presenečena, da je hitro pograbila telefon in vse skupaj posnela.
Naslednja postaja? Koper
Dobrodelni maraton je bil tudi odlična priprava na še en plezalni spektakel. Prvi konec tedna v septembru bo namreč Koper gostil svetovni pokal v težavnosti, kjer bo 26-letna slovenska šampionka lovila svojo tretjo zaporedno zmago na domačem prizorišču. Na Obali, to vedno poudari, se počuti odlično. Tudi ali pa predvsem zaradi množice navijačev. In kulise. Oboje se lahko brez težav primerja z vsakim drugim ikoničnim prizoriščem. Z Innsbruckom denimo. Pa še starša imata razlog za podaljšan konec tedna na morju. "Obvezno greva v Koper. Iz tekme si narediva kar tridnevni izlet, greva kaj pogledat, kopava se in pa seveda navijava na tekmi. Zelo mi je všeč," se novih hčerkinih podvigov veseli najbolj ponosna mama na svetu.
