Mobilnost je temelj sodobne družbe – omogoča dostop do dela, izobraževanja, blaga in storitev. A hkrati je transportni sektor eden največjih porabnikov energije in pomemben vir emisij toplogrednih plinov.
Po podatkih Evropske agencije za okolje (EEA) transport v EU porabi skoraj 30 odstotkov vse končne energije, pri čemer je kar 95 odstotkov še vedno fosilnega izvora. Na globalni ravni sektor zajema približno četrtino energetskega povpraševanja, mestna mobilnost pa ustvari kar 40 odstotkov emisij v urbanih območjih.
Vsak korak šteje: odločitev za vlak namesto letala, delo od doma, kolesarjenje ali souporaba prevoza
Slovenija pri tem ni izjema – nasprotno. Promet je odgovoren za približno tretjino vseh emisij toplogrednih plinov, pri čemer se je ta delež v zadnjih desetletjih skoraj potrojil. Glavni razlog ostaja intenzivna raba osebnih avtomobilov za vsakodnevne migracije.
Ob tem se z elektrifikacijo ogrevanja in prometa povečuje tudi poraba električne energije, kar pomeni, da bo mobilnost v prihodnje eden ključnih porabnikov elektrike.
Učinkovitost kot temelj preobrazbe
Evropska unija si je zadala ambiciozen cilj: do leta 2050 zmanjšati emisije iz prometa za 90 odstotkov. Ta cilj podpirajo strategije, kot sta Zeleni dogovor in načelo "Efficiency First" (najprej učinkovitost), ki poudarjata, da mora biti učinkovita raba energije na prvem mestu.
Tudi Slovenija v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) predvideva 35-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti do leta 2030. A brez temeljitih sprememb na področju mobilnosti tega cilja ne bo mogoče doseči.
Ključno je razumevanje, da trajnostna mobilnost ni zgolj elektrifikacija vozil. Gre za celovit sistem, ki vključuje:
- razvoj in uporabo javnega prevoza,
- spodbujanje hoje in kolesarjenja,
- souporabo vozil in mikromobilnosti,
- digitalizacijo in optimizacijo poti,
- zmanjševanje potrebe po potovanjih (delo na daljavo),
- pametno urbanistično načrtovanje,
- uporabo obnovljivih virov energije.
Osnovni cilj je jasen: za enak ali boljši učinek mobilnosti porabiti čim manj energije.
Podjetja kot ključni pospeševalci sprememb
Pomemben delež prometa v mestih ustvarjajo dnevne migracije zaposlenih, zato imajo podjetja ključno vlogo pri prehodu v trajnostno mobilnost.
Uvajanje mobilnostnih strategij prinaša številne koristi: nižje stroške, manj emisij, večje zadovoljstvo zaposlenih in večjo privlačnost za kadre.
Študija CER Partnerstva za trajnostno gospodarstvo kaže, da bi lahko povprečen zaposleni v Ljubljani že z enim dnevom dela od doma na teden letno prihranil 108 evrov, zmanjšal emisije za 161 kilogramov ogljikovega dioksida in pridobil 26 ur časa.
Kot poudarja Ana Struna Bregar iz CER, trajnostna mobilnost podjetjem omogoča zmanjšanje okoljskega odtisa, večjo učinkovitost ter boljši ugled. Andrej Brglez, raziskovalec trajnostne mobilnosti, pa opozarja, da ovire niso več tehnološke, temveč predvsem vedenjske. Visoka stopnja udobja pri osebni mobilnosti zavira spremembe, medtem ko podjetja hitreje prepoznavajo, da je energetska in časovna potratnost tudi konkurenčna slabost.
Med učinkovitimi ukrepi izstopajo:
- subvencioniranje javnega prevoza,
- souporaba vozil,
- uvedba e-vozil,
- delo na daljavo,
- fleksibilni urniki,
- infrastruktura za kolesarje,
- digitalna orodja za organizacijo prevozov.
Infrastruktura kot hrbtenica trajnostne mobilnosti
Brez ustrezne infrastrukture prehod ni mogoč. Mestna okolja morajo postati varna za pešce in kolesarje, javni prevoz mora biti zanesljiv in dostopen, hkrati pa je treba razvijati infrastrukturo za električna vozila in mikromobilnost.
Primeri dobrih praks že obstajajo. V Ljubljani so v okviru projekta SmartMOVE pripravili mobilnostne načrte, vse več podjetij vključuje trajnostne zahteve tudi za dobavitelje, tehnološke rešitve, kot jih ponuja MOON, pa povezujejo e-mobilnost z obnovljivimi viri energije.
Tudi slovenska obalna mesta že razvijajo koncepte pametnih mest, ki zmanjšujejo promet v središčih in povečujejo kakovost bivanja.
Priložnost, ki jo moramo izkoristiti
Prehod v energetsko učinkovito mobilnost ni le nuja zaradi podnebnih ciljev, ampak tudi priložnost za razvoj gospodarstva in izboljšanje kakovosti življenja.
A uspeh ne bo samoumeven. Zahteval bo usklajeno delovanje vseh – države, lokalnih skupnosti, podjetij in posameznikov.
Vsak korak šteje: odločitev za vlak namesto letala, delo od doma, kolesarjenje ali souporaba prevoza. Slovenija ima znanje, izkušnje in primere dobrih praks. Ključno vprašanje je, ali jih bomo znali pravočasno razširiti in nadgraditi.
