Z mago Horvat je športnik od mladih nog, ukvarjal se je predvsem z borilnimi veščinami. "Nisem bil zvezda, sem pa bil vztrajen, ukvarjanje s športom mi je bilo in mi je še predvsem v zadovoljstvo, z njim krepim telo in duha. Ko mi je bilo 45 let, je bilo zame tudi konec tekmovalne poti v borilnih veščinah in začel sem teči v naravi. Prva preizkušnja moje pripravljenosti je bil pred približno osmimi leti mali maraton v Radencih. Posebej se nanj nisem pripravljal, pretekel sem ga zlahka in to je v meni prebudilo vprašanje, česa je človeško telo sploh sposobno," je 54-letni Mariborčan začel pripoved o tem, kako se je znašel med tekači.
"Še istega leta sem tekel na ultramaratonu iz Celja do Logarske doline, dolgem 75 kilometrov, nato pa sem se odločil za teke na sto kilometrov in več. Na dolžinah, ki jih ne zmore preteči vsak smrtnik. Prvič sem na sto kilometrov dolgi progi tekel pred tremi leti, ko sem se udeležil takrat že 57. ultramaratona v Švici, ki je najstarejša tovrstna prireditev v Evropi. Gre za nočni ultramaraton, start je ob 22. uri. Tek v noči, ki jo osvetljujejo zvezde, tako da lahko med tekom opazuješ tudi pokrajino, je bil pravi balzam za dušo."
Horvat si je začel zastavljati vedno višje cilje, in ko je lani zvedel za ultramaraton od Milana do San Rema, se je hipoma odločil za prijavo. "Da lahko nastopiš na tem ultramaratonu, moraš prirediteljem predložiti dokaze, da si v zadnjem letu dni pretekel najmanj tri stokilometrske ultramaratone. Odtekel sem jih lani v Švici, Srbiji in na Hrvaškem. Na novi izziv sem se dobro pripravil. Vsak teden sem pretekel približno 200 kilometrov po različnih terenih in podlagah, tudi pozimi, podnevi in ponoči. Moje telo je bilo dobro utrjeno in prepričan sem bil, da bom zmogel preteči ta znameniti ultramaraton."
Z njim je vztrajal Aleksander Skender
Proga poteka po cestah, na katerih je tudi znana dirka kolesarjev od Milana do San Rema, dolga pa je 285 kilometrov. Horvat se je na tek vneto pripravljal, teden dni red tekom pa si je vzel počitek. "Razlog je preprost. Takšno zahtevno preizkušnjo moraš začeti spočit. Start je bil 29. aprila ob 10. uri v Milanu, proga se je vila skozi dvanajst prečudovitih italijanskih provinc in 54 občin, cilj pa je bil v marini San Rema. Teklo nas je 51, ob meni še en Slovenec, Aleksander Skender iz Litije. Teka sem se lotil odločno, 285 kilometrov sem pretekel v 46 urah in 16 minutah, vmes tako rekoč nisem počival, spal pa sem le pet minut. Preizkušnja je bila psihično zelo naporna. Na cilj nas je v limitu, ki je bil 48 ur, priteklo osemnajst, ciljno ravnino sem prečkal kot dvanajsti, Skender pa kot petnajsti. Zadovoljstvo je bilo nepopisno, ponosen sem bi na to, kar mi je uspelo. Tudi če teka ne bi končal v času limita, mi zadovoljstva ne bi moglo ukrasti prav nič."
Prvi tekaški dan je bila velika vročina, tako da so tekači imeli kar precej težav. "Komaj sem čakal noč, saj sem vedel, da bom ponoči pretekel največ poti, kar se je tudi zgodilo. Drugi dan je bilo manj vroče, kljub temu pa so bile temperaturne razlike občutne. Na prelazu Passo del Turchino je bila temperatura le tri stopinje Celzija nad ničlo. A niso nam le vremenske razmere povzročale težav, omeniti moram predvsem avtomobiliste, kajti tekli smo po cestah, po katerih je potekal gost promet. Italijani so hitri vozniki. Na srečo se nikomur ni nič zgodilo."
Podobno kot drugi nastopajoči je moral tudi Horvat imeti s seboj spremljajočo ekipo, ki je skrbela, da je imel med tekom vso oskrbo.
"Tek je samooskrbni, vsi stroški so na plečih tekača, poskrbeti mora tudi za hrano in pijačo spremstva. Z menoj so bili prijatelji Igor Škrinjar, Saša Popelar, Dejan Berič in Drago Selinšek, ki so mi bili v veliko pomoč. Dva med njimi sta zaposlena v Hotelih Sava in prvič se je zgodilo, da sem imel sponzorja, ki je pokril del finančnih stroškov, za kar sem zelo hvaležen."
Tek od Milana do San Rema je bil le eden od izzivov Zmaga Horvata, v načrtu jih ima še nekaj. Trikrat je odtekel memorialni ultramaraton v spomin na žrtve pokola v Vukovarju, tudi letos bo tekel tam, ob tem pa še nekaj stokilometrskih ultramaratonov. "Moja največja želja je, da bi nastopil na ultramaratonu od Nagasakija do Hirošime v spomin na žrtve atomske bombe, dolgem 450 kilometrov. Tek je etapni in prepričan sem, da se mi bo želja izpolnila. Kdaj, še ne vem, to je odvisno od več dejavnikov, tudi od denarja, saj projekt ni poceni. Doslej še noben Evropejec ni tekel na tovrstnem ultramaratonu."
