
Državnozborskega mandata 2022-2026 je praktično konec. Prihodnji teden je zadnja redna seja parlamentarcev. Nato bo najbrž sledilo nekaj izrednih sej. A vse oči so uprte v finiš volilne tekme. Politični prostor se zapira in strukturira, preden se volilno telo odloči. Kampanje prehajajo iz faze priprav, strategij, testiranj v aktivacijo in mobilizacijo; vsaka napaka, afera ima višjo ceno. Zanimiv paradoks se izrisuje v politični geografiji letnika 26: namreč na eni strani stopnjujoča polarizacija med taboroma, ki imata svoja liderja, Janšo/SDS in Goloba/Svoboda. To politično optiko potiska v bipolarnost, obe vodilni opciji se (samo)promovirata kot eksistencialna izbira. Istočasno na drugi strani teče fragmentacija političnega zemljevida, predvsem okoli parlamentarnega praga. Tudi pod njim je živahen politični bazar, rezultat nad odstotkom volilne podpore pomeni državno financiranje. Za šefovo plačo je. Demokracija stane, drži, tudi v bizarnejših odtenkih. V modernih (post)demokracijah obstajajo (in uspevajo) celo nišni, specializirani S. P.-politični akterji. Večno odložena reforma volilnega sistema bi lahko prečistila balast.
Odločilni dejavniki volitev bodo mobilizacija, razpoloženje in drobni premiki neopredeljenih, ne programi ali veliki narativi
V tej fazi političnega spopada za oblast ne gre le za vprašanje izbir(e), ampak definiranja ključnih (razvojnih) vprašanj, prioritet, ki bodo začrtale koordinate predvolilne agende/debate. Finiš kampanje lahko vnese šokterapije v obliki afer, a ne veliko novih, dodatnih zgodb; vsi poznajo vse in še več vedo. Lahko pa premeš(č)a poudarke. Mobilizacija zamenja prepričevanje, argumentiranje. Disciplina je pomembnejša od kreativnosti. Odločilni niso nujno racionalni argumenti, temveč vprašanja identifikacije, upravljanja strahu, razočaranja, utrujenosti in zaupanja. Torej psihopolitika. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo na prednost desnice, tokrat bolje organizirane in konsolidirane onkraj že tako močne SDS. A ta še ni odločilna. Kaj ostane levi sredini? Je bila napaka, da je v seštevku oslabljen vladajoči trojček - vsaka oblast je v defenzivi in na udaru - zaprl prostor Vladimirju Prebiliču, ki je storil kup napak še sam? Kako pomembna bo Resnica, stranka, nastala na anticepilskem valu, s karizmatičnim voditeljem, ki uspešno beži iz kalupov levo-desno, a ostaja negotovo, ali njegovi pristaši gredo volit?

Razmerje sil podčrtuje še eno dejstvo: volitve se ne bodo odločale zgolj v tekmi za prvo mesto. Relativni zmagovalec volitev ni avtomatični zmagovalec povolilnih pogajanj. Leto 2022 je prineslo rekordno zmago Gibanja Svoboda, ki je posrkalo velik del nezadovoljstva na eni in upanja na drugi strani, zato je že noč z nedelje na ponedeljek počistila vse neznanke v enačbi, kako bo nastala oblast. Ker ne kaže, da bi tokrat zmagovalec lahko segel tako visoko, bo pomembnejša bitka za prag in za tretjo pozicijo, ki kani odločiti, kdo bo sestavljal koalicijo in pod kakšnimi pogoji. Okoli politične sredine, ki je nemalokrat neopredeljena, neoprijemljiva, vsebinsko votla, brez barve, vonja in okusa, je velika razpršenost interesov in modelov. Mogočih je več scenarijev, tudi takšen z osmimi strankami v DZ ni izključen. Da smo lokalno-globalno v obdobju, ki zahteva jasna opredeljevanja, je začutil premier Golob, ki se je v zadnjih tednih (tudi s pomočjo Treh žebljev in Dražgoš) odločneje profiliral, bolj levo kot prej. Za Janšo je jasno, da ga sredina ne zanima več, pozicije so jasne. Ideološko-identitetni nastavki njegovih kampanj so značilni: konservativizem, antikomunizem, spopad s tranzicijsko levico, nagovor "drugorazrednih", ustavljanje kulturnega marksizma ... V jeziku vsakdanjika JJ utrjuje predstavo o vladi, ki dviguje davke, uničuje gospodarstvo, jemlje "navadnim" ljudem, deli pa privilegiranim, denimo nevladnikom ... Golob apelira na kontinuiteto reform (dva mandata!), brani vladne dosežke, straši pred vrnitvijo avtoritarne, populistične, iliberalne JJ-vlade. Volilna baza SDS je bolj zanesljiva, lojalna, levosredinski prostor pa bolj dovzeten za razočaranja, nagnjen k abstinenci. Kaj lahko v demotiviranem okolju leve sredine oddela civilna družba? Koliko bodo za "desno ekipo" odigrala interesna gospodarska združenja? Pa Cerkev, pomemben (so)igralec na zadnjem referendumu?

Ne bo odločala le retorika, ampak tudi kombinatorika. Manjše stranke so v okoliščinah, ko se bo meril realen koalicijski potencial, disproporcionalno pomembne. Če nimajo nujno moči za usmerjanje politike (to ni veljalo za Levico!), imajo pa sposobnost blokade ali omogočanja. So jezički na tehtnici, ne zaradi svoje teže, temveč zaradi lege. Zato se kampanje vse pogosteje lomijo na vprašanjih, ki so na prvi pogled obrobna, a imajo visok simbolni ali mobilizacijski naboj. Pomembna bo volilna udeležba: ko je visoka, praviloma (pri)dobiva levica. In obratno. Desnica zmaguje, ko uspe poleg maksimalne mobilizacije v taboru dovolj demotivirati, odvrniti nasprotni blok. In nihajoče, neopredeljene. Volitev ne zmagajo nujno kandidati z najboljšimi programi, rešitvami in argumenti, ampak tisti, ki v danem trenutku najbolje preberejo stanje duha/zeitgeist. Globalno prevladujoč politični veter ta hip piha z desne. Skrajno zaostren, nepredvidljiv globalni kontekst je nov element negotovosti. A ne gre le za to. Ob prelomu epoh, prehodu v digitalno, UI-ero človeštva, se politično socializira nova generacija volivcev, o katerih še ne vemo vsega. Kar dodaja politični sliki volatilnost, dovzetnost na presenečenja. Namreč kaj jih v resnici pritegne, mobilizira, motivira, koliko so njihova politična zanimanja vezana na tiktok?Instagram okolja? Koliko so odzivni na tukajšnjo strankarsko realnost, kako se opredeljujejo?
Ni nujno, da se tekma (z)lomi na spektakularen način, v velikih TV-soočenjih, ampak v drobnih premikih razpoloženja in mobilizacije, denimo pri neopredeljenih. Taktično glasovanje lahko iz parlamenta izrine kakšnega plejerja ali vanj koga pripelje. Med polarizacijo, fragmentacijo in novo realnostjo, ki je udarila tudi v nacionalne volilne okoliščine, bo volilno telo iskalo smer za prihodnja leta.












