V noči s sobote na nedeljo znova premikamo kazalce. Ob treh zjutraj jih bomo zavrteli eno uro nazaj in tako prešli na zimski čas. To pomeni, da bomo spali uro dlje.
Idejo o boljšem izkoristku dnevne svetlobe je v osemnajstem stoletju skozi satiro prvi predlagal Benjamin Franklin, ko je Parižanom svetoval, naj zjutraj prej vstanejo. Prvo pravo uporabo beleži Kanada, na nacionalni ravni pa je premikanje ure prva uvedla Nemčija med prvo svetovno vojno. Takrat so želeli predvsem varčevati s premogom in gorivom za vojaške potrebe. V nekdanji Jugoslaviji so poletni čas uvedli precej pozno, šele konec marca leta 1983. Takratne oblasti so želele uskladiti čas s preostalo Evropo, da bi olajšale mednarodni promet in poslovanje.
Nevarnost za zdravje in biološki ritem
Glavni argument za premikanje ure je desetletja predstavljal prihranek energije. Dolgi in svetli poletni večeri naj bi zmanjšali potrebo po umetni razsvetljavi. Številne sodobne raziskave danes dokazujejo, da so ti prihranki povsem zanemarljivi. Ljudje namreč zjutraj porabijo več elektrike za ogrevanje ali pa zvečer za klimatske naprave.
Medicinski strokovnjaki ob tem vse glasneje opozarjajo na negativne posledice za človeško zdravje. Umetno spreminjanje časa grobo zmoti naš notranji biološki ritem. Ljudje zato pogosto trpijo za motnjami spanja, kronično utrujenostjo in upadom koncentracije. Nekatere raziskave kažejo še veliko resnejša zdravstvena tveganja. V dneh takoj po premiku ure zdravniki redno beležijo povečano število srčnih in možganskih kapi. Prav tako močno poskoči število prometnih nesreč, saj na ceste zapeljejo neprespani in utrujeni vozniki.
Evropska komisija je že pred leti uradno predlagala popolno ukinitev poletnega in zimskega računanja časa. V veliki javni anketi je kar 84 odstotkov vprašanih državljanov jasno povedalo, da nasprotujejo dvakratnemu letnemu premikanju kazalcev. Ljudje to prakso doživljajo kot zastarelo in izjemno naporno.
