Naslov članka nehote zavaja. Po Luni je Mars sicer res logično nadaljevanje človeških stremljenj v vesolju, vendar pa vsebina članka sugerira enostavno zadevo.
Za lažje razumevanje problema bom uporabil enostavno primerjavo. Predpostavimo, da je pred več kot 50 leti dvanajstim ljudem uspel vzpon na mariborsko Piramido in pred kratkim v pripravah na ponovitev takega vzpona štirim novim obiskovalcem njen obhod. Ali lahko na osnovi takega sprehoda res napovedujemo vzpon na Mount Everest?
Podatek, da po zadnjem pristanku na Luni pri raketnih pogonih nismo napredovali niti za korak, kaže, da optimizem ni na mestu. Celo za ZDA, državo, ki je že poslala ljudi na Luno, njena površina trenutno ni dosegljiva. Tudi čez več let bo dosegljiva še vedno le ZDA in morda še Kitajski.
Kako razumeti te razmere? V nasprotju s tekmo med ZDA in Sovjetsko zvezo za človeka na Luni v 60. letih prejšnjega stoletja danes ni motiva za raziskovanje vesolja. Če so ZDA med omenjeno tekmo namenjale vesolju 4,5 odstotka zveznega proračuna, ga danes samo še 0,35 odstotka. Denar je tisti, ki je upočasnil razvoj poletov z ljudmi, in ne pomanjkanje Apollove filozofije.
Med misijo Artemis 2, 3. aprila letos, je Trump predlagal 22,5-odstotno znižanje proračuna Nase. S tem bi se njen proračun za leto 2027 zmanjšal s 24,4 milijarde dolarjev na 18,8 milijarde dolarjev. In to kljub temu da ZDA v letu 2026 namenjajo Pentagonu 961,6 milijarde dolarjev, Nasi pa le 24,44 milijarde. Tudi brez napovedanega znižanja Nasinega proračuna Pentagon porabi njen letni proračun v samo devetih dneh.
Program Apollo je ZDA stal 318 milijard današnjih dolarjev. Ni čudno, da so ameriški davkoplačevalci znoreli in so morali po letu 1972 predsedniški kandidati v svojih programih obljubljati volivcem ustavitev poletov ljudi na Luno in zmanjšanje Nasinega proračuna.
Mars je nemogoče doseči, če nimaš programa, ki bi bil temu namenjen, in posledično zanj ne nameniš niti dolarja. Ameriški kongres upravičuje zmanjšano podporo Nasi s tem, da bodo nosilne rakete in oprema, razvita za polet na Luno, koristne tudi za polet proti Marsu. Na vprašanje vodilnih pri Nasi, kdaj lahko pričakujemo polet ljudi proti rdečemu planetu, ti brez izjem odgovarjajo, da pri sedanjem financiranju vesoljske agencije nikoli.
Oblet Marsa, manj zahtevna misija, kot bi bil pristanek na njegovi površini, bi z uporabo Hohmannove transferne orbite, ki bi zahtevala minimalno porabo goriva, trajal približno 38 mesecev. Po izstrelitvi v to orbito ne bo smel dobra tri leta nihče resneje zboleti, saj poleta ne bo mogoče skrajšati.
Človek je izjemno krhko bitje. Tudi če odpravimo probleme z atrofijo mišic in propadanjem kosti na tako dolgem poletu, je tu še kozmično sevanje. Najboljša zaščita pred njim bi bil vsaj meter debel sloj vode, ki bi obdajal vso vesoljsko ladjo.
Za povratno misijo na Mars s petimi astronavti je potrebna bistveno večja prostornina vesoljske ladje od prostornine današnjih. Snovalci vesoljskih poletov z ljudmi priporočajo ladjo mase 120 ton s premerom približno 3,5 m in dolžino 20 m. V njej bi bilo približno 192 kubičnih metrov skupne bivalne prostornine. Malo glede na nujne zasebne in skupne bivalne prostore, minimalne namenske cone za spanje, higieno, pripravo hrane, zatočišče obolelega in telesno vadbo. En meter debela zaščitna plast vode, ki bi obdajala tako vesoljsko plovilo, bi imela maso približno 282 ton.
Petčlanska posadka bi po mnenju strokovnjakov potrebovala za oblet Marsa približno 10 ton hrane in v odvisnosti od učinkovitosti recikliranja še 10-20 ton vode.
Seštejmo! 120 ton ladja, 282 ton vodna zaščita, 10 ton hrana, 15 ton pitna voda nam daje skupno maso 427 ton. Kaj pomeni ta masa? Trenutno najmočnejša operativna nosilka na planetu, ameriška inačica SLS, uporabljena v misiji Artemis 2, lahko ponese do Marsa maso vsega 25 ton ali kar 17-krat manj.
Tudi Muskov Starship ni rešitev. Proti Marsu bi sicer lahko ponesel maso 150 ton, manj kot tretjino potrebne, vendar s polnjenjem z gorivom v Zemljini orbiti. Za en sam polet proti Marsu bi moralo poleteti več kot 20 Starshipovih tankerjev. Samo polnjenje marsovske rakete bi zahtevalo pol leta, tudi če bi tankerje, rakete velikanke, izstreljevali vsakih deset dni. In še vedno ne bi imeli ladje potrebne mase.
Kaj pa jedrski pogon rakete? Vprašanje je, ali ga bomo sploh kdaj uporabili, saj zahteva 100-odstotno zanesljivost vsake izstreljene rakete. Eksplozija ene same rakete kadarkoli na izstrelišču bi pomenila, da bi morali zaradi sevanja deset ali več let pozabiti na izstrelišče, eksplozija minuto po izstrelitvi pa, da več let ne bi bil naseljiv velik del Floride.
Sanje Muska o poselitvi Marsa so zato samo sanje. Velik dosežek bo že, če bomo čez 50 let prvič z ljudmi obleteli planet in nato čez morda novih 50 let šele drugič.
Mag. Ivan Ketiš, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
