Rozmari Petek
Začelo se je kot koncert klasične glasbe. Glasbeniki so, s snopom not pred sabo, skoncentrirano čakali zamah dirigenta Guida Pouwelsa. Tolkalni orkester iz nizozemskega mesta Budel je po prvih taktih pokazal, čemu na tekmovanjih prejema najvišje ocene. In ko se poslušalec že pripravi, da se bo koncertno umiril, saj so iz tolkal izvabljali zvoke, ki bi jih mirno lahko pripisal kakšnim nežnim godalom, so Nizozemci začeli presenečati v drugo skrajnost. Prazna miza? Izjemna za šov, "narejen" zgolj z udarjanjem po mizi. Prazna vedra? Še bolje. Nanje lahko tolkalist celo sede in igra. Ali se z njimi pokrije čez glavo. Sploh mlajše občinstvo je takšna scenografija izjemno zabavala. "Prav to sem čakal. Dobro se spomnim, kako so nekoč z lonci igrali. V bistvu je res čisto vse lahko tolkalo," pripomni poslušalec na moji desni.
Vse to je žalski Bumfest – kvaliteta, začinjena s humorjem. Na vse so že igrali, tudi s časopisom Večer so v preteklosti že udarjali (in nas popolnoma kupili). Včasih presenetijo že s samim inštrumentom. Na otvoritvenem koncertu 18. Bumfesta je nasmejani Louis Sanou iz Burkine Faso bobnim dodal pločevinaste "lopute", članica zasedbe je raztegovala pisan, skorajda "štrikan" meh, član zasedbe pa je v roke vzel križanca med mini harfo in bučo, ki so jo prevedli kot svojevrstno kitaro. Izvabljanje zvoka iz tega čuda je bilo sploh zanimivo; nekakšno pokončno brenkanje. Celotna njegova zasedba (poznajo se iz otroštva, sedaj so razseljeni po različnih koncih, srečajo pa se ob turnejah) je bila do ušes nasmejana in živih barv, kot nalašč za dopoldanske matineje, ki jih obiščejo šolarji iz cele Spodnje Savinjske doline in širše, na noge pa so spravili tudi celo dvorano II. slovenskega tabora v Žalcu.
Z nekaj izjemami (kot je denimo prej opisano afriško brenkalo) so vse instrumente izvajalcem morali priskrbeti organizatorji. "Spisek inštrumentov je bil res brutalen," opiše pravi prvi mož Bumfesta Dejan Tamše. Nalogo iskanja inštrumentov sta imela Damir Korošec in Tomaž Lojen, sicer tudi člana Slovenskega tolkalnega projekta SToP, ki je redni spremljevalec festivala. No, vsaj prej opisanih veder jima ni bilo potrebno iskati – Nizozemci so jih pripeljali s sabo. Še eno težavo so imeli organizatorji – nekatere skupine so preštevilčne za žalski oder. "Tolkalni ansambel Budel šteje 25 članov. Vprašal sem jih, koliko jih lahko zmanjšajo, da bodo še vseeno dobro zveneli. Pa so rekli, 24. No, na koncu smo si dali roko pri 13 članih. Tudi skupina iz Tajvana je številčnejša, oni so zmanjšali skupino na 11 članov," še pojasni Tamše.
Drugi proporci glede velikosti veljajo za dvorano. "Zapolniti 420 sedežev dva večera, ni malo. Zapolniti 420 sedežev tri večere, pa sploh ni malo," pravi Tamše. Zato običajno Bumfest zaključijo že v soboto oziroma v nedeljo zjutraj z matinejo. Tokrat so zgolj zato, da so končno lahko v Žalec dobili eno najboljših tolkalskih ekip v svetovnem merilu, koncert pripravili še v nedeljo. Tajvanska skupina JU Percussion Group je profesionalni sestav. "So formula 1 kar se tiče tolkal. 'Profiji', za katere lahko rečeš, da več pa ni," opiše Tamše. "Za ilustracijo; v Evropi igramo največ z dvema palčkama v rokah, to je pri nas standard. Tam igrajo s tremi. Paša za oči tako za publiko kot za nas po strokovni plati," poudari.
Bumfest zadnja leta redno medse vabi tudi mlade tolkaliste, ki so predskupina večjim zvezdam; tokrat so publiko ogrevali učenci od 4. do 8. razreda glasbenih šol Žalec, Velenje in Laško-Radeče. Ob sobotah dopoldne redno brezplačno z gosti izvedejo delavnice za vse, ki jih tolkala zanimajo, poskrbijo pa tudi za šolske matineje. V 18 letih jim je prisluhnilo 23 tisoč poslušalcev, animirali so jih glasbeniki iz 24 držav.
