"Kako je kaj v pokoju," me sprašujejo. Kot da bi se občutek življenja spremenil dobesedno čez noč! Saj sem upokojensko življenje komaj povohal! Torej nisem najboljši naslov za tako vprašanje. Ampak ali kljub temu lahko kaj povem? Je zdaj bistveno drugače kot takrat, ko sem bil na daljšem dopustu? Ne. A vendarle je. Predvsem razmišljanje za naprej, občutek, ko se zaveš, da si upokojen. Da se neizogibno staraš. Da si eden tistih, ki naj bi jim odstopali sedež v avtobusih, vlakih, če so prepolni – kar se, seveda, dogaja vedno redkeje. Mlajši s slušalkami na ušesih ali zatopljeni v ekrane svojih telefonov so dobesedno odklopljeni od okolice in enostavno ne spremljajo, kaj se dogaja okoli njih. No, tudi ne tako mladi jih pogosto uspešno posnemajo. Saj morda bi ti kdo odstopil sedež, če ne bi bil tako v svojem svetu in te niti ne opazi, da imaš sive lase, več gub na obrazu, kako utrujene so tvoje noge se pa tako ali tako ne vidi, samo domnevaš lahko, da je to povezano.
No, na srečo še nisem v takem stanju, noge me dobro nosijo, pa tudi bolj redko zaidem na avtobus, ker raje sedem na kolo. A na področju zavedanja je vstop v pokoj vendarle mejnik. Ne boš več menjal delodajalca. Nisi več v procesu razvijanja družbe, v vlogi odločanja, ustvarjanja novega. Predvsem pa te drugi gledajo drugače. Druga kasta. Brez obveznosti. "Saj imaš čas" - torej nimaš niti najmanjšega razloga, da bi se ti kdaj mudilo, da bi bil nestrpen. Zakaj že? Predvsem pa postajaš počasnejši. Malo zato, ker počasi spoznavaš, da naglica vodi v stres, da je lepo doživljati trenutke, ne pa, da gredo mimo, ne da bi se jih zavedel – ja, ni jih več "neskončno" pred nami! Malo pa tudi zato, ker tako hitro kot prej ne gre več. Ampak ti občutki prihajajo počasi, na srečo postopno, da se jih pogosto sploh ne zavemo, sploh, če o tem niti ne razmišljamo. Predvsem pa se ti znižajo dohodki. Vsaj na začetku pride skrb, ali bo pokojnina zadostovala za to, da bom lahko živel kolikor toliko kvalitetno - ali pa bom moral stiskati in gledati na vsak evro, kar ni prijetno (žal nekateri to doživljajo že mnogo prej).
Pred leti sem razmišljal, ali je prav, da kot začetnik običajno zaslužiš manj kot proti koncu delovne kariere, saj si morajo mladi ustvariti materialno osnovo za življenje, ko si star, pa, vsaj večinoma, to že imaš in potrebe se zmanjšujejo, razen če je zdravje vprašljivo. Nisem prišel do pametnega zaključka. Ja, naenkrat postaneš "breme", minulo delo je hitro pozabljeno. Nekateri bi ti najraje vzeli še pravico do odločanja, "saj ne slediš več razvoju in ne veš, kaj se dogaja, pa bi rad vsiljeval svoje zastarele ideje drugim". Me prav zanima, kako bom to doživljal v prihodnjih letih, zanimivo je opazovati samega sebe, samo malo kritičen in objektiven moraš biti pri tem.
