Vili Ravnjak: Egipčanska Knjiga mrtvih, ki nagovarja življenje

Vili Ravnjak je znan učitelj meditacije in duhovnih znanj. Je dramaturg in avtor več knjig o duhovnosti, kot so Spoznavanje višjega jaza, Smaragdna pot, Lotosov cvet nad vodno gladino, Zen cvetočih češenj, Prebujanje v svetlobo in druge. Ustanovil je tudi Duhovno šolo Vilija Ravnjaka. Na Večeru v živo bo govoril o starodavni egipčanski modrosti, o njeni aktualnosti za današnji čas in o tem, kako jo lahko živimo.

Kdaj ste se prvič srečali z egipčansko Knjigo mrtvih in kakšno je bilo to "srečanje"?

"Z egipčanskim duhovnim izročilom sem se srečal že takoj na začetku svojega ukvarjanja z ezoteriko ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Njihova Knjiga mrtvih, ki je v resnici knjiga živih, je postala neke vrste sidro, h kateremu sem se vsake toliko časa vračal. Leta 2002 je izšla prva izdaja knjige Prebujanje v svetlobo, ki odraža moje začetno razumevanje te tematike, letos pa druga izdaja, v kateri združujem svoja končna spoznanja. Gre za poglabljanje v papiruse, ki so jih stari Egipčani polagali k mumijam v grob, da bi pokojnikom pomagali na poti skozi onostranstvo, da bi prispeli do Ozirisovega raja, kjer bodo lahko večno živeli. Leta 1990 mi je prišel prvič v roke Anijev papirus angleškega egiptologa E. A. Wallisa Budgea, ki je ravno takrat izšel v srbohrvaščini kot Egipčanska knjiga mrtvih. Čeprav knjige nisem kaj dosti razumel, me je prevzela njena izjemno globoka in močna energija. Podoben vpliv je imel name kip egipčanske boginje Selket iz Tutankamonove grobnice, s katerim sem se nekako sočasno po naključju srečal v Mariboru pri pisateljici, moji prijateljici Zlati Vokač. Vprašanje smrti me je od nekdaj zanimalo, pravzaprav je osnova mojega ukvarjanja z duhovnostjo. Moja povezava s starimi Egipčani, ki jim je bilo to vprašanje prav tako bistveno, je zato povsem logična in naravna, pa čeprav verjamem v reinkarnacijo, Egipčani pa niso, verjeli pa so v večno bivanje po smrti, ki je podobno temu, kakor ga živimo na Zemlji."

Kaj je Knjiga mrtvih, za katero tako slikovito pravite, da je v resnici knjiga živih?

"Izraz Knjiga mrtvih je precej neposrečen strokovni izraz, ki vsebuje negativen, celo pesimistični prizvok. Sam staroegipčanski pomen je bil izrazito pozitiven, optimističen, pomenil je posmrtni prehod v svetlobo in večno srečo. Z izrazom Knjiga mrtvih označujemo papiruse, pa tudi stenske poslikave in hieroglifske zapise, ki so jih našli ob mumijah v egipčanskih grobnicah. Prvič so izraz uporabili raziskovalci starega Egipta sredi 19. stoletja, ohranil pa se je do danes. Podobno so v dvajsetih letih 20. stoletja poimenovali Tibetansko knjigo mrtvih, ki prav tako obravnava tematiko posmrtnega prehoda, seveda z reinkarnacijskega vidika. V drugi izdaji moje knjige je primerjava med njima, izpostavil sem številne podobnosti, pa tudi razlike. Ob egipčanski in tibetanski Knjigi mrtvih obstajajo tudi druga podobna stara verska izročila, na primer majevsko-azteška, ki pa niso tako podrobno razdelana oziroma ohranjena."

Ali je s smrtjo res vsega konec? Kaj je smrt?

"To je zelo kompleksno vprašanje, na katero ni mogoče enoznačno odgovoriti. Vsekakor je odgovor močno odvisen od duhovnih prepričanj in verskega konteksta tistega, ki na vprašanje odgovarja. Za ateiste in materialiste je s smrtjo res konec vsega, za duhovno senzibilne ljudi, predvsem pa za prepričane vernike, smrt zagotovo ni konec, temveč je le prehod v nekaj, kar religije različno razlagajo. Vse velike zahodne teistične vere učijo podoben koncept posmrtnega življenja kot stari Egipčani. Za azijske religije, zlasti budizem in hinduizem, smrt pomeni prehod v novo reinkarnacijo. Gledano v celoti močno prevladuje splošno prepričanje, da s smrtjo ni vsega konec, da se bivanje po smrti na nek način nadaljuje. V marsičem to potrjujejo tudi novejša spoznanja, ki izvirajo iz obsmrtnih izkušenj ljudi, ki so bili klinično mrtvi, pa so nato oživeli."

Kako pa vi osebno gledate na smrt?

"Z mojega osebnega vidika je smrt duhovni fenomen. Gre za vrnitev domov, v svoj izvor, ki je čista zavest ali svetloba. Telo sicer razpade, prav tako osebnost, ostane pa psihoenergija, spominski zapis minulega življenja. Zlasti je pomembno, da v trenutku smrti ostane živo zavedanje, ki nam omogoča, da lahko spremljamo to, kar se z nami takrat dogaja. Seveda večina ljudi v trenutku smrti zaspi oziroma potone v globoko nezavedno in se, ko se znova inkarnira, ničesar ne spomni. Da ohranimo budno zavest v času smrti, je potrebna dolgoletna meditacijska vadba, ki jo kot osnovno pripravo na smrt predlaga Tibetanska knjiga mrtvih."

Ali je vas strah smrti? Kako ste osebno ponotranjili smrt?

"Ne, smrti kot take me ni strah, občutim pa določeno nelagodje glede samega fizičnega odhoda, saj je umiranje telesa in osebnosti lahko zelo mučen in težaven proces, in nihče ne more z gotovostjo vnaprej vedeti, kaj ga čaka v zadnjih dneh življenja. Postavili ste mi zelo lepo vprašanje: kako sem ponotranjil smrt? Tega me ni doslej še nihče vprašal. Vse moje ukvarjanje z duhovnostjo je na nek način priprava na smrt. V najboljših trenutkih meditacije se včasih zavem, da sem prestopil točko smrti, da je tisto, kar obstaja onstran mojega telesnega in umskega obstoja, čista zavest, svetloba zavedanja, ki je nesmrtna – doživetje, ki bi mu rekel: resnična nirvana!"

Ali je Knjiga mrtvih aktualna? Zakaj oziroma kako nam lahko oplemeniti življenje?

"Egipčanska Knjiga mrtvih nam lahko danes pove marsikaj o tem, kako živeti. Najprej nas lahko na najbolj intimni ravni spomni, da je življenje večno, da je smrt samo prehod, preroditev v novo obliko bivanja, in da bo na to, kaj se bo z nami dogajalo po smrti, usodno vplivalo to, kako živimo svoj vsakdan danes. Egipčani nam sporočajo: bodite etični in pravični, potem se vam smrti ni treba bati! Na širši družbeni ravni pa nas opominjajo, da je osnova za dobro in dolgotrajno življenje vsake skupnosti spoštovanje etičnih načel, skrb za pravičnost in ohranjanje solidarnosti ter pristne človekoljubne povezanosti med vsemi ljudmi."

V knjigi večkrat izpostavljate egipčanski občutek za etiko, s čimer je povezan tudi osrednji posmrtni obred, to je tehtanje srca oziroma vesti.

"Prek tega obreda so Egipčani povezali onostranski in tostranski svet. Samo če je človek na zemlji živel etično, se je lahko nadejal, da bo po smrti prešel v Ozirisov raj med nesmrtnike in živel dalje. To, kar pri starih Egipčanih danes morda najbolj občudujem, je njihov občutek za etiko in družbeno pravičnost. Na oblikovanje nekaterih mojih stališč, ki sem jih izpostavil v drugi izdaji knjige Prebujanje v svetlobo, je močno vplival nemški egiptolog in sociolog religije Jan Assmann. Napravil je podrobno analizo egipčanskega pojma etike, to je načela maat, ki na splošno pomeni harmonijo, ljubezen, kozmični red. Njej nasproti stoji pojem isfet, ki pomeni kaos, konflikt in nasilje. Kaos, v katerega se pogreza današnji svet, predstavlja vojno vseh proti vsem, kar na koncu privede do uničenja vseh in vsega. Isfet svet spreminja v pekel, in to nas, če se na kolektivni ravni znova ne bo obudilo načelo maat, kmalu tudi čaka. Pojem egipčanske etike kot družbene in kozmične sile, ki je na pozitiven način povezovala ljudi v skupnost, osmišljala pa tudi človekovo osebno življenje, je nastal v Srednjem kraljestvu, to je v času, ko niso več gradili piramid, faraon ni bil več bog, temveč samo zastopnik boga, Egipčani pa so imeli za seboj dolgo in mučno obdobje razpada države. Se je pa pojem maat, ki je sicer stalnica egipčanske zgodovine, skozi čas spreminjal. Pri Egipčanih je nasploh zelo težko govoriti o nekih enotnih idejah, saj gre za več kot 3500 let trajajočo zgodovino."

Kakšne skupne značilnosti imajo stara verska izročila, ki se nanašajo na smrt in posmrtno usodo?

"Pri proučevanju smrti in posmrtne usode z nadzgodovinske perspektive me je med pisanjem druge izdaje Prebujanja v svetlobo vedno znova osupljalo dejstvo, ki ga izražajo tri resnice, značilne za skoraj vse religije. Prvič, da je smrt samo prehod ali preroditev v neko drugo obliko bivanja, kar se lahko zgodi v onostranstvu, človek na primer preide v raj, ali pa v tostranstvu, človek se znova inkarnira na zemlji. Drugič, da na to, kaj se bo s človekom dogajalo po smrti, vpliva zakon karme, torej razmerje med dobrimi in slabimi dejanji ter mislimi, ki jih je gojil v času življenja. Tretjič, da je dobra karma oziroma prehod v večni raj, ali pa vnovična inkarnacija v pozitivnih okoliščinah, pogojena s človekovo etičnostjo, plemenitostjo in dobroto. In še dodatno spoznanje, ki je povezano s sodobno meta analizo obsmrtnih izkušenj, namreč, da se v umirajočem človeku ob neposrednem srečanju s smrtjo prebudi občutek etičnosti. To me utrjuje v prepričanju, da je človek v osnovi etično bitje, lahko pa njegove osebnostne značilnosti in zunanje okoliščine to v celoti prekrijejo."

Kako je nastajala knjiga Prebujanje v svetlobo? Kako ste se počutili med ustvarjanjem interpretacij Knjige mrtvih? In kako ste, ne nazadnje, dopolnili svoja predhodna spoznanja?

"Ukvarjanje z duhovnim izročilom starih Egipčanov je v meni vedno sprožalo različne notranje procese in ti nikakor niso bili lahki. Šlo je za neke vrste psihoalkimijo. Precej nenavadno, težko to opišem. Preučil sem veliko strokovne zgodovinske literature, zlasti za drugo izdajo, dokler se na neki točki nisem ustavil, ker je bilo vsega preveč. Moram poudariti, da nisem akademski egiptolog, moj pristop je intuitivno-duhoven in umetniški. Ambicija moje knjige ni znanstvena. Rad pa bi z njo spodbudil razmišljanje, zlasti ljudi, ki jim je blizu duhovni pogled na svet. Sicer pa mislim, da starih Egipčanov danes sploh ne moremo v celoti razumeti, ker med nami obstajajo prevelike civilizacijske in mišljenjske razdalje."

Vaš dramski tekst, ki je nastal na osnovi Knjige mrtvih, še ni bil uprizorjen. Se morda obeta uprizoritev?

"Moj prvotni namen v devetdesetih letih je bil, da bi egipčansko Knjigo mrtvih gledališko uprizorili, vendar se to kljub več poskusom ni uresničilo. No, obstaja skrajšana radijska verzija, ki smo jo leta 2002 posneli na Radiu Maribor. To, da sem egipčansko Knjigo mrtvih povezoval z gledališčem, je posledica neke napačne zgodovinske opombe, na katero sem nekoč naključno naletel v začetku devetdesetih let, da so namreč Egipčani glavni obred Knjige mrtvih, to je tehtanje vesti, izvajali kot gledališko predstavo. To seveda ni bilo res, kakor sem ugotovil precej kasneje, a moja želja, da iz tega napravim gledališče, je vseeno ostala. Kakor koli, stari Egipčani gledališča, kakor ga poznamo od starih Grkov dalje, niso poznali, so pa poznali določene oblike verskih predstav. Dramski tekst, ki je objavljen v knjigi, sem večkrat predeloval, s takim, kot je zdaj, sem kar zadovoljen, ne čutim pa potrebe, da bi bil uprizorjen. Zame je dovolj, da ga bralci preberejo in dopolnijo s svojo domišljijo."

Zakaj naj naši bralci pridejo na Večer v živo?

"Govorili bomo o zanimivih duhovnih temah, ki se dotikajo bistva vsakega človeka. Človek se začne duhovno zares prebujati, ko se tako ali drugače dotakne smrti, svoje minljivosti in hkrati večnosti. Tudi Budova pot k razsvetljenju se je začela, ko se je prvič neposredno soočil s smrtjo in človeškim trpljenjem. Mogoče se bo kdo ob našem srečanju znebil nelagodja, ki ga doživi, ko prisostvuje pogovoru o tem, da nekega dne vsi umremo. Sicer pa je srečanje namenjeno širjenju sočutja in miru ter zaupanja v življenje. Za stare Egipčane je bilo življenje večno. Obstajalo je tako tostran kot onstran točke smrti. In edina sila, ki lahko obe polovici življenja poveže v celoto, je ljubezen."