Ko govorimo o planinarjenju s psom, pogosto slišimo opozorilo, da »gore, predvsem visokogorje, za pse niso domače okolje«. Vendar to ne pomeni, da planinarjenje ni primerno za pse, le da se morajo nanj ‒ tako kot njihovi skrbniki ‒ dobro pripraviti.
O tem, kako poskrbeti za varnost v gorah, smo se pogovarjali z Žanom Karničarjem, veterinarjem, vodjo veterinarske ambulante v Slovenski vojski, dežurnim veterinarjem na Kliniki za male živali (KMŽ) v okviru Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani in gorskim reševalcem. Gorski svet pozna z obeh strani – kot pohodnik in kot tisti, ki pomaga, ko gre kaj narobe. Neprecenljive nasvete za zdravje, varnost in dobrobit naših ljubljenčkov je prav rad podelil z nami, čeprav v zgodnjih jutranjih urah, takoj po napornem nočnem dežurstvu na KMŽ.
Tipični znaki pregrevanja:
|
Ni vsaka gora za vsakega psa
Svež zrak, raznoliki vonji, gibanje in bližina skrbnika so za psa močna motivacija. »A ne pozabimo, da so gore nepredvidljivo okolje – teren, vreme, izpostavljenost – in zahtevajo več priprave kot običajen sprehod doma,« poudarja Karničar. »Pes je lahko odličen sopotnik in v hribih pogosto zelo uživa, vendar mu moramo turo čim bolj prilagoditi, jo načrtovati in poskrbeti za ustrezno opremo.« Pes mora imeti na sebi ovratnico in/ali oprsnico, skrbnik pa mora imeti s seboj še povodec, vodo, osnovno prvo pomoč in po potrebi zaščito za blazinice (čeveljci), če je pes nanje navajen, svetuje veterinar. V visokogorju boste najpogosteje srečali srednje velike, telesno sposobne in aktivne pse, med pasmami so to ovčarji, ptičarji, labradorci in druge delovne pasme. Zahtevne ture niso primerne za pritlikave ali zelo velike in težke pasme. »Manj primerne in bolj ogrožene so kratkogobčne pasme, kot so mops, francoski buldog in bostonski terier, saj se zaradi anatomije težje učinkovito hladijo in je zato tveganje za toplotno preobremenitev zelo veliko.« Veliko bolj od pasme pa sta pomembni starost in kondicija. »Mladi psi so radovedni in zaletavi, njihovi sklepi pa še niso povsem razviti, zato jih dolgotrajna hoja, posebno pa spusti hitro preobremenijo, kar lahko pusti dolgotrajne posledice,« opozarja Karničar. »Pri starejših psih so pogostejše degenerativne spremembe gibal in slabša toleranca na vročino. Kondicija ni le vzdržljivost,« poudarja, »temveč vključuje tudi moč, stabilnost in sposobnost regeneracije.«
|
Vse več Slovencev se v toplejših mesecih odpravi v gore doma in po Evropi. Ker si Karničar želi, da bi bilo planinarjenje varno in prijetno za vse, na zanimiv način poda osnovna pravila. »Porodila se mi je ideja o petih P.A.S.J.I.-h nasvetih, saj smo v vojski nori na kratice,« z nasmeškom pove veterinar, zaposlen v Slovenski vojski. P.A.S.J.I. nasveti: P – Pobiraj iztrebke svojega psa: vrečka v nahrbtniku naj bo nekaj samoumevnega, da pot in okolica po vašem obisku ostaneta takšni, kot sta bili. A – Aktiven nadzor: pes naj bo na povodcu. Na poti lahko srečate druge pse, otroke, živino ali divjad. Povodec prepreči lov, konflikte in nevarne zdrse na izpostavljenem terenu. S – Spoštuj naravo, druge živali in pohodnike: ne vznemirjajte divjadi, držite se poti, v ozkih odsekih psa umaknite, dajte prednost in pozdravljajte mimoidoče, saj so hribi prostor sobivanja. J – Jej in pij, kar prineseš s sabo: ne računajte, da bo vedno mogoč dostop do vode. Imejte vodo zase in za psa ter prigrizek, posebej v toplem delu leta. I – Informiraj se o poteku poti: pred odhodom preverite zahtevnost, izpostavljene odseke, dolžino, višinske razlike in vremensko napoved. Najbolje je, da pot spoznate, še preden jo preizkusi vaš pes. |
Pregrevanje, tiha nevarnost poletnih tur
Ko pomislimo na nevarnosti v gorah, si predstavljamo prepade in padajoče kamenje. A v toplejšem delu leta je največja in pogosto podcenjena nevarnost pregrevanje. »Napor v kombinaciji z vročino, izpostavljenostjo soncu, premalo pitne vode in slabšo zmožnostjo hlajenja lahko zelo hitro pripelje do težav,« opozarja Karničar. Psi se hladijo predvsem s sopenjem ter oddajanjem toplote prek jezika in dihal. Ko to ni več učinkovito, se toplota začne v telesu kopičiti, stanje pa se lahko naglo poslabša. Zato je zelo pomembno, da skrbniki čim prej prepoznajo težave. »Pregrevanje se lahko razvije zelo hitro tudi pri psu, ki je na hribe navajen. Znaki, ki jih je treba prepoznati, so močno, pospešeno in neučinkovito sopenje, pretirano slinjenje, nemir ali apatičnost, nestabilna hoja.« V hujših primerih pride do bruhanja, driske, kolapsa, celo krčev.
| V primeru poškodbe ali drugih nevšečnosti, ki ogrožajo življenje vas ali vašega psa, se obrnite na gorsko reševalno službo prek telefonske številke 112. Za nasvet se lahko obrnete tudi na dežurne veterinarske organizacije. |
Motnja zavesti kaže na zelo urgentno stanje. »Pri toplotnem udaru je odlašanje lahko usodno. Spomnim se primera na kamniški strani pod Skuto, ko sta tuja turista poklicala na pomoč za svojega psa, ki je kazal očitne znake pregrevanja. Pes je kljub hitri aktivaciji reševalcev poginil v 20 minutah,« se veterinar žalostno spominja nesrečnega izida reševanja. »Odgovornost skrbnika je, da še pred pojavom teh kliničnih znakov zagotovi vodo, postanke, najbolje v senci, in prilagodi tempo. Pri sumu na toplotni udar sta nujna hitro ohlajanje in veterinarska pomoč.«
Kdo je Žan Karničar?Žan Karničar že vse od zgodnjega otroštva obožuje naravo in živali. »Ker sem doma z Jezerskega, visokogorski svet spoznavam, odkar znam hoditi. Še preden sem sploh vedel, da obstaja poklic veterinarja, sem si želel postati gorski reševalec – takšen, ki ne pomaga le ljudem, ampak tudi živalim,« na vprašanje, zakaj je postal veterinar, odgovarja Karničar. Spominja se, kako je nekoč ob cesti reševal ščinkavca, ki je padel iz gnezda. »Za pomoč sem prosil soseda, ki mi je omenil, da bi bil lahko odličen veterinar. Nisem imel pojma, kaj ta beseda pomeni, a sem se pri sebi trdno odločil, da bom to postal.« Želja, da bi povezal veterino in gorsko reševanje, je tlela že od začetka študija, vendar dolgo ni vedel, kako jo uresničiti v praksi. Zaradi dinamičnega dela in možnosti gibanja v naravi ga je pritegnila tudi Slovenska vojska, kjer je našel delno povezavo med veterino in gorskim reševanjem. »Še vedno mi poseben izziv predstavlja, kako ti dve področji združiti v čim bolj logično in uporabno celoto,« dodaja. Čeprav ima rad pse in je z njimi odraščal, se zaveda, da mu delovni tempo trenutno ne dopušča dovolj časa za odgovorno skrb za psa, zato imajo doma mačke. |
Tudi pasje tačke imajo svoje meje
Poleg vročine so za pse neprijetni tudi dolgi spusti in ostro gorsko kamenje. »Blazinice skupaj s kremplji tvorijo nekakšne pnevmatike, ki zagotavljajo oprijem. Na skali ali grobem terenu pes išče stabilnost. Lahko pride do čezmerne obrabe, razpok in bolečin,« pojasnjuje Karničar. Poškodovana tačka boli, hoja postane drugačna in s tem večje tveganje za dodatne poškodbe. Prav tako bi skrbniki morali znati pravočasno prepoznati utrujenost pri svojem štirinožcu. »Zgodnja znaka sta sopenje in 'visenje jezika'. A ker lahko nekateri psi z dobro kondicijo dolgo zdržijo v tej fazi, tega večina niti ne opazi. Pozorni so šele, ko pes začne zaostajati, se ustavljati ali noče nadaljevati,« opisuje utrujenost pri psih veterinar, ki bi si želel, da bi tovrstne situacije znali bolje predvideti in jih tudi preprečiti. Še tako dobro pripravljen pes lahko na zahtevnem terenu obstane, že prej pa nam z vedenjem pokaže, da mu je pretežko: pogleduje proti skrbniku, cvili, zdrsne ali obstoji pred oviro. Te znake je treba prepoznati in prilagoditi tempo oziroma pot. »Izkušen planinec, ki je pot prehodil že sam, bo najbolje ocenil, ali je pot primerna tudi za njegovega psa. Svetujemo še posvet z izkušenejšimi in pregled zanesljivih virov informacij, predvsem pa je treba dobro poznati svojega psa in ga znati obvladati.« Če je pes v dobri fizični kondiciji, ga lahko navadimo tudi na težje ture. »Začnemo z lažjimi turami, težavnost pa počasi stopnjujemo, da gradimo kondicijo, spoznavamo karakteristike psa in pridobivamo izkušnje. V tem procesu se gradi pomembna medsebojna vez. Enako pomembno je obdobje med turami, ko s psom sodelujemo pri socializaciji, poslušnosti, poskrbimo za ustrezno prehrano in tudi počitek za učinkovito regeneracijo.«
|
Žan Karničar je kot dežurni veterinar na Kliniki za male živali v nedeljo, 28. julija 2024, okoli 7.30 prejel klic skrbnice psičke, ki jo je na Jezerskem Stogu v jezik ugriznil gad. »Ta primer mi je ostal v posebnem spominu kot dokaz, da smo sposobni profesionalno in učinkovito poskrbeti za živali v stiski v gorskem svetu. Ko nas je skrbnica poklicala, sem ji svetoval, naj ima psička iztegnjen jezik, vrat, miruje in naj se obrne na 112 za pomoč pri prevozu. Nekaj minut pozneje sem z regijskega centra za obveščanje Kranj na kliniko prejel klic in začela se je organizacija prevoza. Psičko in njeno skrbnico je na kraju nesreče pobral helikopter slovenske policije z dežurno ekipo GRZS z Brnika. Helikopter je nato pristal na heliportu UKC LJ, v vmesnem času smo na kliniki pripravili vse potrebno za njeno primarno oskrbo. Že med prevozom v reševalnem vozilu do Klinike za male živali smo psičko pregledali, ji dovajali infuzijo in zdravila proti bolečinam,« pravi Karničar, ki kot gorski reševalec in veterinar skrbnike psov poziva, naj jim ne bo nerodno poklicati na pomoč. »Tako kot rešujemo ljudi, pomagamo tudi živalim. Reševanje psičke Emme je steklo povsem enako, kot bi steklo reševanje ljudi. Pohvale gredo vsem udeleženim službam, ki so poskrbele, da je psička v dveh urah od ugriza prejela protistrup.« Čeprav je veliko ugrizov kač tako imenovanih suhih, brez vbrizganega strupa, vsako leto beležijo tudi primere zastrupitve. »Ugriz v jezik ali druge dele obraza je resno stanje, saj jezik zateče, zoži se dihalna pot, lahko pride do zadušitve, anafilaktičnega šoka, odmrtja tkiva ali drugih zapletov,« pojasnjuje Karničar. »Otekanje, bolečina, šibkost ali bruhanje so rdeče zastavice. Pes naj miruje, gibanje omejimo in čim prej do veterinarja v dolino, po potrebi z oskrbo, organizirano prek 112. Hitro ukrepanje zahteva tudi zasuk želodca, ki se žal dogaja razmeroma pogosto. Zato pazimo, da pes pred odhodom v hribe ne zaužije večjih obrokov.« |
Ko gre kaj narobe
Da bo vaš štirinožec užival v planinarjenju z vami, je nujno, da turo prilagodimo psu, in ne obrnjeno. In kaj je najpogostejša napaka skrbnikov? »To, da podcenijo turo in precenijo sposobnosti psa,« je jasen Karničar. V kombinaciji z vročino, premalo vode in neprilagojenim tempom se lahko razmere hitro poslabšajo. Veterinar v svoji praksi pogosto opaža poškodbe blazinic, ureznine, zvine, prebavne težave in pregrevanje, v hujših primerih tudi zlome ali poškodbe po padcu. »Ob sumu na hujšo poškodbo, toplotni udar, sum na zasuk želodca, ugriz kače ali nezmožnost varnega sestopa pa je treba takoj poklicati pomoč na številko 112. Živali ne smejo biti spregledane. Tako, kot se odpravimo na pomoč ljudem, pomagamo tudi živalim,« poudarja Karničar, ki poziva, naj pokličemo na pomoč, tudi če vidimo, da so drugi pohodniki ali njihovi štirinožci v težavah. Gorski svet ni nevaren zato, ker bi bil sovražen. Nevaren postane, kadar ga ne jemljemo dovolj resno.
Primerne in varne izbire za večino psovDolina Tamar Široka in položna pot, primerna za otroke in pse, tudi starejše ali mlajše. Jezersko-Ravenska Kočna Nezahtevna travnata pot ob potoku Jezernica in Planšarskem jezeru, ki je lahko tudi izhodišče za zahtevnejšo pot na Češko kočo ali Goli vrh. Bornova pot – Planina Preval Razgibana, delno gozdnata pot, zato je tudi poleti dovolj sence. Planina Uskovnica (Pokljuka) Gozd, mehka podlaga, ni pretiranih strmin. Dom na Kofcah (Košuta) Dostopen cilj z lepim razgledom, vendar je del poti precej odprt, zato previdno v vročini. Velika Poljana/Dom pod Storžičem Primerno za aktivnega psa, saj je del poti strmejši in bolj kamnit. Hruški vrh Zahtevnejša tura, primerna za kondicijsko pripravljenega psa. Viševnik Visokogorska tura, primerna le za zelo izkušenega psa. |
