Nisem tipičen turist, ki bi pogosto potoval in koristil turistične storitve. Tako nisem ravno v stiku z dogajanjem v zvezi z delovno silo po hotelih, gostilnah, pa tudi drugod: v proizvodnji, negi in podobno. "Delovna sila" - kako brezosebno poimenovanje ljudi, ki so osebnosti, ljudje z željami, hrepenenjem, željo po sreči in kolikor toliko dobrem življenju. In še čem. Prenočil sem v nekem hotelu pri nas in zjutraj sem, moram priznati, malce zazijal, ker so nam pri zajtrku stregli samo tujci, verjetno tam nekje iz Indije. Govorili so angleško. Pa smo tam! Očitno brez tujih delavcev Slovenija ne more več delovati. Kdo torej koga bolj potrebuje, mi njih ali oni nas?! Če brez njih ne moremo, potem verjetno mi njih. Pri vseh burnih razpravah o beguncih se tako pojavi vprašanje, zakaj ne skušamo med njimi dobiti delavcev, ki jih potrebujemo. Ali so kaj drugačni od tistih, ki jih novačijo agencije v tujini in jih pripeljejo k nam? Verjetno bi bil marsikateri tega vesel, verjetno bi raje delal in se s tem preživljal kot pa z občutkom brezizhodnosti ubijal čas v begunskem centru.
Sicer smo se pa Slovenci kar "izkazali" v primeru tujih delavcev. Opravljajo dela, ki jih mi nočemo, ker so preslabo plačana, poleg slabega plačila pa so pogosto deležni še slabega ravnanja, izkoriščanja. Včasih se vprašam, kdo je boljši - Slovenec, ki izkorišča tujce in na njihov račun (mastno?) služi, ali tisti, ki pri nas delajo, pa so kljub temu nezaželeni in bi zanje najraje videli, da bi se, potem ko opravijo svoj delovnik, odpeljali čim dlje ali se skrili v kakšno luknjo, da jih ne bi opazili. Tega ne razumem, še manj razumem, da se to dogaja v naši "krščanski" družbi, ki se ima za tako boljšo od, recimo, muslimanske ali kakšne druge.
Evropa, ki naj bi temeljila na krščanski veri ali vsaj kulturi, je pogosto zelo nekrščanska do prišlekov, prava mačeha. A potrebujemo jih, če hočemo preživeti, ali pa nas bodo drugi prehiteli po levi in desni, na koncu pa še poselili izpraznjen prostor, ki počasi nastaja zaradi nizke rodnosti. Zelo kritični smo do vsakogar, ki pride od drugod, samokritičnosti pa prepogosto nismo sposobni. Ljudi ocenjujemo kar povprek, morali pa bi vsakega posebej. Tudi to je ena od lastnosti, ki zelo uspeva v Sloveniji. Pri tem ima barva kože pomembno vlogo. Ko bomo enkrat okostnjaki, med nami ne bo razlike. No, to, da smrt izenači vse, je vedel že Janez iz Kastva, ko je slikal Mrtvaški ples v Hrastovljah. Kdaj že?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
