"November je, ne da se delat," s ponarodelo izjavo Irene Majcen, pred desetletjem ministrice za okolje in prostor v vladi Mira Cerarja, tudi nekdanji premier, danes pa evropski poslanec Marjan Šarec na facebooku začne svoj zadnji zapis.
Danes bi bili veseli, če bi imeli take ministre in nasploh politiko, pravi Šarec. Ministrica je bila morda nespretna, a nikakor kaj več, je njegova ocena. "Pa poglejmo, kje smo danes," nadaljuje: "Resnično je zanimivo opazovati novoprispele politike, ki so se nekoč po družbenih omrežjih napenjali, protestirali, predvsem pa bili neumorni borci proti korupciji. O nekdanjem poslancu Mijiču je bilo veliko povedanega in naposled se je le odločil, da zapusti politiko. Seveda je zaprosil za nadomestilo, saj mu vendarle pripada, ko je toliko dobrega storil za narod. Bil je pa resnično (skoraj) nenadomestljiv, kot se je izkazalo pozneje.
V državni zbor je prišel njegov naslednik. A v resnici samo povedat, da mandata ne bo sprejel. Resnično mu je bilo hudo, nam pa še bolj, ko je točil solze in s težavo spravljal na plano besede, ki so se utapljale v neizmerni žalosti. 'Ne bom,' je jel ponavljati v globoki žalosti. Nihče se ni zavzel zanj, nihče ga ni pobožal in mu namenil besed tolažbe. Cankarjeva mati je bila polna vedrine in radosti ob sinovi zavrnitvi skodelice kave v primerjavi s tem. Resnično žalostno, brez primere v novejši zgodovini človeštva. Po mnogih poiskusih se je naslednica vendarle našla in bo prevzela to resnično nehvaležno nalogo."
In kar ni še bilo konec: "Zadeva rešena, smo rekli in vendarle upali, da jih bodo zdaj pustili pri miru, saj edini dajejo moč ljudem. Če njih izgubimo, smo resnično v težavah ... Kdo bo čvrsto stiskal pest v znak upora, kdo bo koval svetlo prihodnost slovenskemu rodu? Pa žal ni bilo tako. Novi boji so potrkali na vrata, ni počitka za za junaka človeških src, ponižanih in razžaljenih. Nekoč dušečih se v oblaku solzivca, sproženega od sedanjih sovladajočih. Predsednik hrama demokracije bije nov boj proti korupciji in zlorabam položajev. Zdaj vsi napadajo siromaka zaradi dobrega in nesebičnega srca, ko je hotel resnično samo 'zrihtat' parcelo za pravoslavno cerkev v gorenjski prestolnici, kjer je nekoč vladal Vitomir Gros in še mnogo prej ustvarjal Prešeren ... Leta in leta se matrajo, pa nič. Pa je naposled Janša v želji po oblasti dal zdaj prvemu med enakimi priložnost, in ta jo je pač izkoristil ... Ampak so res nesramni novinarji, da se mora potem mučit na travniku in razlagat vsakemu jasne stvari. In to ob zvokih traktorja, ki je na sosednjem travniku trosil hlevski gnoj, da se uleži do naslednje pomladi. Resnično skrajno zoprno."
Takšne "bravure" poštenim satirikom in komikom, recimo Radio Ga Ga ali Kaj dogaja, odžirajo kruh in spodjedajo eksistenco, zaključi Šarec, po izobrazbi igralec in pred odhodom v politiko eno glavnih imen tukajšnje politične satire.
