Nejc Strojnik
"Vztrajen je, nepopustljiv, nikoli ne vrže puške v koruzo," o starejšem bratu Mihi pravi Tjaž Štaleker. "Zelo fajn mi je z njim igrati, ker že celo življenje igrava skupaj. Razumeva drug drugega in veva, kako komu kaj ustreza, potem pa lahko to pokaževa na igrišču." Miha pri mlajšem bratu izpostavi njegov občutek za igro. "Pameten je, dobro bere igro in ima tisto predrznost. Upa si malo več, upa si prevzeti odgovornost. To je nekaj, kar v našem športu enostavno moraš imeti. S tem se rodiš, tega ne moreš natrenirati. Tjaž to ima."
Danes sta oba že čvrsto zasidrana v rokometni članski ekipi Slovenj Gradca, njuna minutaža in odgovornost pa iz sezone v sezono rasteta. "To je privilegij, ker sva tako mlada, pa dobivava toliko minut. To pomeni, da nama trener zaupa, midva pa poskušava to zaupanje upravičiti na igrišču," pravi Miha. Korošci so v prvih štirih krogih nove sezone dvakrat zmagali, enkrat remizirali in enkrat izgubili. Prvenstvo so odprli z domačo zmago, iz Trebnjega odnesli točko, nato priznali premoč Slovanu, v nedeljo pa v Rdeči dvorani dobili še šaleško-koroški derbi z Gorenjem.
V Velenju je bilo 30:27, Miha pa je s šestimi zadetki ob Roku Cvetku končal kot najboljši strelec Slovenj Gradca. "V Trebnjem smo, čeprav so bili oni favoriti, prikazali dobro igro in na koncu iztržili neodločen rezultat. Slovanu pa smo morali priznati premoč. Ima zelo dobre igralce, igrali so lep rokomet, mi pa se nanje nismo dovolj dobro pripravili," je uvodne preizkušnje ocenil Tjaž.
Takrat še mladiča
Poleti je na klopi Slovenj Gradca prišlo do menjave. Ekipo je prevzel Zoran Jovičić in postavil nekoliko drugačna pravila, kar so igralci občutili že med pripravami. "Definitivno zahteva več discipline, več reda. Mislim, da smo se igralci na to že navadili. Na začetku smo imeli tudi kar veliko prijateljskih tekem, ki so nam pomagale, da smo se spoznali z novimi igralci. Zdaj pa kažemo, kar od nas zahteva," pove Tjaž. Menjava na klopi ambicij ni spremenila. Slovenj Gradec je minulo sezono končal na četrtem mestu. "To so tudi cilji kluba – da se vsako leto dvigujemo. Lani smo osvojili četrto mesto, letos pa upamo, da bomo ta uspeh vsaj ponovili ali mogoče šli stopničko višje," je jasen Miha. Četrto mesto v zadnji prvenstveni sezoni je Korošcem prineslo tudi vrnitev na evropsko prizorišče.
Žreb drugega kroga evropskega pokala jim je namenil ukrajinski Motor iz Zaporožja, klub z bogatimi evropskimi izkušnjami, ki je v preteklosti nastopal tudi v ligi prvakov. Prva tekma bo predvidoma 17. ali 18. oktobra v gosteh, povratna pa teden dni pozneje, 24. ali 25. oktobra, v Slovenj Gradcu. Za oba brata bo to prva evropska izkušnja, debi v evropskih tekmovanjih. "Jaz, iskreno, komaj čakam. Vem, da bo tu polna dvorana, vem, da bo vzdušje super," se veseli Miha.
Domače tribune sta sicer dobro spoznala že veliko prej, preden sta postala člana prve ekipe. Ko Tjaž primerja slovenjgraško vzdušje z gostovanji po Sloveniji, nima veliko pomislekov. "Iskreno, nisem še bil v bolj glasni dvorani. Naši navijači so res ... vse pohvale, vsa čast. Pridejo na vsako tekmo, ni važno, proti komu igramo. Vedno nas podpirajo. Tudi ko nam mogoče ne gre, nam povedo kaj spodbudnega in nas ne grajajo. Meni to res veliko pomeni."
O prvi ekipi sta sanjala že kot otroka, resneje pa sta se ji začela približevati v kadetskih in mladinskih letih. "Že od malega sva stremela k temu, da bova enkrat igrala v prvi ekipi. Pri kadetih in mladincih se je vedno bolj govorilo o naju, da bi prišla na kakšen članski trening. Takrat sva bila še mladiča, oba prestrašena," se nasmehne Tjaž.
Danes je njun vsakdan povsem članski. Ob določenih dnevih zjutraj opravijo trening v fitnesu, popoldne jih čaka rokometna vadba. Leta skupnih treningov in tekem se poznajo tudi na igrišču, kjer marsikdaj vnaprej vesta, kaj bo storil drugi in kaj bratu v določenem položaju najbolj ustreza. "Še vedno sva tudi na igrišču dobra prijatelja. Mislim pa, da je to tudi čar naše ekipe, ker smo vsi tako povezani med sabo. Vsi smo dobri prijatelji in midva glede tega niti ne izstopava," pravi Miha.
"Celo življenje igrava skupaj. Razumeva drug drugega in veva, kako komu kaj ustreza"
Spomin, ki bo ostal za vedno
Rokomet je močno vpet v njuno družinsko življenje. "Ima kar veliko vlogo v naši družini, ampak ni vse. Starša prideta na čisto vsako tekmo, ni važno, kje igramo. Vedno naju prideta podpirat in za to sva jima neizmerno hvaležna. Lepo je, ko igraš nekje zunaj, pogledaš na tribuno in vidiš svoja dva. Nama to zelo veliko pomeni." Poleti sta bila starša na tribunah tudi ob enem največjih dosežkov v dosedanji karieri bratov Štaleker. Miha in Tjaž sta znova skupaj zaigrala v reprezentanci in evropsko prvenstvo končala s kolajno. Za Miho je bil uspeh še toliko bolj poseben, ker je prejšnjo reprezentančno akcijo zaradi poškodbe izpustil. "To je težko opisati. Zdaj sva bila spet skupaj v reprezentanci, Mihe zaradi poškodbe ni bilo na prejšnjem prvenstvu. Tudi starša sta naju prišla podpret, česar sva res vesela. Mislim, da sva na prvenstvu pokazala to najino povezanost in bratovstvo."
Tjažu so od prvenstva najbolj ostale v spominu zadnje minute tekme z Dansko za tretje mesto. "Bil sem prepričan, da bomo zmagali proti Dancem. Mislim, da smo vsi verjeli v to." Ko je Slovenija v končnici prišla do nekaj zadetkov prednosti, napetosti še ni bilo konec. "Še vedno smo delali butaste napake, ampak ko je bilo konec, je to spomin, ki bo ostal za vedno. Sploh ga ne znam opisati." Za Miho je imela kolajna še posebno težo. Aprila 2025 je prestal operacijo rame in nato približno pol leta ostal brez tekem. "Zdaj so vse te poškodbe pozdravljene. Malo bolj skrbim za svoje telo kot prej, ker se to pozna," pravi.
Ko pogovor nanese na prihodnost slovenskega rokometa, je Miha optimističen, čeprav opozarja na korak, ki je za mlade igralce pogosto največji izziv – prehod v člansko konkurenco. "Kakovost je, se mi zdi, vedno bila. Mogoče je problem, koliko priložnosti dejansko kdo dobi potem v članskem rokometu in koliko se kdo razvija. Ampak prihodnost slovenskega rokometa je svetla. Mislim, da se za to ni bati. Tudi letošnja prvenstva to potrjujejo." Po njegovem se krepi tudi domača liga. "V zadnjih letih se rokomet zelo dviguje. Sploh letos je kakšnih šest ekip, ki so zelo dobre. Slovan zelo veliko vlaga in vozi igralce z najvišjega nivoja, potem imamo tudi Celje, Trebnje ... Liga je vsako leto boljša."
Nista hotela prehitevati
Oba na Slovenj Gradcem veže pogodba do leta 2029, čeprav sta imela tudi druge možnosti. Ocenila sta, da je za zdaj domače okolje najboljše za njun nadaljnji razvoj. "Brez dvoma je bolj pametno nekaj časa odigrati v domači ekipi, da spoznaš, kako vse skupaj deluje in kakšna je liga. Tudi glede izkušenj nama zelo pomagajo soigralci, za kar bi se jim rad zahvalil. Zato sva se tako odločila, nisva hotela prehitevati z drugimi ponudbami," pravi Tjaž.
V Slovenj Gradcu sta se medtem že navadila, da se ekipa iz sezone v sezono nekoliko spreminja. "To je sestavni del športa. Vsako leto nekdo gre, vsako leto nekdo pride. Mislim, da tu nikoli ni bilo takih problemov, da se novi igralci ne bi počutili dobro," pravi Tjaž. Miha pa ob pogledu naprej razmišlja o tem, kaj bi lahko z domačim klubom še dosegel. "Rad bi osvojil vsaj kakšno medaljo, lovoriko. Zakaj pa ne? Mislim, da smo zelo dobra ekipa, moramo pa vsi skupaj garati za ta cilj. To je naslednji korak za nas. Mogoče letos, mogoče v naslednji sezoni, bomo videli."
