Skupaj v dobrem in slabem

Tima Koresa, ki ga večina pozna predvsem po vzdevku Kori, sem ujela le nekaj dni po predstavitvi prvenca SHAMAR rock zasedbe Hamer, v kateri deluje kot vokalist in kitarist. Pogovarjala sva se prek spleta, ob pravljično lepem razgledu skozi velika okna njegove čudovite brunarice na Hočkem Pohorju, ki sta jo uredila z ženo Julijo Veleski Kores.

Za njegovim hrbtom sem lahko ves čas opazovala dva para iztegnjenih tac, ki sta sproščeno uživala v svojem lagodnem življenju pri Koresovih. Tačke na njegovi desni so pripadale Ozzyju, tiste na levi pa Ringu. Že v prvih minutah pogovora je bilo jasno, da sta pomembna družinska člana. »Ker sta angleška hrta, sta ime dobila po dveh velikih angleških glasbenikih – Ozzyju Osbournu in Ringu Starru.«

Rozi, Luna, Loli – prve dame, ki so ukradle njegovo srce

Za Tima so psi že od nekdaj del življenja in doma. »Moja starša sta bila tudi pobudnika za prvo zasebno veterinarsko kliniko v Mariboru leta 1996 z imenom KORI, ki še danes stoji na Pobrežju,« o veliki ljubezni do živali v družini pripoveduje Tim Kores - Kori. Bežno se spomni ruskega hrta Trotskyja, ki ga je imel njegov stric. Pes, ki je preskočil vse ograje in lovil zajce, a jih nikoli ni ujel. Bil je prvi, ki je pustil sled, potem so prišli drugi psi, morda manjši, a zato toliko bolj njegovi. »Prva je prišla jazbečarka Rozi, ki je živela dolgo, kar 17 let. Bila je res faca, bolj gozdni kot mestni pes, ker se je tako rada sprehajala po pohorskih gozdovih, kjer je vse prevohala,« se spominja svoje kratkodlake črno-rjave jazbečarke. Z očetovo novo partnerico je prišla prijazna Luna pasme pšenični terier. »In potem še navihanka Loli, po mami vestfalski brak jazbečar in po očetu čistokrvni cestni zapuščenček,« v smehu pove Kori. Loli je bila nagajiva, a tudi zelo pametna in okretna, odlično se je izkazala pri izzivih v agilitiju. Tudi ona je bila 15 let del družine in čeprav sta si jo s sestro delila, je bilo slovo težko. »Pred sedmimi leti, ko z Julijo še nisva bila poročena, si je ona zaželela psa in ideja, da bi imela svojega psa, se nama je zdela dobra, tudi kot preizkušnja najine zveze. Hrti so naju povsem prevzeli in odločila sva se za samičko angleškega hrta.« Kontaktirala sta društva in ko ju je društvo S hrti za hrte Slovenija povabilo na temeljit pogovor, je imela Julija ravno drugo nujno obveznost. »Tam so mi povedali, da imajo dva krasna bratca, stara 11 mesecev, zelo primerna za naju. Meni pa je šlo samo po glavi: ‘Pa kaj si ti nor, kako bova midva imela dva psa, dva glasbenika z norim urnikom in toliko obveznostmi.’ Potem pa me je prešinilo, pa saj je vseeno, eden ali dva psa, enako število sprehodov je.« Odločil se je, da bo Julijo presenetil. Rekel ji je, da so žal vse samičke oddali in da še ne bosta dobila psa. »V resnici pa sem ji pripravljal presenečenje, saj sem se dogovoril za bratca, ki sta v tednu dni že pripotovala v Slovenijo in Julijo tudi prijetno presenetila.«

Dva hitra angleška aristokrata

In tako sta prišla Ozzy in Ringo, na las enaka, a po značaju tako različna. Društvo jima je povedalo, da so ju našli odvržena ob cesti, brez mame, z veliko verjetnostjo, da nista bila primerna za pasje dirke, na kakršnih sicer tekmujejo angleški hrti. »Prvi dan sta bila še malo zmedena, vse sta prevohala, naju opazovala. Ozzy se je hitro začel smukati okoli naju, Ringo pa je bil prestrašen, zaprt vase in previden. Nekega dne pa, kot da bi nekdo pritisnil na gumb, je postal povsem drug pes. Skočil mi je v naročje in od takrat je obseden z menoj,« pripoveduje Kori. Takrat se je tudi Ringo počutil sprejetega, varnega in ljubljenega. Hitro sta se navadila na novo okolje, morda je pomagalo, ker sta bila bratca, precej mlada in brez večjih travm. »Ozzy je tipičen hrt, eleganten, glamurozno hodi po hiši, je pa zelo inteligenten, uboga na ukaze in pride do posode šele, ko je hrana že v njej. Ringo je njegovo popolno nasprotje, obnaša se kot kakšen mešanec, zelo je nežen, skače okoli nas, ko pripravljamo hrano, pa vse ukaze malo pomeša. Zelo je navezan name in tudi precej zaščitniški.« V smehu doda, da Ringo ni zlati prinašalec, ampak »veliki odnašalec«, saj vse stvari odnese v svojo posteljo – od nogavic, kap do kakšnega briketa ali piškota. Tako različna, a skupaj popolna harmonija.

Ko ju človek opazuje med dremežem na hrbtu in s tacami v zraku, povsem brez skrbi, težko pomisli, da gre za najhitrejša psa na svetu. Na dirkah lahko presežeta hitrost tudi 70 kilometrov na uro, doma pa je slika povsem drugačna, saj večino dneva prespita. »To sta prava couch potato. Ta zeleni kavč sploh ni bil namenjen njima, pa sta si ga hitro izborila.« Tako umirjena in sproščena pa sta lahko le, če imata možnost izživeti svoje lovske nagone. »Pet minut sprinta do maksimuma za žogo ali frizbijem, pa je lahko dovolj,« razloži. V teh nekaj minutah se pokaže njuna prava narava – hitrost, instinkt in lovski nagon, ki je še vedno zelo živ. Včasih se pokaže tudi, ko si človek tega najmanj želi. »Če vidita mačko ali ptiča, se jima kar ‘odpelje’. Enkrat je vrabček priletel v hišo, zakrožil pred temi velikimi okni in Ozzy ga je v trenutku ujel.« Takšni trenutki so opomnik, da pes ostaja pes, ne glede na to, kako zelo ga vključimo v svoj vsakdan. »Psa moraš razumeti, ne pa ga poskušati povsem prilagoditi sebi. Nista zahtevna psa, rada imata ljudi in obožujeta otroke, zato bi to pasmo vsem priporočal kot družinskega psa. Potrebujeta pa tudi gibanje, da lahko potem ves dan spita.« Veliko znanja o psih ima že iz otroštva, že takrat se je naučil, kako pristopati do psa in kdaj ga mora pustiti pri miru. »Z njima sem sicer hodil v pasjo šolo, a učenje z briketi ni bilo najbolj učinkovito. Sem bolj učenec domače šole mojega očeta.« Ker sta učljiva, sta hitro usvojila osnove poslušnosti – odpoklic, hojo na povodcu. »Najraje lovita žogico ali frizbi, ampak moramo biti pazljivi in pravočasno nehati, ker Ringo ne bi nikoli nehal, tudi če je že povsem izmučen.« Skupaj uživajo v aktivnih sprehodih v naravi, predvsem na Pohorju, kjer ima družina brunarico. Tam imata psa prostor, razgled in svobodo. »To je zanju sanjsko, pozimi ležita ob oknu, poleti sta ves čas zunaj. Čeprav slabše prenašata mraz, ker imata kratko dlako in skoraj nimata poddlake, obožujeta sneg. Ko sneži, kar prosita, da bi šla ven – rijeta po snegu, ga ližeta in se igrata.« Če ju človek opazuje, kako v nekaj sekundah preklopita iz popolnega mirovanja v eksplozijo gibanja, lahko hitro razume, zakaj hrte pogosto primerjajo z gepardi – ne le zaradi hitrosti in sloga teka, ampak zaradi tiste prvinske, skoraj popolne usklajenosti telesa in nagona. »Zdita se lena psa, a če se prebudi njun lovski nagon, lahko v hipu postaneta kot 'ultimativni predatorski' stroj.«

Od rojstva do smrti

Ko je bila Julija noseča, je Ringo postal izrazito zaščitniški. »Ves čas je bil ob njej in preverjal, ali je v redu,« pripoveduje Kori. Rojstvo otroka je prineslo veliko spremembo in novo dinamiko v družini, ki sta jo začutila tudi psa. »Na začetku sta bila malo ljubosumna in sta nenehno iskala pozornost. Tudi kaj sta zgrizla in naredila kakšno škodo po stanovanju.« Na srečo to obdobje ni trajalo dolgo, postopoma sta sprejela novo vlogo in postala otrokova zaveznika. Ko so še urejali brunarico in so bili tam tudi delavci, sta psa ves čas bedela nad otrokom. »Pazila sta, da ne bi šel po stopnicah. Kot da bi ga varovala. Še posebej je povezan z Ringom. Rad je ob njem, dovoli mu, da ga boža, med njima je res neka posebna vez.« Kori priznava, da se je s prihodom otroka spremenila tudi vzgoja psov. Medtem ko je bilo na začetku več popuščanja, so danes postavljene jasne meje. »Postala sva bolj dosledna in stroga v dobro vseh. Postavila sva meje, ki delujejo in psa še hitreje ubogata.« Ob tem poudari nekaj, kar se mu zdi pomembno in včasih na to kar pozabimo. »Pes ni otrok, ni 'psinko'. Včasih ljudje psa preveč počlovečijo. Ne smemo pozabiti, da je to še vedno žival s svojimi nagoni, ki jih moramo razumeti in spoštovati.« Prav ta iskrena živalska narava, neposrednost in pasja brezpogojna ljubezen so prišle do izraza v najtežjih trenutkih. »Pred dvema letoma mi je umrla babica, očetova mama, lani pa še oče. Tako nepričakovano,« se z žalostjo spominja lanske zime. »Ves dan sem bil v šoku. Zvečer je Julija opazila, da potrebujem čas zase, in se umaknila. Takrat sem se zlomil.« V tistem trenutku je bil ob njem Ringo. »Prišel je k meni, položil glavo na moje noge in ostal. Skupaj sva jokala dve, morda tri ure. In tako je še danes, ko mi je hudo, vedno pride k meni.« Takšne smrti ne preboliš nikoli, pravi, naučiš pa se nositi breme. V veliko oporo so mu glasba, družina in psa, ki ga vsak dan znova pričakata z mahajočim repom in pogledom, ki ne sprašuje in ne sodi, le občuduje.

S hrtoma od Ohrida do Grčije

Družina zelo rada potuje. Vsako poletje se za dva meseca odpravijo najprej v Ohrid v Makedoniji, kjer ima Julija sorodnike, nato pot nadaljujejo v Grčijo. »Ringo v avtu takoj zaspi, Ozzy pa potrebuje nekaj časa, da se umiri.« Pot vedno prilagodijo psoma, načrtujejo dovolj postankov, poskrbijo za svežo vodo, poiščejo senco in prostor za kratek sprehod. »Vedno rezervirava nastanitev z atrijem, da sta lahko spuščena. Ker težje prenašata vročino, paziva, da je vedno tudi senca in v apartmaju klima.« Pri Koresovih tudi počitnice nikoli niso dolgočasne in prav v Ohridu se je začela ena njihovih najbolj ganljivih zgodb. »Opazili smo psičko s polnimi seski, ki je zlezla izpod prikolice, parkirane pred blokom. Pogledal sem pod prikolico, tam pa osem malih kepic, stisnjenih med steklom in smetmi. Nisem mogel niti hotel pogledati stran. Vedel sem, da jim moram pomagati,« pripoveduje. Da bi jih pripeljali v Slovenijo, so s pomočjo domačinke Bibi Milanovske uredili potne liste in preostale dokumente, jih cepili in čipirali. Morali so opraviti še titer test, ki preverja protitelesa proti steklini, ki ga takrat v Makedoniji še ni bilo, zato so morali v Srbijo. Ko so prispeli na slovensko mejo, jih je ustavil carinik. »Takrat je vozila Julija, carinik pa takoj vpraša: 'Tim Kores? Ali imate te vaše pse zadaj ali ne?' V glavi sem že imel črne scenarije, zato sem samo pokimal. On pa je rekel: 'Hvala vam, da ste poskrbeli zanje in jih pripeljali v Slovenijo.' Takrat sem si oddahnil in pomislil, da še obstajajo dobri ljudje.« Celotno zgodbo je dokumentiral na družbenih omrežjih in za vsakega mladiča poiskal primeren dom. Enega je posvojila celo njegova nekdanja razredničarka. »Odziv je bil velik, tudi negativnih komentarjev ni manjkalo ‒ zakaj vozim tuje pse v Slovenijo. A to me ne gane več. Zame državne meje ne obstajajo, ker niso naravne, izmislili smo si jih ljudje.« Med lanskim dopustom je našel še enega zapuščenega mladiča, »malega črnega knedla«, mu hitro našel dom v Sloveniji in mu tako ponudil priložnost, ki je sicer ne bi imel. Dobrodelnost pri Timu Koresu ni omejena le na živali, temveč je del njegovega značaja. Pred leti je daroval kostni mozeg in tako rešil življenje 29-letni ženski z levkemijo. Ozzy in Ringo bi si težko želela boljši dom. Živita v hiši s čudovitim razgledom in obdani z gozdom, v družini, kjer je prostor za gibanje, bližino in tišino. Med najinim pogovorom povsem sproščeno počivata, večino časa na hrbtu, z nogami, raztegnjenimi v vse smeri. Kot da se je vse, kar je bilo – otroštvo, psi, izgube, poti in odločitve –, nekako zložilo v trenutek miru, ki pove več, kot zmorejo besede.