Aljoša Stojič
V digitalni dobi, ko skoraj več ne poznamo z roko napisanih čestitk in voščilnic (za božič smo na dom dobili okroglo eno, od tete z Bleda), tu in tam v Večerovo uredništvo zaide kakšna pisna publikacija, ki nam nevsiljivo sporoča, da nismo vsi roboti, nafilani z umetno inteligenco in scvrtih možganov, ampak da lahko razumemo tudi tisto, kar se na prvo žogo zdi nerazumljivo. No, na Večer nam še pošiljajo Števerjanski Vestnik. Z Zahoda na slovenski vzhod ali kjer je volja, je pot. Radovedno sem prelistal 40-stranski zamejski izvod in se zapičil v tekst pod rubriko Piši, kukr govoriš. Ja, več kot 50 narečij ima slovenski jezik, je vedela tudi naša maturantka, še to je dodala, da jih razdelimo v sedem narečnih skupin. Uf, mala je pametna kot Wikipedia. Na 32. strani sem se ustavil pri hudomušnem tekstu v avtohtoni primorščini in že po nekaj vrsticah ugotovil, da se da skoraj vse razumeti (če bereš počasi); v nasprotju z nam krajevno bližnjo prekmurščino – komarju ob Muri rečejo sumič, ste vedeli?
Ma kdur ga zagleda, se ga ziher ustraše
Počasi sem bral in se zraven smejal: U ti številki Vestnika bomo ponuceli en pik črnila, za poviedet kejšnu na račun domačih žvali. U Štverjenu skor ni hiše, čjrki ne bi blo usaj kejšne mečke al kejšniga pesa. Narveč je višno lih pesu ... teku da je za ložt pod uprašaj tud tisti znani rek, d "če maš Briku pr hiši, ne nucaš pesa". Pes je tista žvau, ki ju omienemo usaj enkret na dan, kdr rečemo "se ku pes en mečka", "sem lačen ku pes", "sem žejen ku pes", "sem truden ku pes", "so ga nazjali ku pesa", "ostat sam ku pes", "lega ku pes", "se pasji dnevi", "bet nezej ku ... od pesa". Ponavadi je zmerm povezano na kej ne lih narboj pozitiuniga. Pero se tud prave, da je ni žvali, ki bi bla zviesta boj ku pes. Pes en človek maji dugu zgodovinu. Pes je bla adna prvih žvali, ki jeh je človek udomačiu. So brenli človieka, hišu, črede, pomagali lovit duje žvali. Zrad tega se prave, d je pes ta bejši prjatu od človieka ... Bom ... ciu ta uvod za poviedet, da ne bomo govorili od pesu. Ne. Cejti minjaveji. Je še pes narboj zviesta žvau človieku? Vam poviem, da ne več. Ga je spodbila na druga žvau. Na žvau, ki je velika niti nu stotinu od pesa, ma se zna stort rišpetiret, ki ma nu strešno oružje. Nima zuebu in ne laja. Ma kdur ga zagleda, se ga ziher ustraše. Tudi njemu, lih teku ku pesu u pregovoreh, poguesto nakladajo samo grde misli ...
Da skrajšam zgodbo: ta žival, človeku bolj zvesta od psa, ne rabi hrane, vode, sprehodov, pozornosti. Se pa tudi jaz ob vseh teh prednostih "sprešavem, zeki mamo še zmerem rejši pesa ku smrdiuca?"
To je to naše bogastvo narečij – čuvajmo ga in ohranimo za zanamce, pa četudi bodo ti že v bližnji prihodnosti komunicirali samo še v všečkastem jeziku. Meni so bolj kot všečki všeč narečja.
