Kje je danes Evropa? Je v odločilni tekmi med naraščajočimi nacionalizmi na eni strani ter ohranitvijo miru, enotnosti in evropske zavesti na drugi strani. Vendar ta usodna tekma poteka v hudi časovni stiski, njen izid pa je v resnici vsak dan bolj negotov!
Skoraj 47 let je minilo, odkar je Svet Evrope združil 46 držav s ciljem, da zagotovi mir in enotnost. V naslednjih letih so si ustanovitelji, od Roberta Schumana dalje, prizadevali za skupne osnove materialnega in duhovnega razvoja, za sodelovanje in povezovanje ljudi, za oblikovanje evropske zavesti državljanov Evrope, nekateri tudi za Združene države Evrope.
Danes je, ob upoštevanju podivjanih mednarodnih razmer, treba najprej postaviti vprašanje evropske neodvisnosti in samostojnosti. Zakaj? Ker imamo skupno birokratsko in vse bolj avtokratsko združbo v Bruslju, ki pa je daleč od namenov po samostojnosti in neodvisnosti ob ustanovitvi, še bolj pa od vizije razvoja. Evropa je vsestransko podrejena ZDA; politiki se smešijo z izjavami o očku - "daddyju"; vojaško smo nepomembni, a se odgovorna oseba za zunanjo politiko smeši z izjavo o porazu Rusije na bojišču; ekonomsko smo samomorilski, saj smo si sami odrezali energetske vire in sedaj preplačujemo druge; kulturno-jezikovno žanjemo posledice trdega kolonializma, ki se je najprej razkril kot vir delovne sile, danes pa se med mladimi nadaljuje kot digitalno suženjstvo.
Evropa bi neodvisnost in samostojnost na političnem, vojaškem in ekonomskem področju mogoče še lahko oblikovala in celo dosegla, na kulturno-jezikovnem pa je to skorajda nemogoče. A prav tu je jedro ključne odločitve, ker ne gre samo za osvoboditev izpod zunanjega kulturno-jezikovnega kolonializma, pač pa za notranjo osvoboditev ljudi in oblikovanje evropske kulturno-jezikovne identitete. Mir in enotnost zahtevata drugačno jezikovno politiko in jezikovno demokracijo. Osrednji pomen imata ohranitev maternih jezikov in istočasno uvedba skupnega jezika za enakopravno sporazumevanje, sodelovanje, povezovanje ter oblikovanje evropske zavesti. Spomnimo se pomena maternega jezika pri uporu študentov v Bangladešu; občutka ogroženosti slovenščine, ko smo v Jugoslaviji dobili predlog za "skupna jedra"; ko so v Ukrajini prepovedali uporabo ruščine; ali še bolj nazorno, ko so vsi okupatorji med drugo svetovno vojno v Sloveniji prepovedali uporabo slovenščine. Vedno znova je dokazano, da je prepoved maternega jezika kaplja čez rob oziroma odločitev za upor.
Iskanje rešitve za ohranitev maternih jezikov in istočasno uvedbo skupnega (drugega) jezika bo odločilna za obstanek Evrope, in ne pozabimo – posledično tudi Slovenije. Tako kot smo uvedli skupni nadnacionalni denar evro, lahko uvedemo skupni nadnacionalni jezik espero (to je korenski del besede esperanto). To je načrtovani mednarodni jezik s preko 130-letno zgodovino, ki je neločljiv del človeške zgodovine, od Društva narodov preko resolucij Unesca do Evropskega parlamenta. Več presenetljivih informacij o tem jeziku in gibanju pa danes ponuja umetna inteligenca. In če bo kdo rekel, da spet spodbujamo idealiste, je odgovor: mar naj spodbujamo realiste, ki vodijo preko petdeset vojn, vedno več genocidov, obljubljajo izbris civilizacij in kameno dobo? Še imamo možnost, da se upremo in poiščemo svojo pot ali pa ostanemo tiho in s tem podpiramo svet realistov!
Ta samosvoja pot, za mir in enotnost Evrope, seveda zahteva pogum in sodelovanje. Tega pa niti približno niso sposobni oblikovati samo sedanji evropski politiki, ki so se doslej dokazali samo z birokracijo, podrejanjem močnejšemu in nakupovanjem orožja. Zato bodo pri iskanju rešitve morali sodelovati še mnoge ustanove, nevladne organizacije, razumniki in državljani, ki jim je mar za Evropo.
Sedaj gre za nadaljevanje osnovne zamisli ustanoviteljev, za mir in enotnost Evrope! Časa zmanjkuje, in če nas bodo pri iskanju te poti prehiteli naraščajoči nacionalizmi, potem bomo v nadaljevanju dobili enostavno rešitev – kot že večkrat – z orožjem.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
