Ne spomnim se, da bi bila katera od vlad samostojne Slovenije delovala pod takim pritiskom opozicije kot zdajšnja. Od prvih dni vladanja je dobivala nizke udarce. Malo se mi svita zakaj: opozicijo je zmotila gladka zmaga in od tod najbrž odločitev, da bodo vladi otežili delo do skrajnosti. Pa ni le opozicija povzročala težav, tudi Državni svet ni dosti zaostajal. Vlada je morala velikokrat čakati, da se je o predlogu kakega zakona izrekel DS, čeprav je bila potem odločitev v Državnem zboru sprejeta.
Vladi že ves mandat nasprotujejo zbornice: gospodarska, zdravniška, kmetijska. Tudi sam sem dostikrat razmišljal, zakaj vlada sprejema nekatere odločitve na vrat na nos, ne da bi se prej posvetovala s tistimi, ki jih bodo sprejeti zakoni najbolj zadevali. Velikokrat se sprašujem tudi, kakšne svetovalce imajo ministri. Saj bi se morali v prvi vrsti oni zanimati, na kakšne ovire lahko naletijo predlogi vlade. Dostikrat imam občutek, kot da so sugestije namerno take, da zavedejo ministre. Ko je zadeva na mizi, pa jo opozicija takoj raztrga. Preseneča me, kako zlahka opozicija to počne. Kot da je pozabila, da je bila oblast večkrat v njihovih rokah in bi lahko takrat razrešili zadeve. Ko jih skuša urediti ta vlada, se pa začne pogrom. Razumem kritiko, tudi slabo voljo, a pogrešam konkretne rešitve, saj jih opozicija ne ponudi. Samo kritike in pozivi vladi k odstopu.
Vlada si je res zadala preveč nalog in jasno je, da vsega ne more razrešiti v enem mandatu. Tudi ko so rešitve dobre, prihajajo kritike. Ljudje se v veliki meri informirajo preko televizije in tam lahko videvajo nastope raznih komentatorjev, ki imajo samo to nalogo, da prikazujejo vlado kot nesposobno, kar pa seveda ni res. Lotila se je reševanja zadev, ki bi jih že zdavnaj bilo treba rešiti.
Pokojninska reforma je po mnenju sindikatov dobro izpeljana, a v določenih krogih menijo, da ni dobra, ker podaljšuje delovno dobo. Kot da ni očitno, da sistem, ki bi ohranjal delovno dobo pri 40 letih, ni zacementiran. Ne glede na to, da se je življenjska doba daljšala in se je število upokojenih povečevalo, bi morala delovna doba ostati pri 40 letih. Edina rešitev je torej, da se hkrati zvišuje tudi prispevek, ki ga vplačujemo. Doba prejemanja pokojnine je daljša. Kako naj potem sistem vzdrži? Cinik bi na to porekel, da pač skrajšajmo življenjsko dobo. Proračun deloma lahko zapolni manko v pokojninski blagajni, a bo zmanjkalo denarja za druge potrebe. Rešitev je v prostovoljnem nadaljevanju zaposlenosti.
A tu nastane problem ustvarjanja dohodka. Tega ustvarjajo tisti, ki proizvajajo, načrtujejo, vodijo. Večji interes za delo po upokojitvi bodo imeli ravno tisti, ki ne ustvarjajo proizvodov, ki se prodajo. Tu bi bilo dobro ločiti: proizvodnemu delavcu dati boljše pogoje glede prejemanja pokojnine. Da se ne bo zgodilo, da bodo v službah ostali neproizvodni delavci v administraciji, mladi, ki bi morali dobiti službe, pa bodo ostali pred vrati. Je pa vsekakor treba to delo obdavčiti, da se bo obenem ob odtoku denarja za pokojnine del tudi vrnil v blagajno. Mislim, da bi morali pozicija in opozicija tu najti najboljšo rešitev. Predlog za polno izplačilo pokojnin za proizvodne in neproizvodne delavce ni dober.
Vlada je zagnala stanovanjsko gradnjo, a pri tem trčila v mnogo ovir. Tu mislim seveda na zemljišča. Ne da se vsega urediti čez noč. Tudi uvajanje preskrbe starejših je nekaj novega in bo minilo nekaj časa, preden se bo uteklo, saj je še dosti neznank.
Bega me nestrpen odnos novinarjev do te vlade. Predvsem mislim na novinarje javne TV SLO. Očitno jih izkušnja s prejšnjo vlado ni izučila. Ali se že pripravljajo na novo vlado, ki ji želijo že zdaj na vse načine ugajati? Drugače si njihovega vodenja pogovorov in komentarjev ne znam razlagati. Povabijo predstavnika vlade v studio, potem pa mu segajo v besedo, kar je tudi skregano z bontonom. Ne dovolijo, da bi svoje povedal do konca. Naj ne pozabijo, koliko se je za njih borila civilna družba. Tudi vlada ne bi smela pozabiti.
Vsi pa pozabljajo, da so tu zaradi ljudi - tako levih kot desnih. Nestrpneže, ki jih motijo pomniki iz NOB, pa opominjam, da bi brez tega boja in ob zmagi fašizma slovenski narod izginil. Tudi Ustava SFRJ je precej pripomogla, da se je osamosvajanje izteklo, kot se je, saj smo imeli v njej zapisano pravico do samoodločbe. Mimo tega pa tudi jugoslovanska vojska ni mogla. In imeli smo tudi srečo, da so v Sloveniji služili vojaški rok pripadniki iz cele bivše države. Vedite, da je tudi strah mater za njihove sinove zaviral vojaško vodstvo. Žalosti me, da je skrunitelj spomenika Titu v Velenju v očeh nekaterih postal heroj. Ker je heroju odžagal glavo. Res žalostno. In to v Velenju, ki je po vojni zraslo v moderno industrijsko mesto. Vladi zamerim tudi slepo podrejanje Bruslju in podpiranje sankcij zoper Rusijo, s čimer smo krepko pljunili v lastno skledo.
Franc Škerget, Sv. Primož na Pohorju
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
