(POGLED) Kolumna Igorja Gošteta: Kipe diktatorjev v muzej

Igor Gošte Igor Gošte
23.04.2026 05:00

O spominih in sencah nekdanje skupne države

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bobo

Zimski in poletni meseci so zame kot nalašč za branje knjig. Pozimi zato, ker me na nek način v to prisilijo kratki (svetli) dnevi, saj se stemni že okrog 16. ure, poleti pa mi še kako ugaja branje knjig kje ob morski obali v senci dišečih borovcev. Zadnje zimske dni sem se lotil tudi branja knjige Miroslava Pačnika Obglavljeni diktator. Moram priznati, da me je zanimalo, kako se je Pačnik lotil kipu Tita sredi Velenja odžagati glavo in kaj ga je pripeljalo do tega dejanja, ki je Slovence tako kot marsikaj drugega razdelilo na pol.

Kakorkoli že, v omenjeni knjigi je to vse natančno opisano, naša odločitev pa je, ali se s tem dejanjem strinjamo ali ne. Sam se tega dejanja, torej žaganja glave s kateregakoli kipa, ne bi lotil, nisem pa med tistimi, ki to obsojajo. Tita, odkar sem spoznal tisto, o čemer so po svetu neodvisni zgodovinarji govorili že pred mojim spoznanjem, torej, da je med desetimi največjimi svetovnimi zločinci, da je bil diktator, zagotovo ne cenim. Še več, menim, da si niti pod razno ne zasluži mesta sredi Velenja ali v kateremkoli drugem mestu. Če so v rajnki SFRJ njemu v čast in ideologiji, ki jo je zagovarjal, postavili kip, potem je že skrajni čas, da mu v demokratični in samostojni Sloveniji najdemo prostor, kamor sodi. V muzej, skupaj z njegovimi pajdaši, ki so krivi za medvojne in povojne poboje, za protizakonita razlastninjenja, in ki so krivi za mnoge nedolžne duše, ki so jih nič krive in dolžne strpali v zapore Golega otoka, Svetega Grgurja, Rajhenburga in drugam. Tako kot je že čas, da se pri nas odstranijo vsa imena ulic in trgov, ki so jih imenovali v čast Titu in drugih komunističnih revolucionarjev, ki imajo tako kot Tito vsi krvave roke. Mesto namesto njegovega kipa v Velenju pa si zagotovo zasluži kakšen kip, ki bo poveličeval rudarje, ki so to mesto zagotovo bolj zaznamovali in mu omogočili razvoj kot kadarkoli in kjerkoli diktator Tito.

Andrej Petelinšek

Še ostajam pri sledeh nekdanje SFRJ, ki jih še dandanes vlečemo s seboj. To je bil čas enopartijskega sistema, ko je o vseh nas odločala mala peščica komunističnih veljakov, in čas, ko smo se zaradi katastrofalnih ekonomskih razmer v nekdanji SFRJ naučili "švercanja", laganja in mnogi tudi ovajanja. Prek meje smo tihotapili kavo, riž, kavbojke, kasetarje, avtodele in stvari, ki se takrat pri nas niso dobile ali so bile zelo slabe kakovosti. In seveda carinikom lagali, da nimamo v kakšnem kotičku avtomobila čisto nič skritega ali pa morebiti več, kot bi lahko pripeljali čez mejo. Kakopak smo poprej še dinarje na črnem trgu zamenjali v marke, lire ali šilinge. Kakopak se je barantalo tudi z boni za gorivo, ko so jih uvedli, pa tudi kakšna zadnja številka na registrskih tablicah se je spremenila v liho ali sodo, da je bil lahko avto v pogonu. Na podoben način so se delila tudi stanovanja. Tisti, ki je bil v partiji, je imel že na izhodišču prednost pri točkovanju, kakopak tudi za službe. Ovaduhi pa so pridno oprezali, če je kakšen učitelj ali komunistični "aparatčik" obiskoval svete maše v naših cerkvah ali kdaj vinjen v kakšni družbi preveč kritiziral svoje partijske šefe in komunistične veljake. Bili so časi, ko je bilo najbolj varno molčati, ker smo vsi vedeli, kaj čaka preveč zgovorne in iskrene, če se tega načela striktno ne držijo.

Epa

No, in ta način življenja se je zapisal v naše gene. Če se le da, poskušamo državo oziroma davkarijo opetnajstiti. Saj veste, včasih je kaj brez računa ceneje. Ampak take male pridaniče pri nas preganjajo, prežijo nanje, medtem ko tiste, ki nam kradejo milijone in celo milijarde pri projektih, ki so vreče brez dna, pustijo pri miru. Ker so očitno del njihovega koruptivnega omrežja in potemtakem na varnem pred roko pravice. Ne pa denimo natakarica v kakšnem baru, ki vzame deset evrov za kavo in ti nazaj prinese drobiž in račun. Bog ne daj, da to opazi kakšen tržni inšpektor. Lahko jo "fajn" udari po denarnici in lastnika bara tudi. Pa ni "petrigala", le dvakrat ali trikrat ji ni bilo treba sem ter tja hoditi, torej je prihranila nekaj korakov in ti je račun torej dala šele skupaj z vrnjenim drobižem in ne prej, ko si ji dal desetaka. Bog ne daj, da bi imela v službeni denarnici tudi kaj "trinkgelda", ki ji ga namenijo zadovoljni gosti. Menda ga ima lahko, a le nekje skritega, ne v službeni denarnici ali v blagajni. Dajte se že enkrat prenehati spravljati na male nepravilnosti, pa na male prekrškarje, če to sploh so, in se posvetite "modelom minus 10 odstotkov" in podobnim, ki nas vsakodnevno ropajo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi se tudi malo bolj poglobili v vse tisto, kar so v prisluhih povedali vplivneži, in ne toliko v to, kdo jih je posnel in razkril. Verjamem, da tudi mnogi naši novinarji marsikaj vedo, pa si ne upajo napisati ali povedati, ker lahko ostanejo na suhem, kot rečemo v Zasavju tistim, ki ostanejo brez zaposlitve. Čas je, da se soočimo z ranami preteklosti, predvsem tistimi iz časa druge svetovne vojne in po njej na eni strani in tistimi, ki nam jih že od časa komunizma povzroča korupcija. Ki jo vsi vidimo, a tisti, ki bi jo morali tudi preganjati storijo bore malo ali nič. Dokler bo tako, bo le še slabše in bomo še bolj nazadovali, medtem pa nas bodo evropske države (celo tiste, ki so tako kot mi prišle iz SFRJ) prehitevale po levi in desni.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta