Ob branju novice, da je bil poštar disciplinsko obravnavan, ker je dostavil poštno pošiljko skupaj s paketom, sem se krepko zamislil. Nekaj dni kasneje sem prebral, da AKOS pripravlja spremembe pri dostavi poštnih pošiljk. Pričakoval sem, da bomo občani kaj pridobili v okviru univerzalne poštne storitve. Sledilo pa je razočaranje. Disciplinski pregon poštnega delavca ima podlago v odločitvi agencije.
Univerzalna poštna storitev se dotika vseh državljanov, zato je zame odločitev agencije nerazumna. Žal smo občani, sploh pa tisti, ki živijo na ruralnih območjih, največje žrtve odločitev raznih agencij, ki so ustanovljene v posameznih ministrstvih z nalogo, da skrbijo za enakomerno pokritost in dostopnost storitev na celotnem ozemlju države.
Žal pa je slika povsem drugačna, spomnimo se težav z avtobusnimi prevozi, ki se jim sedaj pridružuje še sprememba dostave poštnih pošiljk.
Pošta je delovna organizacija s posebnim statusom v družbi in ima ugled pri občanih. Opravlja pomembno delo v miru, še bolj pomembna pa je v morebitnih izrednih razmerah, ob naravnih nesrečah in podobno. Poštarji so preverjen kader, zavezani so spoštovati varstvo osebnih podatkov in varovanje zasebnosti. Odlično poznajo svoj dostavni rajon in ljudi. Ob naravnih ali drugih nesrečah so odlični informatorji civilni zaščiti ali drugim organom, ki rešujejo probleme na terenu. Poštar je za marsikaterega državljana edina oseba, ki še pride do hiše in omogoča socialni kontakt.
Samo od sebe se mi vsiljuje vprašanje za agencijo: ali je racionalno, da se v primeru, ko ima naslovnik hkrati na pošti paket in pismo, en dan dostavi paket, drugi dan pa na isti naslov še pismo?
Umetno ustvarjanje zamikov dostave poštnih pošiljk je v času, ko pošta razpolaga z avtomatizirano karticijo in so pošiljke obdelane hitreje, nerazumljivo. Furgoni dnevno vozijo med poslovalnicami in ni razlogov, da bi morale pošiljke prisilno počivati na končni pošti.
Moti me tudi uvedba pisma s prednostjo. Zakaj delati razliko? Vsako poslano pismo si zasluži čim krajšo pot od pošiljatelja do prejemnika. Tukaj pa državljan doživi socialno razliko: ali doplačaš ali pa te agencija obravnava kot reveža, saj je ona tista, ki je izdala soglasje za uvedbo prednostne pošiljke.
Ob ukinjanju poštnih poslovalnic agencija navaja uvedbo mobilne pošte. Ob tem pa pozabljajo, da nismo več v letih, ko je poštar lahko varno prinesel pokojnino v gotovini na dom. Postajamo družba brez etike in morale in bi za varno poslovanje mobilne pošte potrebovali oboroženo spremstvo, kar bi verjetno bolj podražilo poslovanje kot pa delo v primernih prostorih v poslovalnici.
Ob tem pa je zanimiv še podatek v 12. točki drugega člena zakona o poštnih storitvah, da je pošta dolžna plačati agenciji za stroške njenega delovanja, kar v končni fazi pomeni, da državljani z nakupom znamke ne plačujemo samo pošte, ampak še agencijo, ki sprejema odločitve v škodo državljanov.
O tem naj razmislijo ministri, ki vodijo resorje, v katerih so agencije. Če jih država potrebuje, naj jih tudi plačuje.
Agencija me bo verjetno podučila, da so se odločali skladno z zakonom, ki je osnova za njihovo delovanje, kot običajno uradniki zaključijo svoje dopise.
Ivan Ajtnik, univ, dipl. inž. stroj., Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
