Kot učiteljica vožnje in nekdo, ki je vsak dan v ljubljanskem prometu, imam ob predlogu ''treh sekund prednosti za pešce'' precej pomislekov.
Pri razpravah o tej temi opažam zanimivo protislovje: po eni strani pravilno opozarjamo na sistemske napake, po drugi strani pa predlagane rešitve še vedno temeljijo na predpostavki idealnega vedenja vseh udeležencev. Ljubljana namreč ni sterilni prometni laboratorij.
Teorija se sliši smiselno, praksa v Ljubljani pa je pogosto precej drugačna. Prve sekunde zelene luči so danes med najbolj kaotičnimi deli križišča: vozniki lovijo rumeno luč, skiroji in kolesarji pogosto ignorirajo signalizacijo, avtobusi imajo mrtve kote, vozniki pa morajo hkrati spremljati potnike, pešce in več prometnih smeri.
Zato se sprašujem: ali res povečujemo varnost, če v isto konfliktno točko dodamo še več simultanega gibanja?
Morda bi morali v najbolj obremenjenih križiščih razmišljati predvsem o fizičnem ločevanju prometnih tokov in zmanjševanju konfliktnih situacij - ne pa o dodatnem zanašanju na idealno reakcijo vseh udeležencev.
Promet ni laboratorij. Je nepredvidljiv sistem ljudi, utrujenosti, navad in napak.
Tea Kovačič, un. dipl. soc., učiteljica vožnje v Ljubljani
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
